Jedro

Za škodo v zvezi z delom ne gre, če se delavec poškoduje na poti na delo na območju, ki ni v upravljanju oziroma v lasti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 14.11.1994. Tožniku je hkrati naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 79.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je bil obseg dela v terminu od 7. do 14.11.1994 povečan, kar tožena stranka priznava, prav tako je bil povečan obseg dela v noči neposredno pred nezgodo. Sodišče ni izvajalo dokazov z zaslišanjem priče, ki jo je predlagal tožnik. Pri odgovornosti tožene stranke bi bilo treba upoštevati še naravo rudarskega dela in dejstvo, da je do nezgode prišlo neposredno po zaključku nočnega delovnika. Sodišče ni želelo ugotavljati razlogov za nastanek nezgode, niti vzročne zveze med povečanim obsegom dela in nezgodo, temveč je avtomatično zaključilo, da tožena stranka ne more biti krivdno odgovorna zaradi neznatne prekoračitve delovnih ur v delovnem tednu. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje, pri čemer bi moralo sodišče presojati že predlagane dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenih navedb se je tožnik hudo telesno poškodoval v prometni nezgodi, ko se je dne 14.11.1994 ob 6.10 uri s svojim osebnim avtomobilom vračal z nočnega dela domov. Zatrjuje odškodninsko odgovornost tožene stranke kot svojega delodajalca, ker je zaradi utrujenosti med vožnjo zaspal, zato se je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno oprlo na materialnopravno podlago v določbi 1. odst. 73. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (Ur. list SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR).

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je delavec upravičen do odškodnine le v primerih, ko mu je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom. Tožeča stranka očitno zatrjuje nastanek škode v zvezi z delom, saj se tožnik ni poškodoval pri opravljanju del in nalog (zaposlen je kot delavec v rudniku), pač pa je do poškodbe prišlo izven njegovih delovnih nalog in prostora delodajalca. ZTPDR ne opredeljuje, kdaj gre za poškodbo na delu ali v zvezi z delom, tako kot na primer pojem poškodbe pri delu opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru odločiti, ali gre za tovrstno škodo. Sodna praksa se je v podobnih primerih opredelila, da za škodo v zvezi z delom ne gre, če se delavec poškoduje na poti na delo na območju, ki ni v upravljanju oziroma v lasti delodajalca. Ker tožeča stranka tega ne zatrjuje, po presoji pritožbenega sodišča že zato v danem primeru ne gre za situacijo, ko delodajalec odškodninsko odgovarja delavcu za utrpljeno poškodbo pri delu ali v zvezi z delom.

Tudi v kolikor bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino za primer nesreče v zvezi z delom, pa iz zgoraj citirane zakonske določbe nadalje izhaja, da je delodajalec dolžan povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Delodajalec odgovarja po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, v primerih škode nastale v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa po načelu objektivne odgovornosti. V vsakem primeru pa je odškodninska odgovornost podana le, če so izpolnjeni elementi nedopustnega ravnanja, nastanka škode, vzročne zveze in odgovornosti povzročitelja. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo. Tožnik namreč očita toženi stranki povečan obseg del v času nočnega dela pred nezgodo, kot relevanten pa je mogoče upoštevati le očitek, da je v delovnem tednu pred nezgodo opravil 56 delovnih ur, namesto največ 52 ur, kot izhaja iz določbe 5. odst. 24. čl. ZTPDR. Da bi zaradi navedene kršitve določila ZTPDR tožnik utrpel škodo v prometni nesreči, kot posledico utrujenosti, ni mogoče trditi, posebno še, ker je tožena stranka omogočila tožniku 32 ur tedenskega počitka pred nastopom nočne izmene dan pred nezgodo, kar je v skladu z določbo 30. člena istega zakona. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77).

Ker niso podani razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, niti niso podani drugi razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).