Jedro

Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.

Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.

Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.

Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe (drugi odstavek točke I izreka in točka II izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 54.325,80 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek, v znesku 34.281,91 EUR, popravljen na znesek 34.481,91 EUR (s sklepom o popravi), je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 257,26 EUR, v roku 15 dni (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki I izreka in zoper točko II izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za njihovo plačilo dalje do plačila. Navaja, da je nepravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje glede vprašanja pravočasnosti vložitve tožbe, zaradi tega je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Stališča, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (sodba VIII Ips 195/2014 z dne 17. 2. 2015), ni mogoče upoštevati, saj se citirana odločba Vrhovnega sodišča RS nanaša na rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ), v predmetni zadevi pa gre za rok za uveljavljanje škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, ki je določen v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla oziroma v roku treh let od dokončanja dela in sklenitve posla. V navedenem je eksplicitno določeno, da mora delodajalec izvedeti za opravljanje dela ali sklenitev posla. Po ustavljeni sodni praksi je bistveno, kdaj je za kršitev in storilca izvedel delodajalec. Če je delodajalec pravna oseba, v njegovem imenu nastopa njegov zakoniti zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba. V teh primerih se torej ne presoja ali se vednost o kršitvi in storilcu lahko pripiše nižji stopnji organizacijske strukture pravne osebe, temveč se ugotavlja, kdaj je za kršitev in storilca izvedel zakoniti zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, kar bi moralo veljati tudi za konkreten primer. Ni razloga, da bi se do teh dveh identičnih situacij pristopalo na drugačen način. Zato je ključno, kdaj je za povzročitev škode izvedel delodajalec oziroma uprava tožeče stranke. Iz elektronskega odpravka sprejetega sklepa uprave izhaja, da se je šele 1. 7. 2014, na 43. redni seji uprave, seznanila s poročilom o raziskavi pod opr. št. ... z dne 23. 6. 2014, kar pomeni, da je šele takrat zvedela za ravnanje toženca. Upoštevajoč težo kršitev in višino škode, ki je tožeči stranki nastala, je uprava z navedenim sklepom zadolžila Službo A. zoper toženca. Ravnanje toženca v povezavi z B.B. je preiskovala Služba C., ki je bila v tistem času pri toženi stranki organizirana kot samostojna štabna služba, ki je s svojim končnim poročilom obvestila upravo tožeče stranke. Končno poročilo te službe je bilo pripravljeno šele 23. 6. 2014, kot izhaja iz elektronskega sklepa uprave. Poročilo je bilo predstavljeno in uprava z njim seznanjena na seji 1. 7. 2014. V konkretnem primeru je tako delodajalec za opravljanje dela oziroma sklenitev posla izvedel šele 1. 7. 2014 in ne že v marcu 2014, ko naj bi bila tožeča stranka seznanjena o toženčevi ustanovitvi družbe D. d. o. o. ter toženčevem opravljanju dela v imenu in za račun Zavarovalnice F. G.G. je pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu „višji strokovni sodelavec za ...“ in ni vodja S.A., kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, zakaj seznanitev G.G. s toženčevo kršitvijo in S.A. šteje za seznanitev tožeče stranke. Sodba ima v tem delu pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki I izreka ter zoper odločitev glede stroškov postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri varovanju tehničnih dosežkov oziroma pri njegovem ravnanju za izkoriščanje znanj v konkurenčne namene. Posebna znanja v smislu konkurenčne klavzule so lahko le tista znanja delodajalca, ki jih ne poseduje in jih ne more posedovati noben drug subjekt na trgu in ki pomenijo posebno konkurenčno prednost delodajalca pred drugimi konkurenčnimi subjekti in jih delavec ne bi mogel pridobiti z delom pri nobenem drugem poslovnem subjektu. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi izpovedi priče H.H. zaključilo, da izobraževanja niso bila splošne narave, temveč prilagojena potrebam tožeče stranke in ciljno usmerjena. Toženec poudarja, da so vsa izobraževanja, ki jih je priča H.H. opredelila kot posebna ciljna izobraževanja, obstajala pri vseh zavarovalnicah na slovenskem trgu. Ni jasno, kako bi lahko tožeča stranka glede prodajnih prijemov in protokolov „izumila karkoli novega“, kar ne bi bilo že tisočkrat izumljeno in raziskano in v današnjem svetu tudi splošno dostopno. Tožeča stranka torej ni dokazala nobene takšne posebnosti v svojih izobraževanjih, dokazno breme pa je bilo na njej. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo s strani toženca predlagane priče B.B., I.I. in J.J., bi ti lahko pojasnili, kako deluje Zavarovalnica F., za katero toženec sklepa zavarovanja in kakšno je stanje na zavarovalniškem trgu, tudi v zvezi z izobraževanji in drugimi znanji, ki jih zavarovalni zastopniki pridobivajo pri delu. Ker jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, na drugi strani pa je zaslišalo pet prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj tožencu ni omogočilo dokazovanja svojih trditev. Sodišče prve stopnje ne pojasni, na podlagi katerega dejstva je sprejelo zaključek, da znanj, ki naj bi jih toženec uporabljal, ne bi mogel pridobiti z delom drugje. Priča H.H. je še vedno zaposlena pri tožeči stranki in predstavlja vodilni prodajni kader na E. območju ter kot taka ne more biti nevtralna, njene izpovedbe pa zato niso verodostojne v taki meri, da bi lahko sodba temeljila le na njeni izpovedbi. Tudi iz samih naslovov izobraževanj izhaja, da ne gre za specifična izobraževanja, na katerih bi toženec pridobival ekskluzivna znanja, ki bi jih potem lahko na račun tožnika izkoriščal pri svojem poslovanju. Gre predvsem za izobraževanje za pridobitev znanj in veščin, ki so sploh potrebne za normalno delo zavarovalnega zastopnika, takšna znanja in veščine pa bi lahko pridobil tudi z delom kje drugje. Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj konkurenčna klavzula in pogodbena kazen nista v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami toženca, kar je dodatni razlog za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu se toženec v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe glede ničnosti konkurenčne klavzule. Gre za povsem zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula v trajanju 24 mesecev določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja, zato ker je spoštovan zakonski maksimum. Takšno trajanje je pretirano, saj poslovne informacije zastarajo najkasneje že po enem letu, ko je običajno skadenca vsake zavarovalne pogodbe, produkti pa se menjavajo bistveno hitreje kot na dve leti. Ne glede na morebitno drugačno dosedanjo prakso sodišč pogodbena kazen ni instrument, ki bi bil dopusten v delovnem pravu, saj preveč posega v delavčev pravni položaj, delodajalec pa ima za dosego istega cilja na voljo več drugih instrumentov. Glede na zgoraj navedeno je napačna tudi odločitev glede stroškov postopka.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je glede pritožbe tožeče stranke ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnika, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, glede zavrnilnega dela. Glede pritožbe tožene stranke pa je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 34.481,91 EUR iz naslova odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi. Štelo je, da je tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje zahtevka iz drugega odstavka 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Navedeni člen v prvem odstavku določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Drugi odstavek 39. člena ZDR-1 pa določa, da lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Smiselno enako je določal 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), ki je veljal v letu 2006, ko sta stranki sklenili zadnjo izmed več pogodb o zaposlitvi.

