Jedro

Tožnik sicer navaja vprašanje, kdaj je zanj začel teči subjektivni triletni zastaralni rok, vendar ga postavlja tako, da v bistvu samo problematizira ugotovljeno dejansko stanje. V predlogu niso navedene nobene okoliščine, ki bi kazale na pomembnost kakšnega pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo kot posledico nesreče z dne 5. 11. 1998. Zavrnilo je zahtevek v znesku 22.005,13 EUR, ki predstavlja izgubo dohodka za leta 2003 do 2006, in zahtevek za plačevanje mesečne rente v znesku 636,93 EUR od 1. 1. 2007 dalje. Tožnikova terjatev je glede na vložitev tožbe 30. 10. 2006 (subjektivno) zastarala, saj je tožnik januarja ob zaključku zdravljenja izvedel, da ne bo mogel več opravljati svojega dela, pokojnina pa mu je bila odmerjena z odločbo hrvaškega Zavoda za pokojninsko zavarovanje z dne 28. 1. 2002. Triletni zastaralni rok je potekel pred vložitvijo tožbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču, da gre v tem primeru za triletni zastaralni rok po prvem odstavku 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne za petletni zastaralni rok.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Navaja, da je tožnik šele s 14. 11. 2006 izvedel za obseg škode, ker je bila takrat tožniku z odločbo dokončno določena pravica do pokojnine. Takrat je izvedel za končni obseg škode. Do 31. 12. 2003 je prejemke prejemal od svojega delodajalca. V tej zadevi je bistveno vprašanje, kdaj je za tožnika pričel teči subjektivni triletni zastaralni rok.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Vsebina predloga za dopustitev revizije je predpisana v 367. a in 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik v predlogu sicer navaja vprašanje, kdaj je za tožnika začel teči subjektivni triletni zastaralni rok, vendar ga postavlja tako, da v bistvu samo problematizira ugotovljeno dejansko stanje. V predlogu niso navedene nobene okoliščine, ki bi kazale na pomembnost kakšnega pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Odločanje Vrhovnega sodišča je namreč mogoče pričakovati le v primeru, ko so izkazane okoliščine, ki nakazujejo na objektivni pomen zadeve za pravni red v celoti. Sporni predlog ničesar takega ne izkazuje, zato nima obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Tak nepopoln predlog ni dovoljen, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.