Jedro

V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za obdobje od maja 2009 do vključno aprila 2013 iz naslova nezakonite prevedbe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po temelju o tovrstnem zahtevku že pravnomočno odločeno. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot muzejski vodnik z mesecem avgustom 2008 zakonito preveden in sicer skladno z določbami ZSPJS. Ker je bil na podlagi te ugotovitve pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo razlike iz naslova prevedbe od avgusta 2008 do vključno aprila 2009, tudi v obravnavani zadevi ni pravne podlage, da bi bil tožnik ob pravnomočno ugotovljeni zakoniti prevedbi upravičen do vtoževanega zneska naslova nezakonite prevedbe za obdobje od maja 2009 do vključno aprila 2013, saj gre za iste okoliščine kot v pravnomočno zaključenem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 8 dni iz naslova premalo izplačanega nadomestila za prehrano med delom za mesec julij 2009 plača znesek 3,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 dalje do plačila (točka I izreka), zavrnilo je: v presežku zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3,69 EUR za čas od 5. 8. 2009 do vključno 29. 5. 2011 (točka II izreka) in v celoti zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plačah od maja 2009 do aprila 2013 po mesečnih zneskih kot izhajajo iz prvega odstavka točke III izreka, zahtevek za odvod in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov prikrajšanja pri plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, do plačila, vse v 8 dneh (točka III izreka). Tožniku pa je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v znesku 747,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo (pravilno: zavrnilni del sodbe, saj za izpodbijanje ugodilnega dela tožnik nima pravnega interesa), se pravočasno z obsežno pritožbo pritožuje tožnik. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom, 7. in 212. členom ZPP, z 8. členom ZPP, z 214. členom ZPP in z 286. členom ZPP. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi kršitve po 6., 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o zahtevku iz naslova izplačil za opravljene nadure oprlo na številne nedopustne novote direktorice tožene stranke. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso, ki je sprejela stališče, da je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa, tudi če mu nadurno delo ni pisno odrejeno. Sodišče prve stopnje je že ugotovljeno dejansko stanje iz zadeve Pdp 15/2014 v zvezi s Pdp 410/2015 kratkomalo prepisalo in sploh ni ugotavljalo, upoštevalo ali sledilo tožnikovim navedbam in listinskim dokazom. Tožena stranka je namreč od septembra 2009 naprej arbitrarno spremenila in tožniku začela obračunavati fiktivna nesorazmerja in sicer ne več po pravnomočnem 20. plačnem razredu, ampak nižja, za to pa ni pravne podlage. Tako se sodišče sploh ni potrudilo, da bi preverilo, pravno podlago, na kateri je tožena stranka septembra to storila. Sodišče se tudi ni prepričalo o dejanskem stanju v vtoževanem obdobju in ga je postavilo na pamet. Ker v obdobju pred prevedbo tožnik (tožena stranka ni imela zakonite sistemizacije) ni mogel zakonito napredovati, je zaključek sodišča prve stopnje o treh napredovanjih ustavno nevzdržen, saj diskriminira tožnika, ker javni uslužbenec ne more trpeti posledic malomarnosti delodajalca. Tožnik pritožbi prilaga odgovore na najbolj pogosta vprašanja uporabnikov, ki jih je izdalo Ministrstvo za javno upravo z dne 28. 1. 2010 in navaja, da iz točke 7 in 13 te listine izhaja povsem enako, kot je navajal in dokazoval že v dosedanjem postopku. Navaja, da sodišče za obdobje od aprila 2004 do aprila 2009 ni imelo na razpolago listinskih dokazov, kot jih je imelo sedaj (priloge A13 in A15). Poleg navedenega pa je sodišče opravilo in zaključilo svojo dokazno oceno brez metodološkega napotka po 8. členu ZPP. Sodišče bi moralo namreč navesti dokazno vrednost vsakega posameznega dokaza in jih šele potem primerjati med sabo. Sodišče prve stopnje je kljub natančnim in pisnim dokazom tožnika in kljub njegovi prepričljivi in natančni izpovedi, verjelo le navedbam in izpovedim tožene stranke, kar daje močan videz pristranskosti prvostopnega sodišča, to pa je kršitev 23. člena Ustave RS - pravica do sodnega varstva. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti nepravilno sodbo popravi z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, izvede potrebne nove dokaze ter opravi tudi druga procesna dejanja, s katerimi naj se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in nato o celotni zadevi meritorno razsodi, ali pa zadevo vrne v presojo sodišču prve stopnje, vendar drugemu nepristranskemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in mu naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke, ki jih priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki mu jih očita pritožba. Sodišče prve stopnje je v postopku dalo vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Prav tako je strankama naložilo, da morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo in tudi tista s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev in sprejelo dokazno oceno skladno z določbo 8. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje stranki na prvem naroku za glavno obravnavo opozorilo na določbo 286. člena ZPP.

