Jedro

Če tožnica pogodbe ni prebrala in zato ni vedela kaj podpisuje, tedaj ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu in se zato na zmoto ne more sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se razveljavila darilna pogodba med tožnico in toženko z dne 26.6.1992 za stanovanje v L. Odločilo je tudi, da mora tožnica povrniti toženki pravdne stroške. Ugotovilo je, da ni razlogov za razveljavitev pogodbe.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Dejansko stanje ni prav ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati izvedenca psihiatra in pričo I.M. Izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče je sodišče že sprejelo, nato pa je sklep spremenilo. Vztraja pri tem, da se s sestro ni nikoli pogovarjala o sklenitvi darilne pogodbe. Pravne terminologije ne obvlada. Izjave priče A.B.S. sodišče ni pravilno interpretiralo. Tožnica ni sodelovala pri sklenitvi darilne pogodbe. V času podpisa pogodbe je bila v slabem zdravstvenem stanju. Trpela je za glavobolom in nespečnostjo. Pogodbo je podpisala misleč, da podpisuje posojilno pogodbo. Pogodbe ni prebrala, ker je glede na svoje stanje ni bila zmožna prebrati. Treba bi bilo postaviti izvedenca glede njenega zdravstvenega stanja.

Po izteku pritožbenega roka je predložila obvestilo zdravniku in dopolnitev pritožbe, česar pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker je bilo oboje poslano po izteku pritožbenega roka.

Toženka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je bilo vse v zvezi z darilno pogodbo napravljeno v dobro tožnice, ki se je premislila po podpisu pogodbe, ko je dobila denar od zavarovalnice.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Pritožba sicer ne pove, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb postopka. Če meni, da gre za kršitev zato, ker je sodišče najprej sprejelo sklep o zaslišanju priče, nato pa ta sklep spremenilo, je treba povedati, da pritožba nima prav. Sodišče odredi izvedbo dokazov s sklepom, v nadaljevanju postopka pa na dokazni sklep ni vezano (čl. 300/4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP -). Sodišče je torej tisto, ki odloča, kateri dokazi bodo izvedeni, pri tem pa je bistveno, da ugotovi pravilno dejansko stanje. Če je torej sodišče prve stopnje štelo, da je dejansko stanje jasno, torej ni kršilo postopka, če priče ni zaslišalo.

Glede stvari same pa velja poudariti, da je tožnica podpisala darilno pogodbo z dne 26.6.1992. Pogodba tožnico veže. Tožnica je torej tista, ki bi morala dokazati neveljavnost pogodbe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, po kateri tožnica ni dokazala, da bi bila poslovno omejeno sposobna, pa tudi zmote ne. Oboje namreč tožnica zatrjuje kot razlog neveljavnosti pogodbe (prim. čl. 56, 61 in 111 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR -). Kar zadeva morebitno omejeno poslovno sposobnost, je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj šteje, da prometna nesreča ni mogla vplivati na njeno sposobnost razumeti pomen in vsebino pogodbe.

Zaradi poškodb ni bila zadržana v bolnišnici. Določene težave je sicer imela, vendar niso bile take, da bi lahko vplivale na razumevanje pogodbe. Končno je kupoprodajno pogodbo za stanovanje podpisala prav tako potem, ko je imela nesrečo in celo 11 dni prej kot darilno pogodbo, pa kakih trditev o tem, da bi tudi pri kupni pogodbi ne vedela, kaj podpisuje, ne postavlja. V taki situaciji so pritožbene trditve neprepričljive, dokaz z izvedencem in zaslišanje priče I.M. pa nepotrebna. Ko pa je tako in ko torej dokazni postopek na prvi stopnji ni pokazal, da bi bila tožnica omejeno poslovno sposobna in bi bila torej pogodba zato neveljavna, ostane še vprašanje zmote. Tudi tu tožničine pritožbene trditve niso prepričljive. Sama pove, da je podpisala pogodbo misleč, da podpisuje posojilno pogodbo. Taka trditev ni upoštevna, tudi če bi pogodbe res ne prebrala, saj še v pritožbi trdi, da se je o posojilu pogovarjala s sestro (ne pa s toženko, ki je pogodbena stranka). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica tedaj vedela, da podpisuje darilno pogodbo. Tudi če bi bilo res, kar trdi, in če torej res ni prebrala pogodbe, preden jo je podpisala, tedaj ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu in zato zmote tudi uveljavljati ne more (čl. 61/2 ZOR). Vsak povprečno skrben človek namreč prebere pogodbo, preden jo podpiše. Tistih pritožbenih trditev, na katere sodišče druge stopnje ni odgovorilo, za odločanje niso bistvene.

Po vsem povedanem je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 368 ZPP).