Jedro

Predmet zaščite po konkurenčni klavzuli so tista proizvodna, tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje in z uporabo katerih lahko delavec konkurira bivšemu delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja.

Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je v 15 letih dela pri tožnici pridobil toženec, torej vsa zunanja in interna izobraževanja, ta pa so med drugim vključevala tudi izobraževanja v zvezi z prodajnimi tehnikami, metodologijami in produkti, ki so plod raziskav in izkušenj tožnice.

Odstotek nadomestila, naveden v pogodbi o zaposlitvi (40 % povprečne plače delavca), je višji od zakonsko določenega minimalnega deleža (najmanj tretjina povprečne plače delavca). Toženec bi bil upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 2.246,13 EUR, kar znatno presega znesek povprečne plače v RS v spornem obdobju. Takšno nadomestilo zato predstavlja ustrezno nadomestilo tudi upoštevaje položaj delavca, v katerem se ta znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 54.325,80 EUR pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule ter zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 34.281,91 EUR zaradi kršenja konkurenčne prepovedi. Ugotovilo je, da je toženec še v času delovnega razmerja pri tožnici ustanovil družbo A., d. o. o. ter v imenu in za račun B. opravljal dela, ki so pomenila konkurenco za tožnico. Ker je toženec pri svojem delu pri tožnici pridobival poslovna znanja, ki so njej lastna, ji je dolžan plačati pogodbeno kazen zaradi kršenja konkurenčne klavzule. Ker je tožnica tožbo zaradi odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi vložila prepozno, po poteku trimesečnega subjektivnega roka, je zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo, razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (glede odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo toženca je zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (glede pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je ves čas postopka zatrjeval, da znanja, ki jih je pridobival pri tožnici, niso nič posebnega, nobena novost, noben poseben izum tožnice, nič, česar ne bi mogel biti deležen pri katerikoli drugi zavarovalnici ali celo drugem prodajno usmerjenem subjektu. Za to je ponudil ustrezne dokaze (izvedenec, K., R., S.), pa sodišče ni zaslišalo niti enega izmed njih. Na drugi strani je zaslišalo kar pet prič, ki jih je predlagala tožnica. Glede na navedeno mu ni bila omogočena obramba, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz seznama izobraževanj, ki jih je ponudila tožnica, izhaja, da gre za splošna izobraževanja, dostopna vsem na trgu. V čem naj bi bila posebna vrednost teh izobraževanj, ki bi opravičevala uporabo konkurenčne klavzule, sodišče ne pojasni. Prav tako sodišče ne pojasni, kakšna škoda bi tožnici lahko nastala v primeru prezaposlitve delavca, ki je pri njej pridobival celokupna poslovna znanja, h konkurenčnemu podjetju. Pri tožnici ni pridobil nič takega, kar bi lahko izkoriščal v smislu nelojalnega konkuriranja. Gre za njegovo znanje, njegove veščine, ki bi jih lahko pridobil tudi z delom drugje. Konkurenčna klavzula je izjema od načela svobode zaposlovanja, zato jo je treba tolmačiti restriktivno. Celokupnega znanja, ki ga pridobi delavec pri delodajalcu, ni mogoče šteti za takšna znanja, ki bi delavca delala nevarnega za konkurenčni položaj delodajalca v primeru njegovega prehoda h konkurenci. Tudi glede navodil, cenikov, protokolov itd. sodišče ne pojasni prepričljivo, v čem je tista njihova posebna vrednost, da bi prenos h konkurenčnemu podjetju tožnici lahko povzročala škodo. Vsaka zavarovalnica ima svoje cenike, svoja navodila, svoje produkte, prodajne protokole itd. Edina vrednost zaposlitve pri drugi zavarovalnici je, da ta dobi kader s predhodnimi zavarovalniškimi izkušnjami in znanjem, zlasti pa, da pridobi nekoga, ki že ima licenco za zavarovalnega zastopnika. Splošno znano je, da zavarovalnica potrebuje vsaj dve leti, preden lahko oseba samostojno in vsaj približno učinkovito nastopa na zavarovalniškem trgu. Sodišče tudi spregleda, da so cene zavarovanj in popusti razvidni iz zavarovalnih polic in računov, ki so dostopni preko strank, ki jih same prinesejo, ko se pogajajo za boljšo ponudbo, prednosti in pomanjkljivosti produktov pa so v celoti razvidni iz zavarovalnih polic in splošnih pogojev, ki so v celoti javno dostopni. Poleg tega je delavec, ki dobi uvid v poslovanje delodajalca že s prepovedjo razkrivanja poslovnih skrivnosti zavezan, da ob prezaposlitvi določenih informacij (npr. stategij) ne razkriva drugim poslovnim subjektom. Varstva poslovnih skrivnosti ni dopustno dodatno varovati s konkurenčno klavzulo. Obema sodbama manjka ugotovitev, da bi toženec s prezaposlitvijo lahko konkuriral tožnici ter da bi do kakršnekoli pravno priznane škode sploh lahko prišlo. Edina škoda v konkretnem primeru je, da sedaj na trgu nastopa dodaten konkurenčni subjekt, sposoben in izkušen zavarovalničar, v katerega je tožnica vlagala 15 let, sedaj pa se je odločil, da jo zapusti in gre na svoje. Meni, da je napačna tudi odločitev sodišča, da 24 mesečna prepoved konkuriranja ni prekomerna. Sodišče je navedlo, da je to potrebno zaradi varstva poslovnih zvez, vendar te niso predmet pritožbenega postopka, temveč le poslovna znanja. Napačna je tudi odločitev sodišča glede ustreznosti denarnega nadomestila. Sodišče se ne bi smelo ukvarjati z višino nadomestila, temveč z njegovim odstotkom.

