Jedro

Pravilo oz. načelo valorizacije vrnitvenega zahtevka (ki velja za t.i. nadomestno korist) v primeru vrnitve denarnih zneskov ne velja, saj bi nasprotovalo v veljavnem ZOR sprejetemu načelu denarnega nominalizma. Po določbi 214. člena ZOR je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je iz tožnikovih trditev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka mogoče sklepati, da meni, da tožena stranka ni bila poštena, bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje raziskati.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 32.770,14 SIT, zavrne; - razveljavi v delu, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo obresti v znesku 3.386.375,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1998 dalje ter glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2. V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (torej glede glavnice 32.770,14 SIT) se pritožba zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 2.496.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1998 dalje do plačila in obračunane zamudne obresti v znesku 3.386.375,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1998 dalje do plačila ter mu povrniti 403.759,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. V pritožbi pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj je tožnik Občini L. zneske po pogodbi plačal 13.5.1989, 15.5.1989 in 1.6.1990. Nepodpisana pogodba o priznanju solastniškega deleža ne more izražati prave volje tožene stranke in je nepravilno sklicevanje sodišča prve stopnje, da predstavlja takšna pogodba razlog za pretrganje zastaranja. Priča D.G. je izpovedala, da se dogodka podrobneje ne spominja, sama pa je tožniku povedala, da naj oceni svoja vlaganja v nepremičnino in mu bodo na osnovi vlaganj priznali solastništvo. Takšne izjave niso izjave, ki jih zakon zahteva za pretrganje zastaranja. Ker je terjatev v letu 1994 oz. 1995 zastarala, bi imela na tek zastaralnega roka učinek le izjava tožene stranke o odpovedi zastaranju, za katero pa zakon predvideva pisno obliko. Takšna izjava ni bila nikdar dana, zato do odpovedi ni prišlo. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 21.1.1999 dovolilo spremembo oz. razširitev tožbe, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj je spremembo dopustilo. V konkretnem primeru ni nobenega razloga, da bi sodišče dovolilo spremembo tožbe, zato tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo spremembo, kršilo določbe postopka. Tožena stranka tudi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo tožbenemu zahtevku, saj tožnik z razširjenim zahtevkom zahteva glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter obresti od glavnice, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je postavil zahtevek. Tožnik s tem zahteva dvakratno plačilo obresti od istega zneska. Pritožnica graja tudi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj meni, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Nedopustno je, da se mora stranka zaradi sklicevanja na stroškovnik v sodnem spisu za preverjanje pravilnosti odmere stroškov posluževati vpogleda v sodni spis. Tožena stranka zaradi navedenega predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sprememba tožbe je med drugim tudi povečanje obstoječega zahtevka, kar je v obravnavani zadevi v svoji vlogi z dne 9.12.1998 storil tožnik. V skladu z določbo prvega odstavka 185. člena ZPP je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo potrebna njena privolitev, ki je tožena stranka ni dala. Vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dopustitev spremembe tožbe v obravnavani zadevi smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj je smiselno, da se tudi o obrestnem delu zahtevka odloči skupaj z odločitvijo o vrnitvi glavnice. S sklepom, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku dne 18.1.1999 torej ni kršilo določb ZPP, kot zmotno meni pritožnica. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišča v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so predvsem določbe 387. člena, četrtega odstavka 210. člena, 214. člena in 1. odstavka 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Bistvene ter neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi so naslednje: - da je tožnik 8.5.1989 in 29.5.1990 (aneks) z Občino L. sklenil prodajno pogodbo za prodajo neporušenega dela prizidka objekta T. 4, v L. in prenosa pravice uporabe na stavbišču; - da je za nakup nepremičnine plačal: dne 13.5.1989 - 90,000.000 din; dne 15.5.1989 - 37,141.410 din in 1.6.1990 - 20.056,00 din; - da je bilo ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba nična; - da je toženec, ko je to zvedel (v letu 1993), prišel na občino k D.G. in zahteval vrnitev kupnine; - da sta se zato pravdni stranki dogovorili, da bosta sklenili novo pogodbo - o priznanju solastniškega deleža, ki ni bila podpisana s strani Občine L.; - da je Mestna občina L. tožniku sporočila, da bodo priznanje lastništva lahko urejali šele, ko bo rešeno pravno nasledstvo med bivšimi ljubljanskimi občinami in - da je tožena stranka 14.3.1997 izdala vknjižbeno dovoljenje, s katerim je na podlagi pravnomočne sodbe dovolila vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na B.L. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 387. člena ZOR, po kateri se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg; pripozna pa ga lahko z upniku dano izjavo ali posredno, npr. da kaj plača na račun... Zastaranje je v obravnavani zadevi začelo teči, ko je bilo ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba nična oz. ko je tožnik to zvedel. Takrat je namreč pridobil pravico iz 1. odstavka 104. člena ZOR - to je zahtevati od tožene stranke vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik za ničnost pogodbe zvedel v letu 1993, ko je s toženo stranko oz. njeno pravno prednico začel urejati sporno razmerje. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo od tedaj dalje zastaranje večkrat pretrgano, saj je tožena stranka (oz. njena pravna prednica) ves čas pripoznavala dolg, pa so pravilne. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo dopise tožene stranke z dne 17.2.1997, 14.7.1997 in 25.11.1997, v katerih sporoča, da bo priznanje lastništva urejala šele, ko bo rešeno pravno nasledstvo med bivšimi občinami in toženo stranko. Prav tako je pravilno ocenilo izpoved priče O.I., delavke tožene stranke, ki je tožniku zagotovila, da bo dobil kupnino nazaj, ko bo to možno ter izpoved priče D. G.. Pravilen in prepričljiv je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje v obravnavani zadevi nazadnje pretrgano v letu 1997. Pritožbene trditve, da bi imela na tek zastaralnega roka učinek le izjava tožene stranke o odpovedi zastaranju pa so neutemeljene. Tožnikova terjatev v skladu z določbo 371. člena ZOR zastara v petih letih. Ker je bila tožba vložena 10.2.1998, zastaralni rok ni potekel. Pri svojih nadaljnjih zaključkih pa je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo zmotno.

