Jedro

Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in neutemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 7. 2013 in za ugotovitev, da na podlagi te odpovedi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja. V I/2 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zdravstvena ter pokojninska in druga socialna zavarovanja ter mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja v 15 dneh in pod izvršbo. V I/3 točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka od prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.388,56 EUR mesečno in mu po odbitju in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži tudi plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal enostransko, pristransko, diskriminatorno in do tožnika povsem neobjektivno. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo praktično le na podlagi dokazov tožene stranke, tožnikove dokaze pa je iz tožniku neznanih razlogov zavrnilo. Izvedene dokaze je napačno ocenilo in analiziralo oziroma o njih ni sprejelo nikakršne dokazne ocene. Poglavitno težo je dalo izpovedbam direktorja tožene stranke in tehničnega vodje tožene stranke, ki zaradi izgubljenega sodnega postopka zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nista mogla podati povsem objektivne izpovedi. V predmetnem primeru sploh ni šlo za reorganizacijo poslovanja, pogojeno z upadom proizvodnje in dobička, kakršno je imel v mislih zakonodajalec, ko je sprejemal zakonske določbe, ki so se nanašale na predmetno področje. Tožena stranka se je hotela tožnika kot svojega delavca znebiti. Ker ji to ni uspelo v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga se je odločila za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov. Poslovni razlog za to odpoved pa ni bil podan. Sklicevanje tožene stranke na splošno gospodarsko krizo v svetu je pavšalno in neprepričljivo. Na to krizo in zmanjšanje uspešnosti poslovanja se tožena stranka ni sklicevala, ko jo je kot najuspešnejšega paradnega konja A. gospodarstva obiskal predsednik države. Tožena stranka je edino tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar potrjuje njeno diskriminatorno ravnanje. Le tožniku ni bilo omogočeno ustrezno izobraževanje, izpopolnjevanje oziroma prekvalifikacija za delo na novem stroju. Tožnikova nepriljubljenost pri nadrejenih delavcih je bila posledica njegovega uspeha v sodnem postopku glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je največji proizvajalec ... na svetu. Če bi tožena stranka res zašla v take poslovne težave, kot zatrjuje, bi bila to lahko le posledica slabega in neustreznega poslovanja vodstvenega kadra. Trditve tožene stranke, da v zadnjem času ne zaposluje več novih delavcev in študentov, so neargumentirane in neresnične. Nobene dokazne vrednosti pa ne morejo predstavljati podatki AJPES, ki se nanašajo na poslovne izide tožene stranke, zlasti na njen čisti prihodek od prodaje in dobiček za leto 2012, če obenem ni primerljivih podatkov izidov poslovanja tožene stranke v prvih 8 mesecih leta 2013. Enostranske in nedokazane so trditve tožene stranke, da v zadnjem letu (verjetno v letu 2013 ali 2014) nimajo nobenih novih naročil na ..., zato sodišče tega ne bi smelo upoštevati pri odločanju. Delo pri toženi stranki je v letu 2012 in 2013 potekalo vsaj v dveh izmenah, zato so nasprotne trditve tožene stranke neresnične in prilagojene njenim interesom v tem postopku. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delo na stroju opravljala le v dveh izmenah, zato to med strankama ni bilo sporno, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker sta tožnika na njegovem stroju po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zamenjala B.B. in C.C., so neresnične navedbe tožene stranke, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno. Poleg tega je na tem stroju delal tudi D.D., po odpovedi pogodbe o zaposlitvi C.C. pa E.E., in sicer preko študentskega servisa. Tudi sedaj se delo na stroju opravlja v dveh izmenah, pri čemer B.B. dela na stroju še sedaj, s tem da mora biti pri dvoizmenskem delu en delavec v rezervi. Ker je D.D. dal odpoved, se je pokazala možnost za tožnikovo zaposlitev, zato bi ga tožena stranka lahko zaposlila na CNC stebernem rezkalnem stroju. Ker je tožena stranka namesto tega zaposlila drugega delavca in študenta, to kaže na njen diskriminatorni odnos do tožnika. Tožnik bi lahko delal tudi na drugih strojih, vendar pa mu tožena stranka tega ni omogočila. E.E. dela kot študent na „tožnikovem“ stroju še sedaj. Ker sodišče prve stopnje glede navedenega E.E. ni zaslišalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi priči F.F. in G.G. bi vedeli povedati številne podatke, pomembne za ta spor (tudi o tem, da sta bila, za razliko od tožnika, deležna izobraževanja in usposabljanja), vendar pa ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Reorganizacija pri toženi stranki ni bila niti nujna niti potrebna, bila je zgolj navidezna, vse z namenom, da se tožena stranka znebi tožnika. V času, ko je tožnik dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka zaposlila vsaj 10 novih delavcev in številne študente, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. To kaže na dejstvo, da pri toženi stranki do upada obsega poslovanja ni prišlo, niti ne do bistvenega znižanja dobička. Nekatere listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka, so sumljive, če ne celo ponarejene, nekateri deli teh listin so prečrtani, sodišče prve stopnje pa ni postavilo izvedenca grafologa, da bi te nejasnosti razčistilo. Pogodba o zaposlitvi s H.H. je bila sklenjena le 4 dni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in to za delovno mesto, ki je bilo praktično identično tožnikovemu delovnemu mestu, tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo. Poleg tega je tožena stranka sklenila z I.I., sinom zakonitega zastopnika, pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas le tri mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar dokazuje, da tožena stranka ni poslovala slabo. Pogodbe o zaposlitvi so v tistem času sklenili tudi J.J., K.K. in L.L.. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pa neutemeljeno ne dajeta nobenega pomena obisku predsednika M.M. pri toženi stranki in nagradi, ki jo je tožena stranka prejela s strani N., saj se nagrade običajno dajejo le za uspešne dosežke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja tožnik v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da si razlogi sodbe nasprotujejo v odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov, s čimer tožnik uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedenih dokazih in med samimi temi listinami in zapisniki, kar tožnik neutemeljeno (in tudi neobrazloženo) zatrjuje v pritožbi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da med strankama ni bilo nesporno, da je tožena stranka v času izpodbijane redne odpovedi dela na CNC stebernem rezkalnem stroju opravljala le v dveh izmenah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo zares ni bilo ugotovljeno kot nesporno med strankama. Kljub temu pa s tem ni bila storjena v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka (tožnik s to pritožbeno navedbo smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP), saj je sodišče prve stopnje v postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka že pred 1. 1. 2013 ukinila tretjo izmeno in da se je delo na stroju opravljalo le v dveh izmenah (izpovedbe prič O.O., B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke). Ker je torej sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je delo na spornem stroju v času, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potekalo v dveh izmenah, smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnika o tem, da je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal enostransko oziroma pristransko, da je bil postopek do tožnika diskriminatoren in neobjektiven in da naj bi sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika odločalo le na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo nikakor ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v postopku delovalo pristransko in neobjektivno in da bi kakorkoli favoriziralo toženo stranko oziroma spravljalo tožnika v slabši procesni položaj. Niti iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo niti iz preostalih listinskih dokazov ni razvidno, da bi imel tožnik vse do izdaje izpodbijane sodbe kakršnekoli pripombe v zvezi z vodenjem postopka na prvi stopnji, ki bi se nanašale na morebiten različen odnos sodišča prve stopnje do obeh strank tega individualnega delovnega spora oziroma na v pritožbi zatrjevano neobjektivnost in pristranskost sodišča prve stopnje. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi te pritožbene navedbe povsem neosnovane. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pa prav tako ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem sporu odločalo pristransko oziroma neobjektivno.

8. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje odločalo v tem individualnem delovnem sporu le na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Iz dokaznega sklepa, vsebovanega v obrazložitvi izpodbijane sodbe, izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo vse listine, ki jih je v spis vložil tožnik, zaslišalo je tudi tožnika in pričo B.B., ki ga je predlagal tudi tožnik. To pa pomeni, da nikakor ne drži tožnikova trditev, da je bilo o njegovem tožbenem zahtevku odločeno le na podlagi dokazov tožene stranke. Sodišče prve stopnje sicer ni izvedlo vseh dokazov (zaslišanj prič), ki jih je predlagal tožnik, vendar je to svojo odločitev povsem ustrezno obrazložilo (tako da tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Sodišče je izvedene dokaze tudi ustrezno dokazno ocenilo, kar pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je dokazna ocena izvedenih dokazov napačna oziroma da je sploh ni.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi preveliko težo dalo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in tehničnega vodje pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo tudi preostale izvedene dokaze (izpovedbe prič B.B., D.D. in tudi izpovedbo tožnika, poleg tega pa tudi listinske dokaze, ki sta jih v spis vložili stranki).

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov dne 1. 7. 2014 (A5), izdana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in da je bil zanjo podan utemeljen poslovni razlog, saj se je delo na CNC stebernem rezkalnem stroju spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na CNC stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. Iz tega razloga se je tožena stranka odločila, da bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tožniku, ker je imel nižjo strokovno izobrazbo od preostalih dveh delavcev in ker ni razpolagal z dodatnimi znanji, ki sta jih druga dva delavca imela. Tožena stranka je na podlagi navedenega zaključila, da sta druga dva delavca zanjo koristnejša od tožnika.

11. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe tožnika, do reorganizacije pri toženi stranki ni prišlo, oziroma da je bila ta navidezna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prišlo do spremembe organizacije dela pri CNC stebernem rezkalnem stroju, in sicer tako, da se je delo na tem stroju spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Sprememba dela iz troizmenskega v dvoizmensko delo ne pomeni navidezne, temveč dejansko reorganizacijo, v posledici katere je postalo delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Dejstvo, da je do te reorganizacije dejansko prišlo, izhaja iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke, prič O.O., B.B. in D.D., pa tudi tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da je tožena stranka v spornem obdobju opravljala delo najmanj v dveh izmenah. To pomeni, da niti tožnik v svoji izpovedbi ni zatrjeval, da je dejansko tožena stranka v spornem obdobju nadaljevala s troizmenskim delom na CNC stebernem rezkalnem stroju. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je delo na CNC stebernem rezkalnem stroju dejansko spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je dobil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zato, ker ni imel možnosti izobraževanja, izpopolnjevanja oziroma usposabljanja, za razliko od preostalih dveh delavcev, ki sta delala na CNC stebernem rezkalnem stroju. Delavca B.B. in D.D. sta namreč pojasnila, da na posebnih izobraževanjih nista bila, osnove za delo sta pridobila s prakso oziroma s šolanjem pred začetkom dela pri toženi stranki. To pa dejansko pomeni, da tožnik v primerjavi z navedenima delavcema ni bil diskriminiran glede na usposabljanje oziroma izpopolnjevanje, kot bi to izhajalo iz njegovih pritožbenih navedb. Tožnik je tudi po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno zatrjeval (kar ponavlja tudi v pritožbi), da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem, da se ga je želela tožena stranka znebiti, ker je uspel v sodnem postopku v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je v letu 2011 podala tožena stranka. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga namesto tožnika delo na CNC stebernem rezkalnem stroju opravljal C.C., ki je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas. Njemu je delovno razmerje prenehalo s 1. 1. 2013 (B4), ko se mu je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je že pred tem ukinila delo v treh izmenah na tem stroju in organizirala delo le v dveh izmenah, za delo na tem stroju pa ni zaposlila drugega delavca. Ker je to teh organizacijskih sprememb prišlo že v začetku leta 2013, tožniku pa je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 1. 7. 2013 (tožena stranka je sicer tožnika na podlagi pravnomočne sodbe odločbe s 1. 6. 2013 prijavila v obvezna zavarovanja in mu dne 21. 6. 2013 podala pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov - B5, B7), je bila tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izpodbijana redna odpoved posledica zmanjševanja obsega dela na CNC stebernem rezkalnem stroju.