9. Toženec je bil zaposlen pri tožeči stranki 15 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006 (A7) na delovnem mestu „zavarovalni zastopnik v oddelku K.“. V XII. členu pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili, da toženec v času delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo, ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Če ravna v nasprotju s tem določilom, lahko tožeča stranka od toženca zahteva povrnitve škode v skladu z zakonom. Dne 28. 11. 2013 je ustanovil družbo D., d. o. o. (A26), s strani Agencije L. pa je bilo tej družbi izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja dne 11. 2. 2014 (A25). Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 6. 3. 2014. 10. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi, ker je štelo, da se je s kršitvijo konkurenčne prepovedi seznanil delavec tožeče stranke G.G. oziroma S.A. že v marcu 2014, tožba pa je bila vložena šele v avgustu 2014, torej po preteku trimesečnega roka iz drugega odstavka 39. člena ZDR-1. G.G. je takrat kot vodja S.A. dobil poročilo zasebnega detektiva M.M., da je toženec ustavil družbo D. d. o. o. ter da je še v času trajanja delovnega razmerja pri tožeči stranki, v januarju in februarju 2014, v imenu in za račun Zavarovalnice F. opravljal dela, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka in so pomenila za tožečo stranko konkurenco. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje štelo, da je bil rok zamujen in iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Svojo odločitev je zmotno oprlo na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 195/2014. V navedeni zadevi je sodišče obravnavalo vprašanje teka zastaralnega roka, pri čemer je šlo za vprašanje, kdaj se je ministrstvo seznanilo z nastankom škode. Šlo je torej za osebo javnega prava, ter za vprašanje teka zastaralnega roka po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/91 in nasl. - OZ), tožeča stranka pa je pravna oseba zasebnega prava, delniška družba, pri kateri je bistveno, kdaj se s tem seznani uprava v smislu določbe prvega odstavka 20. člena ZDR-1. Za drugačno štetje tega roka v obravnavani zadevi ni podlage. Tudi iz navedb v spisu namreč ne izhaja, da bi bila S.A. pooblaščena s strani uprave N. Pri tem glede na navedeno niti ni bistveno, ali je bil G.G. vodja S.A. ali višji strokovni sodelavec za ..., saj ta ugotovitev v nobenem primeru ne vpliva na ugotovitev, kdaj se je s kršitvijo konkurenčne prepovedi seznanila uprava tožeče stranke.