4. Tožnica je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Neutemeljen je ugovor toženca, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagal v zvezi z njegovimi zatrjevanji, da znanja, ki jih je pridobil pri tožnici, niso nič posebnega (izvedenec, K., R., S.). Predlagane priče A. K. (direktor B.), J. R. (vodja prodaje pri B.) ter L. S. (pri B. zaposlen na delovnem mestu koordinatorja za primorsko regijo) so vse zaposlene oziroma delujejo v okviru B., zato njihove izpovedi niso relevantne za presojo, kakšna znanja je toženec pridobival pri tožnici. Tudi sicer so bile navedene priče predlagane v zvezi s stanjem na zavarovalniškem trgu v spornem obdobju, opisanimi aktivnostmi in trženjskimi pristopi B. k pridobivanju novih zavarovancev. Za ugotovitev relevantnih dejstev v zvezi s tem, kakšna znanja je toženec pridobival pri tožnici ter ali so ta znanja pomembna za konkurenčni položaj tožnice tudi ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je neutemeljen ugovor toženca, da bi moralo sodišče v zvezi s tem postaviti sodnega izvedenca. Glede na navedeno sodišče zaradi neizvedbe navedenih dokazov ni kršilo toženčeve pravice do obrambe.

8. Toženec je bil pri tožnici zaposlen 15 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006 na delovnem mestu zavarovalni zastopnik v oddelku prodaje zavarovanj fizičnim osebam. Predmet revizijskega postopka je konkurenčna klavzula, ki je bila med strankama dogovorjena v XIII. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006. Ta določa, da toženec, če mu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožnici, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja tožnice: - ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima tožnica, če bi uporaba teh znanj pomenila za tožnico konkurenco, in sicer 24 mesecev; - skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožnico pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev; - skleniti pogodbe o delu ali podobne o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožnico pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev.

Pogodba o zaposlitvi je nadalje določala, da je delavec v primeru, če ravna v nasprotju z navedenimi določili, dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen v pavšalnem znesku 10-kratne povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja, kakor tudi, da delavcu za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule pripada denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženec dne 28. 11. 2013 (še v času delovnega razmerja pri tožnici) ustanovil družbo A.,, d. o. o., kateri je bilo dne 11. 2. 2014 izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Dne 3. 2. 2014 je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere mu je 6. 3. 2014 delovno razmerje prenehalo ter se naslednji dan zaposlil pri družbi A., d. o. o. Pri svojem delu trži premoženjska in življenjska zavarovanja B. v prostorih slednje tako, da dejansko opravlja delo zavarovalnega zastopnika B. Družba A., d. o. o. in B. opravljata enako oziroma tožnici konkurenčno dejavnost, na istem geografskem območju, toženec pa opravlja povsem enako oziroma zelo primerljivo delo, kot ga je opravljal pri tožnici in ob tem uporablja poslovna znanja, ki jih je pridobil pri večletnem delu pri tožnici.