7. Podana tudi ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Iz listin v spisu in tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče strankam priznalo razpolaganje, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali nasprotuje moralnim pravilom. Podana pa tudi ni kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi sodišče tožniku kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, prav tako pa tudi ne ustavne pravice do sodnega varstva. Ob tem pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je sodišče v točki 3 obrazložitve povzelo tožnikovo vlogo z obravnave dne 20. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek razširil, v točki 4 pa je povzelo pisno vlogo tožene stranke, ki jo je prejelo 18. 8. 2017, s katero je tožena stranka odgovorila na tožnikovo razširitev. Ta del obrazložitve sodbe je le povzetek bistvene vsebine vlog obeh strank. Dejstvo, da je povzetek tožnikove vloge krajši kot povzetek vloge tožene stranke, pa ni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako pa tudi ne gre za kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije v obrazložitvi sodbe v točki 8, kjer sodišče prve stopnje povzema ugotovitve iz pravnomočno končanega spisa opr. št. Pd 15/2014 potrjenega s sodbo VDSS opr. št. Pdp 410/2015. 8. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožnik z uveljavljanjem teh bistvenih kršitev, ki jih v zvezi s posameznimi spornimi vprašanji v pritožbi na več mestih izpostavlja, v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje in sicer z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v izpodbijanem delu sodbe in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za obdobje od maja 2009 do vključno aprila 2013 iz naslova nezakonite prevedbe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po temelju o tovrstnem zahtevku že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo opr. št. Pd 15/2014 z dne 13. 1. 2015, potrjeno s sodbo VDSS opr. št. Pdp 410/2015 z dne 24. 3. 2016. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot muzejski vodnik z mesecem avgustom 2008 zakonito preveden in sicer skladno z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Ker je bil na podlagi te ugotovitve pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo razlike iz naslova prevedbe od avgusta 2008 do vključno aprila 2009, tudi v obravnavani zadevi ni pravne podlage, da bi bil tožnik ob pravnomočno ugotovljeni zakoniti prevedbi upravičen do vtoževanega zneska naslova nezakonite prevedbe za obdobje od maja 2009 do vključno aprila 2013, saj gre za iste okoliščine kot v pravnomočno zaključenem sporu.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim zahtevkom za izplačilo nadur ugotovilo, da je bil tožnikov delovni čas enak odpiralnemu času pri toženi stranki in da je tožnik za celotno sporno obdobje toženi stranki posredoval poročila za obračun plač, v katerih je sam pripravil mesečne podatke o njegovih dejansko opravljenih urah dela. V teh mesečnih poročilih pa za nobeden mesec ni izpostavil, da bi opravil nadure. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu tožena stranka nadurnega dela ni odredila. Tožnik izpovedi direktorice tožene stranke A.A., da se je tožnikov delovni čas skladal z odpiralnim časom, ni prerekal. Zaradi navedenega je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal opravljanja dela preko polnega delovnega časa.

12. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške krije sama, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).