12. Glede na navedeno sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede teka roka za vložitev odškodninskega zahtevka ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo razveljavilo v drugem odstavku točke I izreka in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kdaj se je s kršitvijo konkurenčne prepovedi seznanila uprava. V kolikor bo glede na to ugotovitev zaključilo, da je tožba pravočasna, bo moralo tožbeni zahtevek presojati tudi z vidika, ali je kršena konkurenčna klavzula in ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

13. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek nepravilno zavrnilo, ne da bi sploh ugotavljalo dejansko stanje v smeri zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi in nastanka premoženjske škode, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje.

K pritožbi toženca:

14. ZDR je v prvem odstavku 38. člena določal, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula), če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. V skladu z drugim odstavkom 38. člena se je lahko konkurenčna klavzula dogovorila najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz šeste alineje prvega odstavka 110. člena ZDR. Četrti odstavek 38. člena ZDR je nadalje tudi določal, da mora biti konkurenčna klavzula določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca.

15. V XIII. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in tožencem, sta stranki določili, da toženec, če mu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja tožeče stranke za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja tožeče stranke: - ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima tožeča stranka, če bi uporaba teh znanj pomenila za tožečo stranko konkurenco, in sicer 24 mesecev; - skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev; - skleniti pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev.

Določena je bila pogodbena kazen v znesku toženčeve desetkratne povprečne plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja, če toženec ravna v nasprotju z zgoraj navedenimi določili. Nadalje pogodba o zaposlitvi še določa, da če tožeča stranka ne izda pisnega soglasja v primeru konkurenčne klavzule iz prvega odstavka tega člena, in če spoštovanje konkurenčne klavzule tožencu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači, pripada tožencu za vsak mesec spoštovanja konkurenčne klavzule denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače toženca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Denarno nadomestilo se izplača do vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec na podlagi predložene ustrezne listine oziroma dokaza, iz katerega bo razvidno, da konkurenčno klavzulo toženec dejansko spoštuje.

