Jedro

Družba je bila izbrisana iz sodnega registra, ker svoje organiziranosti ni uskladila z ZGD – ne zatrjuje se niti sklic skupščine zaradi spremembe družbene pogodbe, niti vložitev predloga za vpis sprememb (uskladitve) v sodni register. Škoda, ki naj bi družbeniku nastala zaradi izbrisa, ni v vzročni zvezi z ravnanjem pravdnega sodišča, ki je v postopku, vodenem v zvezi s prodajo poslovnih deležev te družbe, kršilo pravico do sojenja v razumnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 602.411,95 € odškodnine z obrestmi in zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov postopka. Stroški tožene stranke v višini 3.945,10 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z odločitvijo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je izdana enaka sodba kot v zadevi P 112/2008-III, čeprav so se v zadevi P 112/2008-III izvajali dokazi, v obravnavani zadevi pa so bili številni dokazi zavrnjeni. Meni, da zavrnitev dokaznega predloga z navedbo, da dokazi niso potrebni, ni ustrezno obrazložena. Morale bi biti zaslišane priče, zlasti BK, tedanji tožnikov pooblaščenec. Zaradi nerazumno dolgega trajanja pravdnega postopka družbeniki družbe E. d.o.o., med njimi tudi tožnik, niso uspeli uskladiti kapitala družbe in statusne organiziranosti z Zakonom o gospodarskih družbah - ZGD. Ves čas postopka družbeniki na skupščini niso mogli sprejemati pravno zavezujočih sklepov in uskladiti delovanja družbe z ZGD. Poleg uskladitve osnovnega kapitala družbe bi morali družbeniki spremeniti tudi družbeno pogodbo in organe, česar pa niso mogli storiti, ker ni bil znan sestav skupščine. Posledično je bila družba izbrisana iz sodnega registra. Določilo 5. odstavka 580. čl. ZGD in 1. odstavek 37. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij označuje za protiustavna, ker ne predvidevata primerov, ko je družbeniku zaradi dolgotrajnega sodnega postopka onemogočeno izpolnjevati svoje obveznosti po ZGD. Družbeniki niso mogli storiti ničesar, da bi postopek izbrisa d.o.o. zadržali do dokončanja tožbe družbenika Š. zoper ostale družbenike. Tožnik je z ostalimi družbeniki storil vse, da do izbrisa ne bi prišlo. O tem bi izpovedoval odvetnik K. Država je na eni strani od družbe zahtevala uskladitev z ZGD, po drugi strani pa je bila uskladitev zaradi dolgotrajnega postopanja državnih organov in ostalih kršitev tožniku onemogočena. Družba E. d.o.o. je že ob ustanovitvi imela zagotovljen kapital, višji od 2.000- din, vendar je na zahtevo registrskega sodišča navedla znesek 2.000- din. Registrski sodnik si je zabeležil, da je potrebna cenitev stvarnih vložkov, kar je prispevalo k temu, da v registru ni bil vpisan zadosten kapital družbe. Odvetnik K. bi pojasnil tudi vpis v sodni register. Prekinitev postopka Pg 245/99 do pravnomočne rešitve zadeve P 286/94 je bila potrebna in jo je odvetnik K. utemeljeno predlagal. Registrsko sodišče bi moralo postopek izbrisa prekiniti ali sámo rešiti predhodno vprašanje. Po izbrisu v letu 2003 se tožnik ni več posvečal sporu, ker v likvidirani družbi interes za to ni več obstajal. Spor je z izbrisom postal nepomemben. Sodišče je prezrlo, da zaradi tožbe A. Š., ki se je obravnavala nerazumno dolgo, uskladitve v sodnem registru ni bilo mogoče izvesti. Z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu DURS 2002, ki bi ga sodišče moralo pridobiti od Davčne uprave, je tožnik želel dokazati, da je družba imela imela več kot zadosten kapital za vpis v sodni register in za nadaljnje uspešno poslovanje. Ker sodišče dokaza ni izvedlo, tega ni ugotovilo. Z zaslišanjem prič bi se izkazalo nepravilno ravnanje registrskega sodnika J.P. Priče bi izpovedale, da je družba E1. d.o.o. od sodnika dobila zahtevek, da predloži novo pogodbo na kapitalski znesek 2.000- din. Sodnik je zavzel stališče, da je vpisan lahko le kapital 2.000- din, vse ostalo je stvar poslovnih knjig. Sklicuje se na ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do zasebne lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odgovornost tožene stranke je 26. čl. Ustave RS. Ker je to določilo institucionalna garancija, predpostavk za odgovornost države pa ne ureja, se je pri presoji odškodninske odgovornosti države potrebno opreti na splošna obligacijska določila, ki to področje urejajo. Sedaj je to 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pred njegovo uveljavitvijo (pred 01. 01. 2002) pa je bil to 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) – oba določata, da je temelj subjektivna – krivdna odgovornost. Ravnanje organov tožene stranke je glede na gornjo obrazložitev treba presojati po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Za obstoj odškodninske obveznosti se zahteva kumulativen obstoj naslednjih predpostavk: nedopustno ravnanje, pravno priznana škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Za protipravno ravnanje svojih organov je tožena stranka odgovorna, kar je določeno v 172. čl. ZOR (enako sedaj ureja 148. čl. OZ).

