Jedro

Dajatvenega zahtevka na plačilo določenega zneska domačega denarja kot protivrednosti določenega zneska tuje valute ni mogoče postaviti kot zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tujega denarja po bančnem tečaju na neki že pretekli dan. Postaviti ga je mogoče le kot zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tujega denarja po bančnem tečaju na dan bodočega plačila - ker samo to ustreza funkciji valutne klavzule pri dogovorjeni (ali zaradi drugih razlogov utemeljeni) vezavi dolžnikove denarne obveznosti na tujo valuto.

Pravilno je bilo upoštevano pravno pravilo drugega odstavka 189. člena ZOR, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino totalne škode na tožnikovem tovornjaku po razmerah v času sojenja. V takem primeru je sodna praksa jasna in dosledna glede uporabe pravnega pravila 186. člena ZOR (odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode), v zvezi z drugim odstavkom 189. člena ZOR in prvim odstavkom 277. člena ZOR (po katerem dolžnik dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti od dneva, ko je zamudil z izpolnitvijo denarne obveznosti). Sodišče prve stopnje je citirane zakonske določbe pravilno uporabilo, ko je od prisojene odškodnine, ugotovljene po razmerah na dan 10.12.1998, prisodilo zamudne obresti za čas od 10.12.1998 do plačila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo o tožnikovem odškodninskem zahtevku za škodo iz prometne nesreče z dne 14.6.1983, v kateri je bil poškodovan tožnikov tovornjak - in sicer iz naslova navadne škode (na tovornjaku, obračunane po sistemu totalne škode) in iz naslova izgubljenega dobička (tožnikovega prikrajšanja na dohodkih iz avto-prevozniške dejavnosti). Tožnik je svoj zahtevek uveljavljal v obliki primarnega in podrejenega zahtevka. Za povračilo izgubljenega dobička je z obema zahtevkoma terjal plačilo dveh zneskov: plačilo 14,71 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1984 in plačilo tolarske protivrednosti 28.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 5.2.1996 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (po prvem zahtevku za čas od 5.1.1996, po podrejenem pa za čas od 5.2.1996 naprej). Za navadno škodo je tožnik primarno zahteval plačilo tolarske protivrednosti 39.322,45 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 13.12.1991 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1991 do plačila, podrejeno pa plačilo 3,165.697,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1985 do plačila.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, podrejenemu zahtevku pa je delno ugodilo. Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo 2,532.494,71 SIT - in sicer znesek 2,532.480,SIT (iz naslova navadne škode) z zamudnimi obrestmi od 10.12.1998 do plačila, znesek 14,71 SIT (iz naslova izgubljenega dobička) pa z zamudnimi obrestmi od 1.1.1984 do plačila. Višji podrejeni tožbeni zahtevek, torej za plačilo višjega tolarskega zneska (do zahtevanih 3,165.697,45 SIT iz naslova navadne škode) in za plačilo tolarske protivrednosti 28.000 DEM (iz naslova izgubljenega dobička) je zavrnilo. Odločitev o primarnem zahtevku iz naslova navadne škode je utemeljilo kratko: zavrnilo ga je ravno zato, ker je tožeča stranka zahtevala tolarsko protivrednost devizno ugotovljenih zneskov.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo - s katero je tožnik predvsem vztrajal pri primarnem tožbenem zahtevku -, in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravno podlago za razsojo je navedlo naslednje določbe ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih): prvi odstavek 185. člena (odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje pred nastankom škode), prvi odstavek 189. člena (pravica do povrnitve navadne škode) in drugi odstavek 189. člena (povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe). Opozorilo je, da razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni obrazložen, in dodalo, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Vrednost vozila je bila ugotovljena na naroku 10.12.1998, zato je sodišče ravnalo prav, ko je upoštevalo datum 10.12.1998 za ugotovitev obsega škode in tudi tek zamudnih obresti - škoda je bila znana šele tega dne. Pritožbena zahteva za tek zamudnih obresti od 13.12.1991 je nesprejemljiva, izvedenec je ugotovil škodo 10.12.1998 v DEM, s čimer je ohranil vrednost nasproti domači valuti z obrestmi vred in je vzpostavljeno prejšnje stanje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero je uveljavljal bistvene kršitve postopka (pa nobene obrazložil!) in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagal je, naj se primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno obravnavanje.