10. Glede poslovnih znanj, ki jih je toženec pridobil v času 15-letne zaposlitve pri tožnici, je sodišče ugotovilo: - toženec je bil deležen več izobraževanj npr. začetni tečaj za zavarovalne zastopnike, usposabljanje za pridobitev dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika, izobraževanja: "Komunicirati s strankami", "Pozitivni pristop k prodaji", "Odkrivanje in preprečevanje prevar v C., d. d.", "Nevrolingvistično programiranje za povečanje prodajnih razgovorov", "Izobraževanje za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma", "Kako povečati prodajo življenjskih zavarovanj" ipd; ta izobraževanja so bila pripravljena posebej za tožnico, četudi jih je izvajal zunanji izvajalec, - toženec je bil deležen internih izobraževanj o produktih, prednostih in šibkostih tožnice oziroma njenih produktov v razmerju do drugih zavarovalnic, izobraževanj o prodajnih tehnikah in metodologijah, ki so plod večletnih raziskav in izkušenj tožnice, npr. poznavanje koncepta prodajnega mentorstva in metodologije za njegovo vodenje, trženjskih strategij in tehnik, poznavanje učinkovitega načina prilagoditve prodajnih razgovorov geografskemu območju delovanja tožnice ipd., - toženec je imel pri delu dostop do vsebin in podatkov, ki so bili predstavljeni na internih posvetih in sestankih (npr. rezultati tržnih raziskav, analiz in anket; usmeritve, navodila in priporočila; prodajni protokoli, ceniki, prodajni popusti, ki predstavljajo poslovno skrivnost), ki so pomembni za poslovanje tožnice in uspešno delo vodij in zaposlenih.

11. Neutemeljen je ugovor toženca, da v času zaposlitve pri tožnici ni pridobil znanj, ki bi lahko bile predmet konkurenčne klavzule. Predmet zaščite po konkurenčni klavzuli so tista proizvodna, tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje in z uporabo katerih lahko delavec konkurira bivšemu delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svoji dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnica izčrpno vlagala v izobraževanje toženca tako, da je v času zaposlitve pridobil skupek specifičnih znanj, ki so pomembna za uspešno delo zavarovalnega zastopnika. Dejstvo, da so nekatera izobraževanja izvedli zunanji izvajalci, ni ključno. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, namreč ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je v 15 letih dela pri tožnici pridobil toženec, torej vsa zunanja in interna izobraževanja, ta pa so med drugim vključevala tudi izobraževanja v zvezi z prodajnimi tehnikami, metodologijami in produkti, ki so plod raziskav in izkušenj tožnice. Prav tako je bil tožnik seznanjen s podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožnice. Glede na naravo toženčevega dela (prodaja produktov zavarovalnice) lahko ravno s znanji in veščinami, ki jih je pridobil v okviru zaposlitve pri tožnici, konkurira tožnici, saj na istem tržišču ponuja enake oziroma primerljive produkte kot tožnica in se "bori" za iste stranke. Nenazadnje toženec v reviziji sam navaja, da zavarovalnica potrebuje vsaj dve leti, da začetnik pridobi dovolj znanj, da samostojno in vsaj približno učinkovito nastopa na zavarovalniškem trgu. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je toženec pri svojem delu v času zaposlitve pri tožnici pridobil poslovna znanja, ki predstavljajo posebno vrednost v okviru njenega poslovanja in so zato lahko predmet konkurenčne klavzule.

12. Neutemeljen je ugovor, da je 24 mesečna prepoved konkuriranja, ki je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, prekomerna. Navedena omejitev je v skladu z drugim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), veljavnega v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in dogovora o konkurenčni klavzuli, ki določa, da se konkurenčna klavzula lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kot tudi s četrtim odstavkom 38. člena ZDR, ki določa, da mora biti konkurenčna klavzula določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja. Sodišče druge stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je imel toženec v času zaposlitve pri tožnici določen krog svojih strank (česar toženec ne zanika), torej ne zgolj pridobljena poslovna znanja, temveč tudi poslovne zveze. S slednjimi lahko toženec konkurira tožnici bistveno dlje od enega leta, kakor poskuša prikazati v reviziji, zato je 24 mesečna prepoved konkuriranja v konkretnem primeru ustrezna.

13. ZDR je v drugem odstavku 39. člena določal, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znašati mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo denarno nadomestilo je v skladu s pogodbo o zaposlitvi znašalo 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in bi znašalo 2.246,13 EUR bruto mesečno oziroma za 24 mesecev 53.907,12 EUR. Neutemeljeni so toženčevi ugovori v zvezi z višino tako določenega denarnega nadomestila. Odstotek nadomestila, naveden v pogodbi o zaposlitvi (40 % povprečne plače delavca), je višji od zakonsko določenega minimalnega deleža (najmanj tretjina povprečne plače delavca). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 2.246,13 EUR, ki bi ga tožnik prejemal za spoštovanje konkurenčne klavzule, znatno presega znesek povprečne plače v RS v spornem obdobju (od 1.531,61 EUR bruto v marcu 2014 do 1.593,27 EUR bruto v marcu 2016), zato tudi upoštevaje položaj delavca, v katerem se ta znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule1, to predstavlja ustrezno nadomestilo.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Toženec je dolžan na podlagi 154. člena ZPP tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR za odgovor po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 in 22% DDV).

1 Npr. sklep VS RS VIII Ips 1/2011 z dne 23. 1. 2012.