Jedro

Tožnika, ki sta vlagala v nepremičnino ob vedenju in nenasprotovanju toženca, sta ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno, da bosta kasneje postala solastnika, ali pa je toženec štel, da je uporaba dovoljena do njegovega preklica, upravičena do povrnitve tega, za kar je bil toženec kot lastnik nepremičnine obogaten v trenutku, ko je tožnikoma preprečil uporabo nepremičnine.

Za presojo o utemeljenosti zahtevka po višini je odločilno, koliko je bila zaradi vložka tožnikov vrednost nepremičnine v trenutku, ko je nista mogla več uporabljati, večja.

Izrek

I. Pritožba tožečih strank se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno plačati 19.400,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2004 dalje.

Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožečima strankama nerazdelno plačati 2.787,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2004 dalje.", znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama, pa se zniža na 2.932,58 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 47,69 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (pravilno: s sodbo) odločilo, (1) da je toženec dolžan tožnikoma nerazdelno plačati 20.710,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2004 (I. točka izreka), (2) da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.477 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrne (II. točka izreka) in (3) da je toženec dolžan tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Tožnika v pritožbi zoper zavrnilni del uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po sodbi tožnika nista dokazala vlaganj v zvezi z izdelavo, dobavo in montažo polne lesene zaščitne strehe na vzhodnem in zahodnem delu balkona s podesti v juniju 1972 v vrednosti 1.129,69 EUR in v zvezi z dobavo in oblaganjem zunanjih stopnic v juniju 1977 v vrednosti 350,53 EUR. Iz dnevnika drugega tožnika izhaja drugačno dejansko stanje. Napaka v letnicah – prva vlaganja so bila namreč opravljena v letu 1977, druga pa v letu 1972 – je vodila do napačnega zaključka o nedokazanosti navedenih del. Ni nepomembno, da zapisov tožnikov ni mogoče obravnavati kot popolnega "gradbenega dnevnika" in je temu pripisati razlog za izostanek zapisov v zvezi z vsemi vlaganji v vikend v B. (dela v zvezi z izdelavo izvedbenega načrta, posvetovanja z gradbeniki ipd., ki ponavadi predstavljajo od 2 do 4 % vrednosti objekta). Tožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in – ker gre le za drugačno oceno listinskega dokaza – izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku v zavrnjenem delu.

