Jedro

Tudi od oškodovanca samega se zahteva določena skrbnost, čeprav za točen obseg škode morda ne ve, zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Pogoj za uveljavljanje nadaljnjih ponavljajočih se istovrstnih škod je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 22.005,13 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz točke 1.1. izreka sodbe sodišča prve stopnje ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati mesečno rento v znesku 636,93 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti nastale pravdne stroške v višini 1.985,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je tožnik že v tožbi navedel, da je ugovor tožene stranke za zastaranje zahtevka iz naslova premoženjske škode neutemeljen. Poravnava se je nanašala le na nematerialno škodo, ni pa se tožnik odpovedal zahtevku za povračilo materialne škode in plačilo rente. Pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša terjatev (373. člen ZOR). Z odločbo Pokojninskega zavoda R Hrvaške z dne 28.1.2002 je bilo določeno, da je tožnik upravičenec do invalidske pokojnine od 9.12.2001 dalje in šele ko mu je bilo to priznano, je bila znana tudi višina in je tožnik lahko postavil določen zahtevek za izgubo na dohodku in za plačilo mesečne rente. Po prepričanju tožnika je 9.12.2001 tisti datum, od katerega teče petletni zastaralni rok. Z odločbo Pokojninskega zavoda z dne 14.11.2006 pa mu je bila šele dokončno določena pravica do pokojnine in je šele takrat izvedel za končni obseg škode. Sicer pa tožnik vztraja pri tem, da je odločba z dne 28.1.2002 tista, na podlagi katere začne teči zastaranje. Stranki sta poravnavo sklenili 5.4.2003, z izplačilom zneska iz poravnave je tožena stranka priznala obstoj svoje obveznosti, to je temelj za plačilo odškodnine in s tem je prišlo do pretrganja zastaranja. Z dopisom in urgencami je pripoznala tožena stranka še obveznost plačila materialne škode kot dela celotne odškodnine, to dopisovanje je šteti kot jasno izjavo, da je bila tožena stranka pripravljena izpolniti obveznost. Tožnik se s podpisom poravnave ni odpovedal ostalim zahtevkom, z dopisom 26.10.2001 je napovedal postavitev zahtevka za povračilo izgube na dohodku. Tožnik je predlagal pribavo kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Radovljici in sicer sodbe ter obtožnice, saj tudi višina kazni vpliva na zastaranje, tožniku ni znano, kako se je ta postopek končal. Sodišče temu predlogu ni ugodilo in je upoštevalo kazensko ovadbo. Sodišče bi se moralo prepričati o tem, kako se je kazenski postopek končal. Glede zastaranja tožnik še meni, da tudi iz dopisa delodajalca V. z dne 7.12.2004 izhaja, da je bila tožba vložena znotraj zastaralnega roka, iz tega dopisa namreč izhaja, da je delodajalec izplačal nadomestilo plače do 31.12.2003, kar bi pomenilo, da je bila škoda znana šele potem, ko mu delodajalec ni več izplačeval plače in je šele takrat lahko postavil zahtevek. Posledično se pritožba nanaša tudi na odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se ves čas postopka na prvi stopnji in tudi še v pritožbi zmotno sklicuje na 373. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, v nadaljevanju ZOR, ZOR se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in spremembe, OZ). V konkretnem primeru gre namreč za odškodninsko terjatev, v skladu s 376. členom ZOR pa odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki ga je napravil (1. odstavek). V vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek). Subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev je rok treh let in tudi sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da se je ta rok že iztekel in je odškodninska terjatev tožeče stranke zastarala.