13. Glede na to, da z ozirom na določbo 89. člena ZDR-1 delodajalec delavcu ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni več dolžan ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (tudi če bi bilo delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, če bi ga bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo), kot je to določal 88. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu morala tožena stranka ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlovala tudi druge delavce, oziroma da je organizirala delo tudi s pomočjo študentov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka nove delavce zaposlovala na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik. Nebistveno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je tožnika v letu 2011 (ko mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov) zamenjal B.B., saj je potrebno pogoje za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati glede na obdobje, ko je bila ta odpoved tožniku podana. To pa je je bilo v letu 2013, ko je dejansko prišlo do zmanjšanja dela na CNC stebernem rezkalnem stroju, zaradi česar je prišlo tudi do spremembe organizacije v smislu dela na tem stroju tako, da je tožena stranka namesto troizmenskega dela na tem stroju uvedla dvoizmensko delo. Z izvedenimi dokazi prav tako ni podprta pritožbena trditev tožnika, da bi tožena stranka tudi v primeru dvoizmenskega dela za delo na CNC stebernem rezkalnem stroju potrebovala tri delavce, od katerih bi bil eden v rezervi. V dokaznem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tudi v primeru troizmenskega dela bili na delo na tem stroju razporejeni štirje delavci (trije glede na izmeno in eden v rezervi). Poleg tega je v pristojnosti delodajalca (torej tožene stranke), da tudi v primeru, če eden od delavcev, ki opravlja delo v dveh izmenah, tega dela ne more opravljati, organizira delo tako, da ga nadomesti z drugim delavcem (in ne da ima enega delavca „na čakanju“, kot to smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi). V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnika, da se je pokazala možnost za njegovo zaposlitev, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi D.D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz trditev tožnika niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, kdaj naj bi prišlo do te odpovedi. Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je D.D. odpovedal pogodbo o zaposlitvi v letu 2015, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je bila dana v letu 2013, to dejstvo za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe ni odločilnega pomena.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlila tudi H.H., pa iz dokaznega postopka izhaja, da je bil H.H. zaposlen le za določen čas, in sicer do 14. 8. 2013 (B52). Pri tem pa je bistveno, da je navedeni delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto od tistega, ki ga je zasedal tožnik, svoje delo pa je opravljal v montaži (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke). Dejstvo, da je tožena stranka delo organizirala tudi s pomočjo študentov (E.E.), prav tako ni odločilnega pomena za ugotovitev, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku. Delodajalec se lahko odloči, da bo svoje poslovanje oziroma organizacijo dela uredil tudi tako, da bo del tega opravljal z zunanjimi izvajalci (tudi študenti). Smotrnost takšne odločitve ne more biti predmet sodne presoje. Če se zaradi tako spremenjene organizacije dela pokaže, da postane delo delavcev pod pogoji iz njihove pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je to lahko utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to sodišče tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče E.E.. Prav tako ni bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti prič F.F. in G.G., ki naj bi vedeli povedati o izobraževanju pri toženi stranki. Kot je bilo že ugotovljeno, tožnik v primerjavi z B.B. in D.D. ni bil v diskriminatornem položaju glede izobraževanja oziroma usposabljanja pri toženi stranki.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je v dokaznem postopku ocenjevalo tudi listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka in katerih deli so prebarvani oziroma prečrtani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na teh listinah prečrtani osebni podatki drugih delavcev, to pa po zaključku pritožbenega sodišča ne zmanjšuje njihove dokazne vrednosti. Razen tega tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker v zvezi z navedenimi listinami ni postavilo izvedenca grafologa. Iz spisovnih podatkov namreč ne izhaja, da bi tožnik tega izvedenca sploh predlagal. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanašajo na delavce J.J., K.K. in L.L. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v spis predložila dokaze, iz katerih izhaja, da je navedene delavce zaposlila v kasnejšem obdobju, za določen čas in na drugih delovnih mestih, kot pa je bilo tožnikovo delovno mesto. To pa pomeni, da tudi zaposlitev teh delavcev ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v letu 2013. Tožena stranka je za delovno mesto, ki je bilo različno od tožnikovega, sklenila tudi pogodbo o zaposlitvi z I.I., tako da tudi iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni nezakonita. Ob tem pa je potrebno poudariti še, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi kateri od delavcev, ki jih tožnik omenja v pritožbi, opravljal delo njegovega delovnega mesta.

17. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).