V skladu z določbo 1. odstavka 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Gre torej za kondikcijski zahtevek, tako da se je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno oprlo na določbo 210. člena ZOR. Pravilo oz. načelo valorizacije vrnitvenega zahtevka (ki velja za t.i. nadomestno korist) pa v primeru vrnitve denarnih zneskov ne velja, saj bi nasprotovalo v veljavnem ZOR sprejetemu načelu denarnega nominalizma. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti na dan 31.8.1997 valorizirani znesek plačane kupnine (2.496.095,00 SIT), je torej materialnopravno napačna. Tožnik je upravičen le do vrnitve nominalnega zneska, torej tistega, kar je toženi stranki plačal, z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi ugodilo in ob uporabi določb 104. in 210. člena ZOR toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati nominalni znesek kupnine. Pri tem je moralo pritožbeno sodišče uporabiti tudi Zakon o spremembi vrednosti dinarja (v nadaljevanju ZSVD; Ur. l. SFRJ; št. 83/89), ki je v 1. členu določil novo vrednost dinarja tako, da je bil z uveljavitvijo tega zakona (21.12.1989) "konvertibilni dinar" v primerjavi z dosedanjimi bankovci in kovanci vreden dotedanjih 10.000 din. Po določbi 6. člena ZSVD so zneski, navedeni v ... pogodbah in drugih listinah in obveznostih, izdanih oz. nastalih do 31.12.1989 mišljeni tako, da 10.000 sedanjih dinarjev ustreza enemu dinarju iz 1. člena ZSVD. Zato je moralo pritožbeno sodišče pri obeh zneskih kupnine, ki jih je tožnik plačal pred 31.12.1989 - torej pri 13.5.1989 plačanih 90,000.000 din in dne 15.5.1989 plačanih 37,141.410 din upoštevati določbe ZSVD, tako da omenjena zneska predstavljata 9.000,00 in 3.714,14 konvertibilnih din. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (v nadaljevanju ZUDE; Ur. l. RS, št. 17/91) pa navedena zneska predstavljata enako vrednost v tolarjih. Glede na obrazloženo je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 32.770,14 SIT.

Glede obresti pa je sodišče prve stopnje pojasnilo le, da so zakonita posledica zamude. Sicer pa odločitve o zakonskih zamudnih obrestih (oz. o začetku teka le-teh) ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 214. člena ZOR, ki ureja obseg vrnitve. Po omenjeni določbi je treba kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Poštenost se sicer res domneva in bi ob odsotnosti nasprotnih tožnikovih trditev pritožbeno sodišče obresti priznalo od dneva vložitve tožbe. Vendar pa je iz tožnikovih trditev v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka mogoče sklepati, da meni, da tožena stranka ni bila poštena. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 214. člena ZOR, pa so pravno relevantna dejstva za odločitev o omenjenem vprašanju ostala v celoti neraziskana. V tem delu je zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 214. člena ZOR razčistiti, ali je bila tožena stranka nepoštena in če je bila nepoštena - od kdaj, nato pa o obrestnem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti.

Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbah četrtega in tretjega odstavka 165. člena ZPP.