3. Toženec v pritožbi zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodba izhaja iz napačne ugotovitve, da je med pravdnimi strankami nesporno, da je zemljišče kupil tožničin in toženčev oče. Med dokazi je bil upoštevan zemljiškoknjižni izpisek glede nepremičnine, iz katere izhaja, da oče ni bil nikoli njen lastnik. Zato je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listine, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačen zaključek, da sta tožnika imela dovoljenje lastnika za gradnjo. Ker je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev solastninske pravice umaknjen, so zaključki izpodbijane sodbe o nastanku solastnine nepomembni. Zaradi umika tožbe sodišče o tem sploh ne bi smelo odločati. Poleg tega so tudi nepravilni. Ker pokojni oče tožnice in toženca ni bil lastnik zemljišča, ni mogel dovoliti gradnje oziroma biti stranka dogovora o vzpostavitvi solastnine. V sodbi ni razlogov, ali je bil določen oziroma vsaj določljiv dogovor dosežen, ampak je podan le zaključek, da je solastnina nastala na podlagi 21. člena ter 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Glede na to je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Člen 24 ZTLR sploh ne pride v poštev, ker tožnika nista zgradila objekta, ampak sta le uredila mansardo, poleg tega pa nista bila dobroverna. Sama sta povedala, da sta najkasneje v letu 1993 izvedela, da zemljišče ni v lasti očeta, temveč toženca, zato ju najmanj odtlej – po toženčevem prepričanju pa že od leta 1972 – ni mogoče obravnavati kot dobroverna graditelja. Pri odločanju o pričetku teka zastaralnega roka je bil uporabljen napačen predpis. Če glede na to, da so bila zatrjevana vlaganja opravljena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne pride v poštev 48. člen SPZ, potem ni mogoče uporabiti niti določbe njegovega tretjega odstavka o pričetku teka zastaralnega roka. Glede na to je treba uporabiti splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ali Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih velja petletni zastaralni rok, ki prične teči z dnem, ko sta bila ali bi lahko bila tožnika seznanjena z dejstvom, da je lastnik toženec. To je bilo po njuni lastni izpovedi v letu 1993. Upoštevaje načelo javnosti vpisov v zemljiški knjigi pa jima je to dejstvo moglo biti znano že leta 1972. Toženec izrecno nasprotuje materialnopravno in dejansko napačnemu zaključku izpodbijane sodbe, da sta bila tožnika v dobri veri ter prepričana, da bosta postala lastnika nepremičnine in da vlagata v svojo nepremičnino. Toženec nadalje trdi, da tožnika nista ponudila nobenega dokaza, da sta bila onadva tista, ki sta opravila dela oziroma plačala material. Izpisa iz dnevnika ni mogoče šteti kot dokaz, ker je pooblaščenec tožnikov na glavni obravnavi 27. 11. 2008 izrecno navedel, da je ta izpis treba šteti kot del trditvene podlage. V takem primeru ne more hkrati predstavljati dokazne listine. Toženec je v vseh zaslišanjih izrecno zanikal vlaganja tožnikov razen v notranjo opremo mansarde. Z ugotovitvijo, da toženec del vlaganj, posebej v mansardo, priznava, je bila kršena 15. točka prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer v sodbi ni razlogov, zakaj sodišče ni verjelo toženčevi izpovedbi. Izpovedbe tožnikov ne morejo predstavljati edinega dokaza za opravljena dela. Sta zainteresirana za izid postopka, toženec pa je njunim trditvam in izjavam ves postopek argumentirano nasprotoval. Zaradi odsotnosti razlogov o tem, zakaj je v celoti pritrdilo izpovedbam tožnikov, je podana kršitev iz 8. točke in iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpis iz osebnega dnevnika je kot dokaz za opravljena dela neustrezen. Napisan je poljudno, brez slehernih urnih ali količinskih norm. Celo izvedenec A. je potrdil, da je v smislu dokazovanja opravljene gradnje popolnoma neuporaben. Poleg tega je toženec ves postopek ugovarjal njegovo verodostojnost. Dokaza o opravljenih delih ne more predstavljati niti izvedensko mnenje B. A.. Izračun izvedenca je nepravilen, ker zatrjevana dela niso dokazana. Ker višina kupnine, dosežena za nepremičnino, ni sporna in ker obogatitev ni imaginarni pojem, pač pa gre za vračilo koristi, bi bilo treba pri izračunih upoštevati s prodajo doseženo vrednost nepremičnine. To pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroškovnega principa, ampak povečanje vrednosti nepremičnine zaradi opravljenih vlaganj. Sodba je nepravilna tudi zato, ker ni upoštevan prispevek staršev tožnice in toženca pri gradnji. Izvedenec je tudi pojasnil, da je vrednost gradbenega materiala predstavljala 70 % vrednosti nepremičnine, vrednost del pa 30 % njene vrednosti. Ker tožnika nista dokazala, da bi plačala kakršenkoli material, bi sodišče lahko ugodilo zahtevku le v delu, ki se nanaša na opravljeno delo. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je sodišče izhajalo iz predpostavke, da sta tožnika v celoti uspela, dejansko pa je bil del zahtevka zavrnjen. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženec ni odgovoril na pritožbo tožnikov. Tožnika v odgovoru na toženčevo pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnikov ni utemeljena. Toženčeva pritožba je delno utemeljena.

6. Že toženec sam je v pritožbi navedel, da so glede na umik zahtevka za ugotovitev solastninske pravice za odločitev v zadevi nepomembni razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na (morebitno) utemeljenost tega zahtevka. Navajanje nepotrebnih razlogov ne prispeva k jasnosti – in še manj – k prepričljivosti sodbe, a pritožbene navedbe v zvezi z njimi kljub temu ne zahtevajo odgovora.