Ker pritožnik vztraja pri stališčih, ki jih je navajal že pred sodiščem prve stopnje, je odgovor na vse pritožbene razloge podan že v sodbi sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče te razloge sprejema in se nanje sklicuje, v odgovor na pritožbene navedbe pa nekatere od njih povzema.

Da je izpodbijana sodba identična s sodbo, izdano v zadevi P 112/2008-III, ni njena hiba, saj je isti dejanski stan predmet obravnave v obeh zadevah in se sodbi niti ne moreta bistveno razlikovati. Pritožbena trditev, da so bili v zadevi P 112/2008 izvedeni dokazi, ki se v obravnavanem postopku niso izvajali, meri na kršitev načela neposrednosti. Ker pritožba ne navaja, na katerega od dokazov, ki v tem postopku ni bil izveden, se sodba opira, je ta pritožbeni očitek nepreverljiv. Po presoji pritožbenega sodišča so vsa ugotovljena dejstva oprta na v postopku izvedene listinske dokaze. Razlogi so jasni, odločitev logično utemeljena z dejstvi, ki so preverljiva v listinskih dokazih. Ker je predmet obravnave ravnanje sodišča, ki posluje pisno, je razumljivo, da so odločilni listinski dokazi. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da zaslišanje prič in tožnika o dejstvih, o katerih naj bi izpovedovali, na rezultat dokazne ocene ne bi imelo vpliva.

Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik ni dokazal, da sodišče ob vpisu družbe v sodni register ni dovolilo vpisa kapitala družbe, večjega od 2.000- din. Iz pogodbe o ustanovitvi z dne 23. 10. 1990, na osnovi katere je bil vpis družbe v register izveden (kopija je med fotokopijami registrskega spisa), je razvidno, da ustanovni kapital družbe znaša 2.000- din, zato so nerazumne trditve, da registrsko sodišče v sodni register ob vpisu družbe ni hotelo vpisati kapitala, večjega od 2.000- din. Ko je k družbi pristopil nov družbenik s kapitalskim vložkom v višini 500- SIT, je bil na podlagi predloga kapital družbe povečan na 2.500- SIT (dokaz B4-B7). Tožnik ne trdi, da je bil predlog za vpis višjega kapitala družbe podan in zavrnjen; sklicuje se le na zagotovljen kapital v višini 200.000- DEM. Šele, če bi bil predlog za vpis tega kapitalskega vložka podan in zavrnjen ter bi družba izčrpala vsa pravna sredstva, ki so ji v zvezi z vpisom v register na razpolago, bi se pritožnik lahko skliceval na nepravilno ravnanje registrskega sodišča. Morebitnemu nepravilnemu odločanju je namenjen sistem pravnih sredstev. Zaslišanje prič, ki bi vedele izpovedati, kako je registrski sodnik ravnal v postopku registracije neke druge družbe (E1. d.o.o.) in kakšna pravna stališča je ustno zastopal, je nepotrebno, ker sodnikovo postopanje v drugi zadevi ne more biti v vzročni zvezi z nastankom škode, ki naj bi nastala zaradi nepravilnosti pri registraciji družbe E. d.o.o. Ker družba E. d.o.o. predloga za vpis uskladitve z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD - Ur. list RS 30/1993 s spremembami) ni vložila, registrsko sodišče o vpisu uskladitve (vpisu sprememb) sploh ni odločalo. Tudi v tem pogledu je torej odgovornost registrskega sodišča izključena.

