Jedro

Tožnik je pravico do invalidske pokojnine pridobil z dnem nastanka invalidnosti, izplačevala pa se mu bo šele po tem, ko mu bo prenehalo zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „Ugodi se tožbenemu zahtevku tožeče stranke in se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. … z dne 18. 4. 2006 in odločba Območne enote … št. … z dne 23. 8. 2005. Tožeča stranka … se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 7. 2004 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

O odmeri in izplačilu invalidske pokojnine je dolžna tožeča stranka odločiti s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in zapadle zneske invalidske pokojnine izplačati tožeči stranki v roku 8 dni od dokončnosti odločbe o odmeri pokojnine, vnaprej dospevajoče zneske invalidske pokojnine pa do vsakega 5. v mesecu za nazaj.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 24,00 EUR v roku 8 dni pod izvršbo.“ Zoper 2. odstavek izreka izpodbijane sodbe in 3. odstavek izreka izpodbijane sodbe v delu: „in zapadle zneske invalidske pokojnine izplačati tožeči stranki v roku 8 dni od dokončnosti odločbe o odmeri pokojnine, vnaprej dospevajoče zneske pokojnine pa do vsakega 5. v mesecu za nazaj“ se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Glede 2. odstavka izreka toženka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 12. 2004 dalje. Prvi odstavek 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) namreč določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine pa je prenehanje obveznega zavarovanja, kakor to določa 2. odstavek istega člena, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil obvezno zavarovan na datum ugotovljene I. kategorije invalidnosti in mu tako ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče priznati pravico do pokojnine nepogojno in tudi ne priznati od datuma 6. 7. 2004 dalje, saj je tožnik bil in še vedno je vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pokojnina pa uživalcu pripada od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, kakor to določa 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1. Glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine tudi ni navedenih razlogov v obrazložitvi sodbe in je tako tudi podana kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Izrek izpodbijane sodbe je nejasen in nerazumljiv in morebiti celo sam s seboj v nasprotju. Glede dela 3. odstavka sodbe, ki se izpodbija je namreč odločitev v nasprotju s prvim delom 3. odstavka sodbe, ki določa, da bo o izplačevanju odločila toženka s posebno odločbo. Glede na to, da je tožnik še vedno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je jasno, da zapadlih zneskov pokojnine ob izdaji odločbe, ki je naložena toženki oz. ob dokončnosti le-te, ne bo. Takšna odločitev pa je tudi nepotrebna, saj bo o izplačevanju odločila toženka s posebno odločbo in tako gre za podvajanje odločanja. Pritožba predlaga, da se 3. odstavek izpodbijane sodbe glasi: „ o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine je dolžna tožena stranka odločiti s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.“ Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodatno pa poudarja naslednje.

Pritožba sicer pravilno citira materialne določbe ZPIZ-1 v členih 156 in 157 ter pri tem šteje, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je štelo, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do pokojnine pri tožniku. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca, kateremu se je pridružila tudi toženka in sicer, da je tožnik dejansko nezmožen za vsako pridobitno delo od 6. 7. 2004 dalje, ko je lečeči psihiater podal jasno mnenje o stanju njegove bolezni in o prognozi njegove bolezni. Torej, da je pri njemu podana invalidnosti I. kategorije, kakor je to določeno v 60. členu ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 67. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska). To pravico pridobi po 68. členu, če je invalidnost posledica: poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, ne glede na pokojninsko dobo, če pa gre za poškodbe izven dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. To pomeni, da ima pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje, določene v 67. členu in 68. členu ZPIZ-1. Pravico do invalidske pokojnine pa ima zavarovanec glede na 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1 od dneva nastanka invalidnosti oz. v primeru sprememb v stanju invalidnosti, na podlagi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb v stanju invalidnosti.

V 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je sicer določeno, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Čeprav je invalidska pokojnina tudi pokojnina, pa je po stališču pritožbenega sodišča to določbo potrebno razumeti tako, da pogoj za pridobitev pravice pomeni pogoj za uživanje pokojnine, uživanje pokojnine pa je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. Preden posamezniku zavarovanje ne preneha, za isto obdobje, ko je še zavarovan (izjema le delna pokojnina, vajenci in primeri iz 2. odstavka 34. člena zakona), ne more prejemati še pokojnine. Tako se torej določba 2. odstavka 156. člena zakona uporablja v povezavi z določbo 157. člena, ki določa, od kdaj dalje uživalcu pokojnina pripada. Vse navedeno pomeni, da se pokojnina, in to velja tudi za invalidsko pokojnino, lahko izplačuje šele potem, ko preneha zavarovanje in sicer prvi naslednji dan po prenehanju zavarovanja oz. osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, največ za 6 mesecev nazaj. V 4. členu ZPIZ-1 so pravice do (vseh) pokojnin, vključno s pravico do invalidske pokojnine, posebej naštete pod točko a in v naslednji b točki pravice iz invalidskega zavarovanja, med katerimi ni navedene invalidske pokojnine. Vendar to ne pomeni, da invalidska pokojnina ni pravica iz invalidskega zavarovanja, saj je ta pravica urejena v zakonu v IV poglavju „pravice na podlagi invalidnosti“ (67. člen 78. člena). Pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavljajo na dan nastanka I. kategorije invalidnosti oz. na dan nastanka zavarovalnega primera (68. člen), dan prenehanja zavarovanja pa vpliva na odmero in na pričetek izplačevanja pokojnine. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru pravilno razsodilo, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 7. 2004 dalje in se mu od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine (2. odstavek izreka sodbe).

V 3. odstavku izreka sodbe je sodišče prve stopnje glede odmere in izplačila invalidske pokojnine, torej od kdaj dalje uživalcu pokojnina pripada, odločilo, da o tem odloči toženka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je sicer še nadalje navedlo, da zapadle zneske invalidske pokojnine izplača toženka tožeči stranki v roku 8 dni, od dokončnosti odločbe o odmeri pokojnine, vnaprej dospevajoče zneske invalidske pokojnine pa do vsakega 5. v mesecu za nazaj, kar ni v nasprotju z zakonom. Tudi 3. odstavek izreka sodbe sam s sabo ni v nasprotju. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi obstajala kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne gre za nobeno podvajanje odločanja. Pokojnine, invalidnine in dodatki za pomoč in postrežbo se odmerjajo v mesečnih zneskih in se izplačujejo za nazaj (171. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je odmero in izplačevanje pokojnine naložilo tožencu, za to je imelo podlago v določbi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 - v nadaljevanju: ZDSS-1).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.