7. Neutemeljeni so očitki o zmotnem stališču izpodbijane sodbe, da je podana podlaga uveljavljenega denarnega zahtevka.

8. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, - da je bila v letu 1970 kupljena nepremičnina parc. št. 1726/2 k.o. X, - da je bila vknjižba lastninske pravice izvršena na toženca, - da je bila v naslednjih letih na njej zgrajena počitniška hiša, - da so pri gradnji sodelovali pravdne stranke ter starša tožnice in prvega toženca, - da sta tožnika uporabljala mansardni del počitniške hiše od zgraditve do jeseni 2003, ko je toženec zamenjal ključavnico in jima s tem preprečil vstop v hišo, - da je toženec v marcu 2006 nepremičnino prodal za kupnino 8.800.000 SIT (sedaj 36.721,74 EUR).

9. V izpodbijani sodbi je poleg navedenega še ugotovljeno: - da so se pravdni stranki ter oče tožnice in toženca v letu 1970 odločili za nakup nepremičnine z namenom, da na njej zgradijo počitniško hišo, - da sta bila tožnika s strani očeta vzpodbujana k gradnji in da sta mislila, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižen oče, - da toženec ni nasprotoval gradnji in vlaganjem tožnikov, - da sta tožnica in prvi toženec v letu 1993 vložila vlogo za legalizacijo gradnje in nosila vsak polovico stroškov zanjo, - da sta tožnika v letu 1993 izvedela, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine toženec, - da toženec do septembra 2003, ko je zamenjal ključavnico, ni nasprotoval temu, da toženca uporabljata mansardni del hiše, skupne prostore v pritličju in zemljišče okrog hiše. 10. Na podlagi teh ugotovitev pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe, da sta tožnika vlagala v nepremičnino v pričakovanju, da jo bosta lahko uporabljala, in da toženec ni nasprotoval niti vlaganjem tožnikov niti do jeseni 2003 ni nasprotoval njuni uporabi nepremičnine. Toženec je zatrjeval, da je nepremičnino ves čas štel za svojo, hkrati pa ni navedel razlogov, zakaj ni nasprotoval tridesetletni uporabi nepremičnine s strani tožnikov in zakaj sta v letu 1993 s tožnico prispevala vsak polovico zneska za legalizacijo gradnje. Tožnika sta na drugi strani ponudila – in z izpovedbo potrdila – življenjsko verjetne in s predloženimi dokazi ujemajoče se navedbe, da so se skupaj s starši dogovorili za nakup nepremičnine in gradnjo hiše, da so pri gradnji sodelovali vsi, da sta šele ob možnosti za legalizacijo gradnje ugotovila, da je v zemljiški knjigi vknjižen toženec – in ne oče, kot sta mislila prej, da je bila želja staršev, da se tožnica in toženec vknjižita kot solastnika vsak do polovice, in da sta skupaj prispevala za izvedbo legalizacije, toženec pa ni bil pripravljen spremeniti zemljiškoknjižnega stanja.

11. Pritožbene navedbe, da sta tožnika že ob nakupu nepremičnine vedela oziroma bi lahko vedela, da je on lastnik nepremičnine, da sta to izvedela najkasneje leta 1993, da nista mogla biti prepričana, da bosta postala lastnika nepremičnine in da vlagata v svojo nepremičnino, so za odločitev o obstoju podlage zahtevka nepomembne. Vsebina dogovarjanj v zvezi s pridobitvijo solastninske pravice bodisi ob nakupu nepremičnine bodisi v letu 1993 ob legalizaciji gradnje in aktivnost tožnikov v smeri spremembe zemljiškoknjižnega stanja bi bila lahko pomembna za odločitev o prvotno postavljenem zahtevku za ugotovitev solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki glede na umik tožbe v tem delu ni več predmet odločanja. Za odločitev v zadevi je bistvena ugotovitev, da sta toženca vlagala v nepremičnino ob vedenju in nenasprotovanju toženca in z namenom, da jo bosta lahko uporabljala. Ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno, da bosta kasneje postala solastnika, ali pa je toženec štel, da je uporaba dovoljena do njegovega preklica, sta upravičena do povrnitve tega, za kar je bil kot lastnik nepremičnine v trenutku, ko je tožnikoma preprečil uporabo nepremičnine, obogaten. (1)