Tudi pritožbeni trditvi, da je trajanje pravdnega postopka vzrok, da družba E. d.o.o. ni uskladila kapitala družbe in družbene pogodbe z ZGD, ni mogoče slediti. Poslovanje družbe vodi poslovodja, zato je bil on dolžan poskrbeti za spremembo družbene pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi družbeniki zaradi uskladitve družbe z ZGD pristopili k spreminjanju družbene pogodbe, da bi bila skupščina s tem namenom sklicana, da bi bili v zvezi z odločanjem zapleti. Če do spremembe družbene pogodbe ni prišlo, je za to odgovoren poslovodja ali družbeniki. O spremembi družbene pogodbe zaradi njene statusne narave odločajo družbeniki po korporacijskih in ne po obligacijskih pravilih; sodelovanje vseh družbenikov ni predpisano, ampak dovoljeno. S 417. čl. ZGD (upoštevajoč 416. in in 13. čl. družbene pogodbe) je določen položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža, ki mora biti upoštevan pri odločanju na skupščini o spremembi družbene pogodbe (450. čl. ZGD). Pravdno sodišče pri sklepanju družbene pogodbe ni imelo nobene vloge; o spremembi družbene pogodbe ni odločalo, zato njegovo ravnanje ni v vzročni zvezi s prepovedano posledico, ki naj bi bila v tem, da družbena pogodba ni bila spremenjena. Obstoječa pravdna postopka družbi nista preprečevala, da družbeno pogodbo uskladi z ZGD. Sicer pa sta bila oba postopka šele začeta v letu 1994, v katerem se je iztekel tudi že podaljšani rok za uskladitev kapitala in organiziranosti družbe z ZGD (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-A – Ur. list RS 29/94).

Družba E. d.o.o. bi torej svoj izbris iz sodnega registra lahko preprečila z aktivnostjo v smeri usklajevanja svoje organiziranosti z ZGD in vpisom sprememb v sodni register, na neuspeh pa je bilo obsojeno njeno upiranje izbrisu iz sodnega registra, razvidno iz fotokopije spisa. Tudi izpoved odv. K. o tem, kaj je družba storila, da bi izbris preprečila, je zato pravno nepomembna. Gornje ugotovitve potrjujejo, da niti izpoved odvetnika K., niti zapisnik DURS, ki dokazuje kapitalsko ustreznost družbe, na odločitev ne moreta vplivati.

Tudi očitek t.i. normativne ali legislativne protipravnosti je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. ZGD vsebuje številne določbe o urejanju notranjih razmerij med družbeniki. Ker z družbeno pogodbo družbeniki vzpostavijo nov pravni subjekt, ki je do določene mere samostojen celo proti njim samim, ni nepomembno, da tudi oni z vsebino družbene pogodbe lahko vplivajo na organizacijo in delovanje novoustanovljenega subjekta. Ravno vprašanja o ureditvi prenosa deleža (416. čl. ZGD), o prepovedi delitve poslovnega deleža (418 čl. ZGD), o obveznostih družbe do družbenikov (428. čl. ZGD), o izključitvi in izstopu družbenika (436. čl. ZGD), o ureditvi upravljanja (438. čl. ZGD), o spremembi družbene pogodbe (450. čl. ZGD) lahko družbeniki uredijo drugače, kot je z določili ZGD predvideno za primer, ko družbena pogodba tega ne ureja. Pritožnikova graja zakonodaje je posplošena in neargumentirana. Iz nje izhaja, naj bi bilo delovanje družbe v primeru nesporazuma družbenikov paralizirano, kar pa, upoštevajoč gornja določila ZGD in njihovo, zgolj s kogentnimi določbami omejeno svobodo družbenikov pri sklepanju družbene pogodbe, ne vzdrži kritične presoje. Že prvostopenjsko sodišče pa je citiralo 31. in 33. čl. Zakona o sodnem registru (Ur. list RS št. 13/94), ki urejata postopek vpisa v primerih, ko se v postopku vpisa pojavi oseba, ki ni pooblaščena za zastopanje subjekta vpisa oz. ko je odločitev o vpisu odvisna od rešitve predhodnega vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).