Razlogi revizije se nanašajo samo na primarni tožbeni zahtevek: Realna škoda je bila znana, ko jo je leta 1991 ocenil izvedenec K. Ocenil jo je nekoliko višje kot osem let pozneje izvedenec L., a to ni bistveno. Bistveno je, da je bila škoda prvič natančneje znana ob cenitvi leta 1991 in da se od tedaj očitno ni spreminjala, saj jo je osem let pozneje izvedenec ocenil celo manj. Zakon določa (186. člen ZOR), da odškodninska obveznost zapade od trenutka nastanka škode. Iz sodne prakse je znano, da kolikor škoda ni znana, zapade tedaj, ko je njena višina znana v denarju. Tožnikova škoda je bila znana že leta 1991, od tedaj dalje tečejo zamudne obresti. Gre z odškodninsko terjatev, ki je postala denarna ob ugotovitvi škode 13.12.1991, zato je tožena stranka odtlej v zamudi. Tožnik je upravičen do vzpostavitve prejšnjega stanja, če pa to ni mogoče, do popolne odškodnine. To pomeni tudi do odškodnine za škodo, ker ni uporabljal denarja, ki bi ga morala plačati tožena stranka. Od tolarske protivrednosti škode, ocenjene v DEM, gredo tožniku tudi zamudne obresti kot odškodnina za izgubljeni dobiček (neuporaba denarja). Sodišče bi moralo uporabiti določbo 394. člena ZOR ter opredeliti glede na cenitve, ali je bila škoda leta 1991 v takšni višini, kot jo ugotavlja izvedenec K. ali L., in na ta znesek nato priznati zakonite zamudne obresti od 13.12.1991. V obravnavani zadevi ni mogoče togo vztrajati na določbi drugega odstavka 189. člena ZOR, ker to določbo za dani primer korigirata 394. in 190. člen ZOR. Sodišče mora pri odločanju o pravični denarni odškodnini upoštevati tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe - za določitev teka zamudnih obresti. Četudi bi vzdržalo, da se povračilo denarja odmerja po cenah na dan sojenja, velja to za samo škodo na vozilu. Obresti pa tečejo od dneva, ko je bila škoda znana.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ta procesni zakon je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999, toženi stranki in stranski intervenient na revizijo niso odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP (1977)) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljene. Tožnik v reviziji ni niti formalno opredelil niti vsebinsko obrazložil nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Za vsak revizijski preskus, ali je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, je odločilna dejanska podlaga izpodbijane odločitve. Te pravdni stranki ne moreta izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)) in revizijsko sodišče je zato nanjo brezpogojno vezano. Za odločitev o tožnikovem primarnem zahtevku (samo o tej ima revizija konkretne razloge), enako pa seveda tudi za odločitev o podrejenem zahtevku (kjer je potreben revizijski preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti) so pomembne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, pomembne za revizijski preskus, ki ga je tožnik določil s konkretnimi razlogi svoje revizije. A zaradi specifičnosti pravde, ki jih je že pred revizijo določil tožnik s svojimi procesnimi razpolaganji - vse do končnega tožbenega zahtevka -, kaže najprej opozoriti prav na tožnikova procesna razpolaganja v dolgotrajni pravdi, ki se je končala z izpodbijano pravnomočno sodbo.

Pravdni postopek se je začel dne 21.5.1985, ko je bila vložena tožba. Pravda je najprej tekla v smeri ugotavljanja temelja odgovornosti toženih strank za gmotno škodo, ki je tožniku nastala iz prometnega škodnega dogodka z dne 14.6.1983. O temelju odgovornosti je bilo odločeno z vmesno sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo dne 6.9.1990 pod opr. št. P 424/85-80 in ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke do 2/3. Sodišče druge stopnje je s sodbo Cp 168/91 z dne 15.5.1991 zavrnilo pritožbo tož-ene stranke, delno pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in vmesno sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke do 4/5 škode. Obe pravdni stranki sta proti tej sodbi vložili revizijo, a Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 502/91 z dne 24.1.1992 obe reviziji zavrnilo.