12. Kot je bilo navedeno že v sklepu pritožbenega sodišča I Cp 2527/2009 z dne 18. 11. 2009, izdanem v prvem sojenju v obravnavani zadevi, je toženčevo pritožbeno stališče o neuporabljivosti 48. člena SPZ pravilno. V isti odločbi pa je pritožbeno sodišče zavzelo tudi stališče o pravni podlagi zahtevka in pričetku teka zastaranja. Podlaga zahtevka je 190. člen OZ, po katerem je je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je zahtevek tožnikov nastal s prehodom koristi z njiju na tožnika, se pravi s trenutkom, ko jima je bila preprečena nadaljnja uporaba nepremičnine, (2) to pa se je zgodilo po uveljavitvi OZ, se za obravnavano razmerje glede na prehodno določbo 1060. člen OZ uporablja ta zakon. (3)

13. Že iz navedenega izhaja, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilno, koliko je bila zaradi prispevka tožnikov pri gradnji večja vrednost nepremičnine v času, ko sta jo tožnika prenehala uporabljati. Pritožnik ugovarja tako procesni kot dejanski pravilnosti ugotovitev izpodbijane sodbe, ki so predstavljale podlago za izvedenčevo mnenje o vrednosti vložka tožnikov in vrednosti nepremičnine v času zamenjave ključavnice.

14. Izpodbijana sodba na podlagi zaslišanj pravdnih strank ter izpiskov iz tožnikovega osebnega dnevnika in v povezavi z navedbami tožnikov o obsegu del, podanih v tožbi, nadaljnjih vlogah in v pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju zaključuje, - da je tožnik izdelal idejno skico hiše, tahimetrične in statične izračune.

- da so skupaj s tožencem organizirali gradnjo, opravljali nadzor nad delom obrtnikov in skupno plačevali opravljeno delo, - da je tožnik sodeloval pri izravnavi in čiščenju terena, izkopih za temelje, betoniranju temeljev, izdelavi izolacije, tesarskih delih, vključno z izdelavo ostrešja in zidarskih delih pri hiši, sama pa sta zgradila in uredila stanovanje v mansardi, - da sta do leta 1999 skrbela za vzdrževanje strehe, - da sta v letu 1983 sofinancirala gradnjo krajevnega vodovoda in njegovo izvedbo ter vzdrževanje dovozne ceste, - da sta prispevala polovico stroškov za legalizacijo gradnje.

