Jedro

Izhodišče za uporabo določb ZOR, nanašajočih se na obstoj prave pogodbene volje in poslovne sposobnosti tožnice je torej ugotovljena dejanska podlaga. Ta pa ne omogoča niti uporabe določb 61. člena ZOR o bistveni zmoti, niti določbe 56. člena ZOR o pogodbi poslovno nesposobne osebe. Tožnica se je namreč za sklenitev osporavane pogodbe (skupaj s kupoprodajno pogodbo z dne 15.6.1992) dalj časa in očitno s premislekom odločala. Pri tem sodišče druge stopnje posebej izpostavlja nedoslednost njene trditvene podlage: kupoprodajna pogodba z dne 15.6.1992 naj bi bila sklenjena ob njeni polni poslovni sposobnosti, sporna darilna pogodba pa le nekaj dni kasneje v zmoti in ob omejeni poslovni sposobnosti kot posledici poškodbe glave v maju 1992, torej pred sklenitvijo obeh pravnih poslov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki je meril na razveljavitev darilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama dne 26.6.1992 za stanovanje v L. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po členu 385 ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, ker nižji sodišči nista zavzeli stališča do izpovedi priče A. M., kolikor pa je mimogrede ta izpoved upoštevana, pa je podano nasprotje med tem, kar se o njej navaja v razlogih sodb in med zapisnikom o njeni izpovedi. Posebej to velja glede izpovedi te priče o vplivu tožničine poškodbe v prometni nesreči na njeno sposobnost dojemanja. Namesto, da bi nižji sodišči upoštevali mnenja strokovnjakov, sta se naslonili na izpoved nekvalificirane priče N. P. o tem, koliko so posledice prometne nesreče vplivale na tožničino sposobnost razumevanja situacij. Tudi izpoved priče I. M. ni ocenjena. Določbe 18. člena, členov 60 do 165 ter 111 zakona o obligacijskih razmerjih so zmotno uporabljene. Tožnica je mislila, da je podpisala posojilno pogodbo. Podana je torej zmota v pravnem naslovu. Zakon o obligacijskih razmerjih dopušča široko stališče zaradi dopuščanja izpodbijanja posla zaradi zmote. O tem se je že opredelila sodna praksa. Zmoto pa je pri tožnici povzročila toženka sama. Odločilno je tudi, da je toženka tožnici prinesla že sestavljeno pogodbo, tožnica pa pred podpisom ni bila opozorjena na njeno pravo vsebino. V pogodbi tudi ni izrecno navedeno, da se lahko predlaga vknjižba dosmrtne proste pravice stanovati v podarjenem stanovanju. Dokazna ocena, ki se nanaša na okolnost, da je tožnica toženki kopijo darilne pogodbe izročila šele na izrecno zahtevo, je zgrešena. Tožnici se kot pravnemu laiku ne more očitati premajhna skrbnost. Kasneje, že po poteku revizijskega roka, je tožnica vložila tudi dodatek k reviziji.

Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi izpoved tožničinega brata A. M. sicer ni posebej omenjena, ocenjena pa je v okviru celovite dokazne ocene sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na presojo tožničinih stališč, da je ob podpisovanju sporne pogodbe bila v zmoti, oziroma da je bila tedaj (vsaj) omejeno poslovno sposobna zaradi posledic prometne nesreče. Pritožbeno sodišče mora presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). V tem obsegu je sodišče druge stopnje obravnavalo vse, kar je tožnica v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje glede dokazne ocene in pravne presoje v tej smeri uveljavljala. Ko se je strinjalo z oceno dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, se je to nanašalo tudi na izpoved priče A. M. in ostalih prič, predvsem A.-S. Zaslišanje priče I. M. je tudi sodišče druge stopnje štelo za nepotrebno, kar velja po izrecnih razlogih izpodbijane sodbe tudi glede postavitve izvedenca, ki naj bi ocenil tožničino stopnjo poslovne sposobnosti ob sklepanju sporne darilne pogodbe. Ob sprejeti dokazni oceni gre torej le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na obstoj pogodbene volje pravdnih strank in njuno poslovno sposobnost. V reviziji zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP oziroma po prvem odstavku 354. člena ZPP, torej ni podan. V tem obsegu gre očitno za nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izhodišče za uporabo določb ZOR, nanašajočih se na obstoj prave pogodbene volje in poslovne sposobnosti tožnice je torej ugotovljena dejanska podlaga. Ta pa ne omogoča niti uporabe določb 61. člena ZOR o bistveni zmoti, niti določbe 56. člena ZOR o pogodbi poslovno nesposobne osebe. Tožnica se je namreč za sklenitev osporavane pogodbe (skupaj s kupoprodajno pogodbo z dne 15.6.1992) dalj časa in očitno s premislekom odločala. Pri tem sodišče druge stopnje posebej izpostavlja nedoslednost njene trditvene podlage: kupoprodajna pogodba z dne 15.6.1992 naj bi bila sklenjena ob njeni polni poslovni sposobnosti, sporna darilna pogodba pa le nekaj dni kasneje v zmoti in ob omejeni poslovni sposobnosti kot posledici poškodbe glave v maju 1992, torej pred sklenitvijo obeh pravnih poslov. Na polno razumevanje situacije in torej izostanek elementov bistvene zmote kaže tudi sprejeta ocena izpovedi priče A. B.-S., končno pa tudi samega A. M. Pravna presoja se v teh elementih stika z oceno dejanskega stanja, ali drugače: izvedeni dokazi ne omogočajo sklepanja, da tožnica ni vedela, da stanovanje daruje toženki ali da ni bila v stanju razumevanja svojega ravnanja. Vse ostale okoliščine (izpoved N. P., predhodna sestavitev pogodbe pri odvetnici, neizročitev te pogodbe tožnici takoj po njeni sklenitvi) so se izkazale kot nebistvene. Predvsem pa obvelja, da je bil tožnici osnovni namen - zagotovitev socialne varnosti - zagotovljen, saj ji je pravica do uporabe stanovanja (brez najemnine) ostala.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZOR (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.