Drugi del pravde je tekel v smeri ugotavljanja višine tožnikove škode. Pri tem je pomembno omeniti, da med pravdnima strankama vse čas ni bilo sporno, da je škodo na tožnikovem tovornjaku treba obračunati po sistemu tako imenovane ekonomske totalke. Tožnik je že v prvem delu pravde večkrat spremenil tožbo, natančneje osemkrat. Vendar je šlo v vseh primerih za zvišanje tožbenega zaradi njegove prilagoditve inflacijskim gibanjem domače valute, v osmem primeru (pripravljalna vloga z dne 19.3.1990) pa tudi za prilagoditev zahtevka denominaciji domače valute (ob uvedbi tako imenovanega konvertibilnega dinarja). Te spremembe tožbe je mogoče zanemariti, saj za odločitev o reviziji niso pomembne.

Prva za odločitev o končnem tožbenem zahtevku (s tem pa za odločitev o reviziji) pomembna, je bila sprememba tožbe v pripravljalni vlogi z dne 20.10.1994 (l. št. 234-238 spisa). Tožnik je tedaj zvišal tožbeni zahtevek na 3,165.712,16 SIT - in sicer zato, ker je zahteval: - 3,165.697,45 SIT iz naslova škode na tovornjaku (navadne škode v smislu prvega odstavka 189. člena ZOR), z zamudnimi obrestmi od 14.10.1994 do plačila, - 14,71 SIT pa iz naslova izgubljenega dohodka (oziroma izgubljenega dobička v smislu prvega in tretjega odstavka 189. člena ZOR) za čas do konca leta 1983, z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.1984 naprej - in ni odveč omeniti, da je pri takem teku obresti od tega dela zahtevka vztrajal vse do konca pravde.

Glede zahtevka iz naslova navadne škode je navedel, da štiri petine škode, ki jih je po vmesni sodbi upravičen terjati od tožene stranke, znašajo 39.322,54 DEM - to pa pomeni, da škoda, "upoštevajoč uradni tečaj Banke Slovenije, na dan 14.10.1994 znaša 3,165.697,45 SIT" in da zato "od navedenega zneska zahteva plačilo zamudnih obresti, skladno s členom 277/1 ZOR od 15.10.1994 dalje do trenutka izplačila" (l. št. 237).