15. V sklepu pritožbenega sodišča I Cp 721/2011 z dne 6. 4. 2011, izdanem v drugem sojenju, je bilo že odgovorjeno na vsebinsko enake očitke v zvezi z naravo in težo izvedenskega mnenja, ki sta ga tožnika priložila tožbi, izpiskov iz tožnikovega osebnega dnevnika in zaslišanja tožnikov. Navedeno je bilo, da je bilo pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje pravilno upoštevano kot del tožbenih navedb, izpiski iz tožnikovega osebnega dnevnika pa kot dokaz. O pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da sta tožnika dokazala svoj nezanemarljiv prispevek k gradnji počitniške hiše in zunanji ureditvi nepremičnine (natančnejši obseg tega prispevka bo obravnavan v nadaljevanju), pritožbeno sodišče ne dvomi. Dokazna ocena, skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ne temelji le na oceni o dokazni vrednosti posameznih dokazov in primerjavi z ostalimi dokazi, ampak vključuje tudi presojo o uspehu celotnega postopka, tj. oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja. (4) V okviru te presoje – vsaj v položaju, ko so dokazne možnosti zelo omejene in ima pomembno težo tudi dokaz z zaslišanjem stranke – tudi ni mogoče tako ostro ločevati med navedbami stranke in dokazom z njenim zaslišanjem, kot to meni toženec v pritožbi. Pravdni stranki morata seveda navesti pravno odločilna dejstva, da je sploh možno razpravljanje o zadevi in dokazovanje spornih dejstev. Ocena izida dokaznega postopka pa vključuje tako oceno o teži posameznih dokazov v primerjavi z drugimi, oboje pa v povezavi z navedbami strank, odzivanjem na nasprotna stališča druge stranke in njunim siceršnjim načinom sodelovanja v pravdi. Dokazno breme se namreč v pravdi ves čas razporeja med strankama postopka. Razporeja se glede na pravno usodnost odločitve, glede na moč razpoložljivih dokazov ter glede na možnost (ne)uporabe potencialnih dokazov (bodisi tistih, ki neposredno dokazujejo pravno relevantna dejstva bodisi tistih, ki dokazujejo indična dejstva ali pa služijo dokazni argumentaciji). (5) Ker je torej za uspeh strankine teze pomembno, ali in kako se odzove v trenutku, ko se breme med pravdo prenese nanjo, je popolna ocena o dokaznem uspehu tez vsake od pravdnih strank možna le, če je v njej ovrednoteno tudi njeno celotno ravnanje v pravdi.

16. Pritožnik z oporekanjem vsake teže dokazov, izvedeni na predlog tožnikov, ne more uspeti. V dani situaciji, ko so za odločitev pomembne okoliščine izpred več kot trideset let, ko gre za razmerje med ožjimi sorodniki, tožnika pa sta nepremičnino uporabljala več kot trideset let, ne da bi jima toženec to preprečeval in ko je toženec po nastanku (sodnega) spora odtujil nepremičnino, novi lastnik pa je počitniško hišo porušil – ni videti, da bi tožnika imela možnost predlagati zanesljivejše dokaze, pa tega ne bi storila. Na drugi strani so bile toženčeve nasprotne navedbe zelo skromne. V odgovoru na tožbo je zatrdil le, da so tožbene navedbe o prispevku tožnikov h gradnji neresnične, med postopkom pa je nasprotoval uporabljivosti in teži dokazov, ki sta jih predlagala tožnika. Sam je kot dokaz pravočasno ponudil le lastno zaslišanje. V takem položaju je sodišče ravnalo pravilno, ko je ovrednotilo težo predloženih dokazov – skladnost navedb v predpravdnem izvedenskem mnenju, ki temeljijo na navedbah istih strank o obsegu opravljenih del, z izpovedbami tožnikov in izpiski iz dnevnika in jih ovrednotilo v luči toženčeve izpovedbe o poteku gradnje in kasnejši uporabi nepremičnine. Mnenje izvedenca A. o uporabljivosti izpiskov iz osebnega dnevnika za dokazovanje opravljene gradnje ne potrjuje pritožbene teze, da ne morejo imeti nikakršne dokazne teže. Izvedenec se je o tem izrekel z vidika uporabljivosti teh zapiskov za izdelano mnenje, ne pa na splošno o njihovem pomenu v dokaznem postopku. Njegova naloga pa ni bila ugotavljati, katera vlaganja sta opravila tožnika, v zvezi s čimer je bil predlagan navedeni dokaz, ampak njihova vrednostna opredelitev v primerjavi z vrednostjo nepremičnine v septembru 2003. Pritožbena trditev, da je v vseh zaslišanjih izrecno zanikal vlaganja tožnikov razen v notranjo opremo mansarde, nima podlage v zapisnikih o glavni obravnavi. V prvem zaslišanju je toženec povedal, da je tožnik izdelal idejno skico, da sta tožnika v mansardi gradila oziroma izdelala prostore, da sta tam izdelala tudi strope, da sta v letu 1983 izdelala nov vodovod, da je tožnica prispevala polovico sredstev za legalizacijo gradnje in da je tožnik sodeloval pri vzdrževanju dovozne ceste. Navedba v izpodbijani sodbi, da tožena stranka del vlaganj, posebej v mansardo, priznava, tako ni brez podlage v toženčevi izpovedbi. Očitek, da ni upoštevan prispevek staršev in toženca pri gradnji, ni utemeljen. Tožnika nista niti zatrjevala, niti ni bilo ugotovljeno, da prispevka toženca ne bi bilo. Glede na lastninsko stanje je bil (morebitni) prispevek staršev očitno upoštevan v okviru lastnikovega, se pravi toženčevega, prispevka. Iz sodbe namreč ni razvidno, da bi ga tožnika uveljavljala v svojo korist. Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na izvedenčevo mnenje, da je vrednost gradbenega materiala predstavljala 70 % vrednosti nepremičnine in da bi glede na nedokazanost trditev, da sta plačala kakršenkoli material, moglo biti zahtevku ugodeno le v delu, v katerem se nanaša na vrednost opravljenega dela. Zgolj ponovitev dejanske trditve, podane v postopku na prvi stopnji, ne da bi pritožnik obrazloženo nasprotoval drugačnemu dokaznemu zaključku izpodbijane sodbe, ne zahteva posebnega odgovora – in posledično ne more vplivati na izid zadeve.