Sama tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi Odločbe Hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje z dne 28.1.2002, v postopku pa je navajala, da na ta sklep, s katerim je bila odmerjena pokojnina od 9.12.2001 opira svoj tožbeni zahtevek, pri čemer se je zmotno sklicevala na petletni zastaralni rok po 373. členu ZOR (vloga z dne 17.9.2007, list. št. 27), navajala, da iz odločbe Pokojninskega zavoda z dne 28.1.2002 izhaja, da je bila invalidska pokojnina odmerjena 9.12.2001 in takrat je tožnik dokončno izvedel za škodo (pripravljalna vloga z dne 7.7.2009, list. št. 42), ter navajala, da je za znesek, ki ga bo od Pokojninskega zavoda tožnik mesečno prejemal izvedel s pravnomočnostjo sklepa z dne 28.1.2002 in se ponovno sklicevala na 373. člen ZOR (pripravljalna vloga z dne 21.8.2009, list. št. 52). Tudi v pritožbi navaja, da je po prepričanju tožnika 9.12. tisti datum, od katerega teče zastaralni rok, pri čemer pa se napačno sklicuje na petletni zastaralni rok. Kot že navedeno, je v konkretnem primeru zastaralni rok tri leta, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki ga je napravil. Tudi upoštevaje odločbo z dne 28.1.2002 oziroma datum 9.12.2001, ki ga tožeča stranka sama navaja kot datum, od katerega začne teči zastaralni rok, je ugotoviti, da se je subjektivni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe (30.10.2006). Pri tem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da se tudi od oškodovanca samega zahteva določena skrbnost, čeprav za točen obseg škode morda ne ve, zastaranje začne teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek. Sam tožnik se je že v tožbi skliceval na odločbo z dne 28.1.2002 in na podlagi te odločbe je tožbo tudi vložil, zato neutemeljeno v pritožbi še vedno izpostavlja odločbo z dne 14.11.2006, s katero naj bi šele izvedel za končni obseg škode. Zastaralnega roka na to odločbo ni mogoče vezati. Ker je subjektivni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih ponavljajočih se istovrstnih škod pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode, tožeča stranka pa je zahtevek oziroma povračilo škode zaradi izgube na dohodku in na plačilo mesečne rente uveljavljala šele s tožbo 30.10.2006, je sodišče prve stopnje pravilno (iz razloga zastaranja) zavrnilo njen celotni tožbeni zahtevek.

Glede na to, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi menilo, da so vsa vprašanja že rešena s poravnavo dne 5.4.2003, na vprašanja v zvezi z navedeno poravnavo sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati. Glede na to, da pa sama tožeča stranka zatrjuje, da se je poravnava nanašala le na izplačilo nematerialne škode, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka z izplačilom zneska iz poravnave priznala obstoj svoje obveznosti in da je prišlo do pretrganja zastaranja (za odškodnino za materialno škodo).

Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi tožena stranka z dopisom in urgencami pripoznala obveznost plačila materialne škode, saj ti ne ustrezajo pripoznavi dolga v skladu s 387. členom ZOR, poleg tega pa tovrstno trditev tožeča stranka prvič postavlja šele v pritožbi in predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Tudi dejstvo, da naj bi tožnik z dopisom z dne 26.10.2001 napovedal postavitev zahtevka za povračilo izgube na dohodku na tek zastaralnega roka ne more v ničemer vplivati.

Nedopustno pritožbeno novoto predstavlja tudi zatrjevanje, da naj bi bila škoda znana šele potem, ko delodajalec tožniku ni več izplačeval plače (po 31.12.2003), saj takšne trditve tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila, pri čemer pa iz samega dopisa 7.12.2004, iz katerega naj bi to izhajalo, zatrjevano dejstvo sploh ne izhaja.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče moralo pribaviti sodbo iz kazenskega spisa. Kot je navedlo sodišče prve stopnje je namreč tožeča stranka navajala, da ni seznanjena s potekom kazenskega postopka, torej obstoja pravnomočne obsodilne sodbe, ki je predpostavka za uporabo 377. člena ZOR, sploh ni zatrjevala. Njen dokaz je bil poizvedovalne narave, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Sicer pa tožeča stranka tudi v pritožbi ne navaja, da naj bi pravnomočna obsodilna kazenska sodba obstajala.

Gornje pritožbene navedbe tožeče stranke torej niso utemeljene, odločitev o stroških postopka pa je tožeča stranka izpodbijala le posledično in nekonkretizirano, zato odgovor na to navedbo ni potreben.

Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroke pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).