Tožnik je v nadaljevanju postopka še štirikrat spremenil tožbeni zahtevek, vendar je ves čas ohranil glavnico čistega tolarskega tožbenega zahtevka nespremenjeno. Spreminjal je le: - zahtevani tek zamudnih obresti od zneska 3,165.697,45 SIT (iz naslova škode na tovornjaku), tako da je od spremembe z dne 22.6.1996 (l. št. 265) naprej zahteval zamudne obresti za čas od 21.5.1985 do plačila; - in opredelitev čistega tolarskega zahtevka iz naslova navadne škode kot primarnega ali kot podrejenega, v razmerju z zahtevkom iz tega naslova, ki ga je prvič postavil dne 2.4.1997 (l. št. 305) in ki se je glasil na plačilo "tolarske protivrednosti 39.322,45 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z dne 13.12.1991 in z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1991 do plačila". Najprej je čisti tolarski zahtevek določil kot del primarnega zahtevka, nato pa ga je dne 6.11.1998 (l. št. 332) določil kot del podrejenega tožbenega zahtevka in pri tem vztrajal do konca glavne obravnave.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na višino škode na tovornjaku - torej na zahtevek iz naslova navadne škode (samo ta del odločitve namreč revizija obrazloženo izpodbija!) -, in ki so zato podlaga revizijskega preskusa izpodbijane sodbe, so naslednje: - obravnavana škoda je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 14.6.1983 na tovornjaku znamke Mercedes; - med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik upravičen do povrnitve te škode po sistemu totalne škode oziroma tako imenovane ekonomske totalke; - tožnik je tovornjak večkrat popravljal, nato pa ga je prodal, ker ni imel več denarja za večja popravila, in sicer s kupoprodajno pogodbo z dne 15.9.1986; - tožnik je tovornjak kupil leta 1980 že rabljen, bil pa je pred škodnim dogodkom, glede na letnik izdelave 1970, izredno dobro ohranjen; - tovornjak je izmed sodnih izvedencev avtomobilske stroke, ki so v pravdi podali cenitve in mnenja, videl samo prvi (V. K., prva cenitev 14.6.1983); - sodišče se je pri izračunu škode oprlo delno na ugotovitve izvedenca K., nato pa tudi izvedencev P. Lo. in P. L., ki sta ugotovila višino totalne škode na vozilu po razmerah v času predzadnjega naroka za glavno obravnavo dne 10.12.1998 - izhajajoč iz nabavne vrednosti vozila, najbolj podobnega tožnikovemu (leta 1999 vozila istega tipa iz leta 1970 seveda ni bilo več na trgu!), namreč tovornjaka tip M. 417 AK, in glede na to je sodišče ugotovilo: - novo nabavno vrednost, skupaj s carino in prometnim davkom, 187.359 DEM; - s korekcijo zaradi sprememb in izboljšav (novega tipa, v primerjavi s tipom iz leta 1970) z odbitkom 20%, to je novo nabavno vrednost 149.887 DEM; - ohranjeno vrednost (že rabljenega in delno amortiziranega) tovornjaka v času škodnega dogodka v višini 40% nove nabavne vrednosti, to je 59.955 DEM; - vrednost rešenih delov v višini 45% vrednosti nepoškodovanega vozila ob škodnem dogodku, kar znaša 26.980 DEM; - škodo na tožnikovem tovornjaku po sistemu totalke (to je v višini razlike zadnjih dveh računskih postavk), v znesku 32.975 DEM; - tolarsko vrednost zadnje navedenega zneska na dan 10.12.1998 - to je na dan, ko je izvedenec (namreč na predzadnjem naroku za glavno obravnavo) škodo tako ocenil -, glede na tečaj Banke Slovenije 96,00 SIT za 1 DEM, kar da znesek 3,165.600,00 SIT; - ob upoštevanju (z vmesno sodbo dokončno ugotovljene) tožnikove soodgovornosti do 1/5 ugotovljene škode, obseg oziroma višino odškodninske obveznosti tožene stranke do 4/5 izračunanega tolarskega zneska, to je do 2,532.480,00 SIT.

Odločitev o primarnem tožbenem zahtevku: Tožnik v uvodu revizije ne omejuje izpodbijanja sodbe sodišča druge stopnje (in z njo v zvezi sodbe sodišča prve stopnje), vendar pa se v predlogu omejuje na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku - to je zahtevku za plačilo "tolarske protivrednosti 39.322,45 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z dne 13.12.1991 in z zamudnimi obrestmi od 13.12.1991 do plačila" -, in predlaga, naj se "sodbi prve in druge stopnje spremenita tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi". Razlogi revizije se ukvarjajo z vprašanji uporabe materialnopravnih določb ZOR in sicer 186. člena, prvega in drugega odstavka 189. člena, 190. in 394. člena - vse le v kontekstu odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, kar je jasno iz ponavljanega zavzemanja za to, da se prisodijo zamudne obresti za čas od 13.12.1991, to je od zahtevanega začetnega dne teka zamudnih obresti v primarnem zahtevku.

Revizijsko sodišče opravi preskus uporabe materialnega prava tako v mejah konkretiziranih revizijskih razlogov kakor tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP (1977)). Ta preskus je celovit in glede na vsebino revizijskih razlogov je po presoji revizijskega sodišča smotrno najprej oceniti materialnopravno pravilnost izpodbijane odločitve o primarnem tožbenem zahtevku glede na njegovo procesno in materialnopravno naravo, čeprav se revizija s tem ne ukvarja. Ta preskus po uradni dolžnosti je pokazal, da je bil primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik pri ugotovljeni, prej povzeti dejanski podlagi, v materialnem pravu ni imel podlage za zahtevek, ki je po svoji procesni in materialnopravni naravi denarni zahtevek, vezan na tujo valuto.