17. Utemeljen pa je toženčev pritožbeni očitek, da za presojo o utemeljenosti zahtevka po višini ni odločilno, kakšni so bili stroški tožnikov oziroma kakšna je bila denarna vrednost njunega vložka v nepremičnino, marveč koliko je bila zaradi njunega vložka večja vrednost nepremičnine v trenutku, ko je nista mogla več uporabljati. Na drugi strani ni utemeljen pritožbeni očitek tožnikov o neupoštevanju vrednosti posameznih opravljenih del pri hiši (dobava in oblaganje zunanjih stopnic, izdelava, dobava in montaža lesene zaščitne strehe). Njuno vztrajanje pri stroškovnem upoštevanju teh del nima podlage v 190. členu OZ. Iz te določbe jasno izhaja uveljavitev obogatitvenega principa, se pravi dolžnost vrnitve večje vrednosti nepremičnine, ki je posledica vlaganj tožnikov. (6) Upoštevanje ugotovitev izpodbijane sodbe o obsegu vlaganj, ki sta jih tožnika izvedla, in izvedenskega mnenja B. A., ki je ovrednotil vrednost teh vlaganj v primerjavi z vrednostjo nepremičnine, (7) terja spremembo izpodbijane sodbe v toženčevo korist. 18. Sledeč izvedenskemu mnenju B. A.(8) je vrednost zgradbe v drugi polovici leta 2003 znašala 5.370.400 SIT (sedaj 22.410,28 EUR), vrednost zemljišča 2.383.200 SIT (sedaj 9.944,92 EUR), vrednost komunalne opremljenosti pa 1.100.000 SIT (4.590,22 EUR). Seštevek teh vrednosti znaša 8.853.600 SIT (36.945,42 EUR). Izvedenčeva ocena se torej domala prekriva z vrednostjo, ki jo je toženec iztržil s prodajo nepremičnine in ki je po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje znašala 8.800.000 SIT (36.721,75 EUR). Po mnenju izvedenca je gradbena vrednost mansarde znašala 2.177.733 SIT (9.087,52 EUR), vrednost opreme v mansardi pa 250.000 SIT (1.043,23 EUR). Pravdni stranki tem ugotovitvam niti nista ugovarjali. Sodišče jih tako sprejema kot ustrezno podlago za sodbo.