16. Pritožba toženca nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena ZDR.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za splošna znanja, ki bi jih toženec lahko pridobil pri delu pri katerikoli drugi zavarovalnici. Svojo odločitev je oprlo na izpoved priče H.H., ki je izpovedala, da je izobraževanje pri tožeči stranki bistvenega pomena za delo delavcev tožeče stranke in na listinsko dokumentacijo v spisu (potrdila o opravljanih izobraževanjih in usposabljanju - A1, A3 - A6, A8 in A9). Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec pri tožeči stranki, so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips št. 233/1999 z dne 7. 3. 2000). V zadevi, ki je v bistvenem podobna predmetni (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 161/2010 z dne 12. 5. 2010) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožencu kot zavarovalnemu zastopniku v času zaposlitve pri tožeči stranki omogočeno posebno usposabljanje in dodatno izobraževanje in je tako posebno znanje pridobil. Enako je dokazala tožeča stranka v predmetni zadevi.

18. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka dokazala, da je tožencu omogočila vrsto izobraževanj. Glede večine izobraževanj je sicer mogoče pritrditi pritožbi, da je lahko vsako posebej tudi splošno dostopno različnim profilom udeležencev. Vendar za ugotovitev, ali je pri tožeči stranki pridobljeno znanje toženca takšno, da pomeni posebno vrednost v okviru njenega poslovanja, ni odločilno, ali so ti seminarji splošno dostopni oziroma, ali na katere od njih pošiljajo svoje zaposlene tudi druge zavarovalnice. Toženec je pri tožeči stranki z udeležbo na različnih s strani tožene stranke izbranih seminarjih in delavnicah ob vpogledu v relevantne podatke o poslovanju tožeče stranke pridobil celokupno znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke. Katerih seminarjev, delavnic ali siceršnjih izobraževanj se bo toženec udeležil v okviru svojega 15-letnega dela za tožečo stranko, je bila odločitev tožeče stranke, ki je že s samo izbiro tožencu nudila pridobitev posebnega skupka znanj (izobraževanja namreč niso bila nujno tesno povezana s področjem prodaje zavarovanj, tako je npr. ... programiranje). Prav tako ni nepomembna njihova številčnost, kar je skladno z izpovedjo prič o velikem pomenu usposabljanj delavcev pri tožeči stranki. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je njegov novi delodajalec pridobil zgolj izkušenega delavca z veliko znanji in veščinami, ki bi jih lahko pridobil pri delu za katerokoli drugo zavarovalnico. Dokazni postopek je pokazal, da to ne drži, saj je toženec pri svojem delu pridobil znanja in izkušnje, ki so vezane na poslovanje tožeče stranke, saj so usposabljanja vključevala izobraževanje o produktih, prodajnih tehnikah in metodologijah, ki so plod večletnih raziskav in izkušenj tožeče stranke ter v tem smislu predstavljajo njen ... Vsebine in podatki, do katerih je imel toženec dostop pri delu, še posebej pa so bili predstavljeni na internih posvetih in sestankih (rezultati tržnih raziskav, analiz in anket, usmeritve, navodila in priporočila, prednosti in šibkosti tožeče stranke v razmerju do drugih zavarovalnic, prodajni protokoli, ceniki, prodajni popusti, ki so objekt varstva v smislu poslovne skrivnosti ipd.), pa so pomembni za samo poslovanje tožeče stranke ter uspešno delo vodij ter zaposlenih pri tožeči stranki. Navedba, da je bil vsebinsko povsem enakih izobraževanj toženec deležen pri drugem delodajalcu, je presplošna za pritožbeni preizkus, toženec pa tudi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podal konkretnejših navedb o tem, niti tega ni dokazno podkrepil. 19. Toženec se zmotno zavzema za to, da bi za veljavno sklenitev konkurenčne klavzule moralo biti znanje, ki ga je pridobil pri delodajalcu, specifično oziroma ekskluzivno in vezano zgolj na tega delodajalca v smislu, da istovrstnih izobraževanj sploh ne bi mogel biti deležen na prostem trgu oziroma pri konkurenčni zavarovalnici. V kolikor bi sledili takemu stališču, bi bilo s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le pravno zaščitena (patentirana ipd.) znanja, kar pa ne izhaja iz zakona in sodne prakse. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008). Tožeča stranka kot takšno znanje utemeljeno navaja tudi toženčevo poznavanje koncepta prodajnega mentorstva in metodologije za njegovo vodenje, poznavanje prednosti produktov tožeče stranke, trženjskih strategij in njenih tehnik, poznavanje učinkovitega načina prilagoditve prodajnih razgovorov geografskemu področju delovanja tožeče stranke ipd.

20. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožeča stranka dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008). Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005).

21. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče H.H., zaposlene pri toženi stranki, z navedbami o lojalnosti in eksistenčni odvisnosti od tožene stranke. Res je sicer, da je priča zaposlena pri toženi stranki, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Njena izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je do pridobivanja znanja in izkušenj toženca prihajalo pri tožeči stranki, je logično, da je o tem lahko izpovedovala njegova nadrejena delavka, zaposlena pri toženi stranki. Njena izpoved pa je glede vsebine in narave pridobljenih znanj skladna z listinskimi dokazi. Ker je lahko sodišče prve stopnje že na podlagi njene izpovedi ter listinske dokumentacije v spisu zaključilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobil znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja, ni kršilo toženčeve pravice do obrambe oziroma sodelovanja v postopku v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni zaslišalo nekaterih prič, ki jih je predlagal toženec in ki naj bi pojasnile, kako deluje Zavarovalnica F., kakšno je stanje na zavarovalniškem trgu ter v zvezi z izobraževanji in drugimi znanji, ki jih zavarovalni zastopniki pridobivajo pri delu.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule in neprimernostjo pogodbene kazni kot inštrumenta delovnega prava. Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Zato določilo v pogodbi o zaposlitvi, po kateri je toženec dolžan plačati „pogodbeno kazen“, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer toženčeve neizpolnitve obveznosti iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016). Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, kot to navaja pritožba, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Glede tega je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.

23. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je 24-mesečna prepoved konkuriranja ustrezna. Neutemeljeno je toženčevo zavzemanje, da bi že 12-mesečna prepoved konkuriranja zadostila namenu konkurenčne klavzule. Bistveno je namreč, da je toženec imel v času zaposlitve pri tožeči stranki določen krog „svojih“ strank. Splošno znano dejstvo je, da so stranke bolj navajene na osebo zavarovalnega zastopnika kot na samo zavarovalnico. Prav zaradi tega, torej zaradi navezanosti strank na zavarovalnega zastopnika bolj kot na samo zavarovalnico, je utemeljeno, da njegov delodajalec za najdaljši dopustni čas, to je 24 mesecev, zavaruje pridobljene poslovne zveze s konkurenčno klavzulo. Konkurenčna zavarovalnica seveda lahko pridobiva stranke tudi iz javno dostopnih virov, ne drži pa pritožbena navedba, da poslovne zveze, ki jih je pridobil toženec pri tožeči stranki, zanjo po poteku enega leta niso več uporabljive.

24. Prav tako je v skladu z 38. členom ZDR določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 40 % toženčeve povprečne plače v zadnjem letu. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi glede na plačo, ki jo je toženec prejemal pri tožeči stranki pred prenehanjem delovnega razmerja, že samo nadomestilo plače (2.246,13 EUR bruto mesečno) predstavljalo povsem primerno nadomestilo, saj precej presega znesek povprečne plače v Republiki Sloveniji.

25. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino pogodbene kazni pravilno ugotovilo višino tožnikove povprečne plače v zadnjem letu, ki je znašala 5.432,58 EUR, ter tožeči stranki prisodilo desetkratnik tega zneska. Toženec odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino pogodbene kazni, v pritožbi izrecno ne izpodbija in v zvezi s tem ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

26. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

28. O vseh stroških postopka bo odločilo sodišče prve stopnje, ko bo znan končni uspeh strank v postopku, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).