Zahtevek, ki je oblikovan tako, kot je bil tožnikov primarni tožbeni zahtevek, je mogoče uveljaviti tedaj, ko upnik terja od dolžnika izpolnitev denarne obveznosti v domači valuti, ki je tako ali drugače (praviloma in najpogosteje s pogodbeno določeno devizno klavzulo), zaradi zavarovanja ohranitve njene realne vrednosti (praviloma v upnikovo korist), vezana na tujo valuto. Podlage za tak zahtevek v ugotovljenih dejstvih ni. Neglede na to pa dajatvenega zahtevka na plačilo določenega zneska domačega denarja kot protivrednosti določenega zneska tuje valute ni mogoče postaviti tako, kot ga je postavil tožnik v primarnem tožbenem zahtevku - torej kot zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tujega denarja po bančnem tečaju na neki že pretekli dan. Postaviti ga je mogoče le kot zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tujega denarja po bančnem tečaju na dan bodočega plačila - ker samo to ustreza funkciji valutne klavzule pri dogovorjeni (ali zaradi drugih razlogov utemeljeni) vezavi dolžnikove denarne obveznosti na tujo valuto.

Pri taki pravni presoji revizijskega sodišča se seveda izkaže, da se ni mogoče ukvarjati s konkretnimi revizijskimi razlogi - ki so vsi le razlogi o uporabi materialnega prava (delno posegajoči tudi na področje dejanskega stanja, čeprav to po 387. členu ZPP (1977) v reviziji ni dovoljeno), noben pa ni niti vsebinsko razlog s področja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (za katere revizija v uvodu sicer navaja, da jih tudi uveljavlja).

Odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku: Revizija, kakor že rečeno, glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku nima konkretnih razlogov. Zato je bil v tem delu potreben (in mogoč) preskus izpodbijane pravnomočne sodbe le v smeri uradno upoštevnega vprašanja, ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče se je prepričalo, da je na to vprašanje treba odgovoriti pritrdilno.

Pravilno je bilo upoštevano pravno pravilo drugega odstavka 189. člena ZOR, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino totalne škode na tožnikovem tovornjaku po razmerah v času sojenja, natančneje na dan predzadnjega naroka za glavno obravnavo 10.12.1998 (zadnji narok je bil 12.1.1999 in to je tudi datum sodbe). V takem primeru je sodna praksa jasna in dosledna glede uporabe pravnega pravila 186. člena ZOR (odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode), v zvezi z že citiranim drugim odstavkom 189. člena ZOR in prvim odstavkom 277. člena ZOR (po katerem dolžnik dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti od dneva, ko je zamudil z izpolnitvijo denarne obveznosti). Sodišče prve stopnje je citirane zakonske določbe pravilno uporabilo, ko je od prisojene odškodnine, ugotovljene po razmerah na dan 10.12.1998, prisodilo zamudne obresti za čas od 10.12.1998 do plačila - in ne že od 21.5.1985 naprej, kot je tožnik zahteval v podrejenem tožbenem zahtevku -, medtem ko je višji tožbeni zahtevek (tudi v obrestnem delu od delno prisojene glavnice) pravilno zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tudi v tem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Samo po uradni dolžnosti je bil opravljen preskus (386. člena ZPP (1977)) uporabe materialnega prava tudi glede odločitve o zavrnjenem delu zahtevka iz naslova izgubljenega dobička (glede njega revizija nima nobenih razlogov) - to je o zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti 28.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 5.2.1996 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.2.1996 naprej. Glede tega dela tožnikovega odškodninskega zahtevka (enako vsebovanega v primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku) velja tisto, kar je bilo maloprej povedano o načelni nemožnosti take uporabe valutne klavzule. Ne glede na to pa je bila dejanska podlaga odločitve o tem delu (podrejenega) zahtevka ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovo nezaposlenostjo v obdobju, na katero se nanaša ta del zahtevka - kakor je tožnika opozorilo že sodišče druge stopnje.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP (1977) zato treba zavrniti.