19. Na podlagi ugotovitev izpodbijane sodbe o prispevku tožnikov h gradnji in v luči ugotovitev izvedenskega mnenja o samostojni vrednosti zgradbe in v primerjavi z vrednostjo celotne nepremičnine ter vrednosti posameznih zaključenih delov pritožbeno sodišče zaključuje, 1) da tožnika nista prispevala k nakupu zemljišča, 2) da sta sama zgradila in opremila mansardo in 3) da je bil v ostalem prispevek njiju in toženca enakovreden.

20. K posameznim zaključkom pritožbeno sodišče dodaja naslednje: Trditve, da bi prispevala k nakupu zemljišča, tožnika nista postavila, ampak sta – nasprotno – zatrjevala, da v tem njunega prispevka h gradnji ni bilo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, ki temelji na izpovedbah tožnikov, ki so ves postopek ostale enake, in dnevniških zapiskih, da sta sama zgradila mansardo. Prepričljivost tega zaključka dodatno utrjuje nesporno dejstvo, da sta ta del nepremičnine ves čas uporabljala. Toženčeve pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka, da je njegovo zanikanje vsakršnega prispevka tožnikov (razen v notranjo opremo mansarde) ostalo nedokazano. Ocena o enakovrednosti prispevka na eni strani tožnikov in na drugi strani toženca v ostalem delu gradnje temelji na ugotovitvah izpodbijane sodbe o vsebini dnevniških zapiskov v zvezi s prispevkom tožnikov (na sedmi strani sodbe), iz katerih izhaja, da se je stavba gradila kot celota (skupaj z garažo in ostrešjem) in da so pri tem sodelovale vse pravdne stranke. (9) Ob dokazanem prispevku tožnikov h gradnji in v odsotnosti obrazloženih trditev in dokazov toženca, koliko je bil njegov prispevek večji od prispevka tožnikov, ter ob upoštevanju dejstva, da teh prispevkov niti ni mogoče matematično natančno obračunati, je utemeljen zaključek, da sta tožnika v ostalem enakovredno s tožencem sodelovala pri gradnji.

21. Za sam izračun vrednosti prikrajšanja tožnikov zaradi toženčeve preprečitve uporabe in nato odtujitve nepremičnine so pomembne naslednje ugotovitve: - da je vrednost mansarde znašala 2.177.733 SIT (9.087,52 EUR), - da je polovica vrednosti ostalega dela zgradbe znašala 1.596.333,50 SIT (6.661,38 EUR)(tj. polovica razlike med vrednostjo zgradbe in vrednostjo mansarde), - da je polovica vrednosti komunalne opremljenosti znašala 550.000 SIT (2.295,11 EUR), - da je vrednost notranje opreme mansarde znašala 250.000 SIT (1.043,23 EUR), - da je strošek, ki sta ga tožnika prispevala za legalizacijo stavbe, in do povrnitve katerega sta tožnika upravičena, ker je bila njegova koristnost izničena s toženčevim ravnanjem, znašal 75.000 SIT (312,97 EUR)(polovica od 150.000 SIT, kolikor je znašalo plačilo za odlog izvršbe).

Skupen znesek prikrajšanja tožnikov tako znaša 4.649.066,50 SIT oziroma sedanjih 19.400,21 EUR.

22. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec glede na to, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da v zvezi s tem niso nastali posebni stroški, dolžan tožnikoma povrniti vse njune stroške, potrebne za pravdo (tretji odstavek 154. člena ZPP), je bilo pravilno. Zavrnjeni del zahtevka je predstavljal le 6 % postavljenega zahtevka. Višji toženčev uspeh, ki izhaja iz spremembe sodbe, tj. 13 %, pa narekuje sorazmerno porazdelitev stroškov. Tožnika sta upravičena do povrnitve 87 % potrebnih stroškov za pravdo, kar ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve o znesku celotnih potrebnih stroškov (4.061,72 EUR) znaša 3.533,70 EUR.

23. Toženčevi stroški, potrebni za pravdo, znašajo skupno 4.624 EUR, in sicer je sodišče na podlagi Odvetniške tarife priznalo stroške za vloge, za zastopanje na narokih za glavno obravnavo in za pritožbo v drugem sojenju v skupni vrednosti 7.390 točk, za materialne stroške v skladu s 13. členom Odvetniške tarife (83,90 točk), vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost ter za sodno takso za odgovor na tožbo (63,64 EUR) in za pritožbo v drugem sojenju (443,75 EUR). Njihova podrobna specifikacija je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu (l. št. 47 in 279). Toženec je torej upravičen do povrnitve 601,12 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnika upravičena do povrnitve 2.932,58 EUR stroškov postopka.

24. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo, toženčevi pritožbi pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se znesek, ki ga je toženec dolžan nerazdelno plačati tožnikoma, zniža na 19.400,21 EUR, znesek v zavrnjenem delu zahtevka zviša na 2.787,15 EUR, znesek stroškov, ki jih toženec dolguje tožnikoma, pa zniža na 2.932,58 EUR (355. člen ZPP). Ker relevantna dejstva temeljijo na ugotovitvah pisno podanega izvedenskega mnenja, stranke pa so imele možnost – in so se – o njih izrekle (toženec v pritožbi ne nasprotuje samemu denarnemu ovrednotenju vlaganj in nepremičnine), je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo.

25. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, toženec pa je delno uspel, sta mu tožnika dolžna povrniti del stroškov pritožbenega postopka, sorazmeren njegovemu uspehu (6 %). Potrebni stroški, ki predstavljajo strošek za pritožbo (344,25 EUR) in za materialne stroške (6,89 EUR), povečano za 20 % davek na dodano vrednost, ter strošek za sodno takso (443,75 EUR), znašajo skupno 794,89 EUR. Toženec je tako upravičen do povrnitve 47,69 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Možen bi bil drugačen dogovor, ki pa ga toženec ni zatrjeval. (2) Že v navedeni odločbi se je pritožbeno sodišče sklicevalo na stališče VS RS v odločbi II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009, enako stališče pa je zavzeto tudi v sodbi VS RS II Ips 296/2010 z dne 13. 9. 2012. (3) Četudi bi bil za uporabo zakona odločilen čas izvedbe vlaganj, glede na enake določbe o dolžnosti vrnitve dosežene koristi (210. člen ZOR) ter o teku in trajanju zastaralnega roka (361. in 371. člen ZOR) v ZOR in v OZ odločitev ne bi mogla biti drugačna.

(4) Prim. Zobec v, Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92. (5) Prim. npr. sodbo in sklep VSL I Cp 1799/2012 z dne 29. 8. 2012 in tam navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. (6) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011 ter VSL II Cp 879/2012 z dne 19. 12. 2012 in I Cp 2184/2009 z dne 21. 10. 2009. (7) V izpodbijani sodbi niso navedeni vsi podatki, potrebni za spremembo odločitve, ker pa gre za uporabo pisno izvedenega dokaza (v relevantnem delu) in ker so se pravdne stranke imele možnost v postopku o njem izreči, je mogoče spremeniti izpodbijano sodbo na seji senata pritožbenega sodišča (tretja alineja 358. člena ZPP).

(8) Ključne zaključne ugotovitve, potrebne za odločitev, so vsebovane v dopolnitvi mnenja z dne 12. 1. 2009. (9) Toženec je v postopku na prvi stopnji utemeljeno opozoril, da navedbe o vrsti in obsegu izvedenih del v mnenju, pridobljenem pred pravdo, niso na tak način povezane z vsebino dnevniških zapiskov, da bi bil možen zaključek o večjem prispevku tožnikov h gradnji (razen glede mansarde). V prvem so navedene posamezne vrste gradbenih del (npr. zidarska, tesarska, krovska dela) potrebne količine materiala in urne postavke za njihovo izvedbo, iz česar (vsaj) laik ne more sklepati, na kateri del zgradbe se nanašajo, v drugem pa so navedena posamezna dela v zvezi z določenimi deli gradnje (npr. betoniranje temeljev za hišo, betoniranje temeljev za garažo, priprava ostrešja).