Jedro

Pritožbeno sodišče ne sme poseči po uradni dolžnosti v odločitev prvostopenjskega sodišča o vračilu valoriziranega zneska kupnine, plačane na podlagi nične pogodbe, če sta se stranki s procesnim razpolaganjem sporazumeli za valorizacijo plačanega zneska.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke tudi glede plačila glavnice nad 32.770,14 SIT zavrne in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2,496.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.02.1998 dalje do plačila in obračunane zamudne obresti v znesku 3,386.375,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.02.1998 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 32.770,14 SIT zavrnilo; razveljavilo odločitev o obračunanih obrestih in obrestih od njih in o pravdnih stroških; v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu. V zvezi z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka je zavzelo stališče, da gre po načelu denarnega nominalizma tožniku, ki uveljavlja kondikcijski zahtevek za vrnitev tistega, kar je dal toženi stranki na podlagi nične pogodbe, le nominalni znesek plačane kupnine. Pri tem se je sklicevalo na prvi odstavek 104. člena in 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Proti temu delu odločbe pritožbenega sodišča, ki zajema spremembo prvostopenjske sodbe, je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče napačno uporabilo 104. člen ZOR.

Uporaba načela denarnega nominalizma v tem primeru ni pravilna iz več razlogov. Zakon o obligacijskih razmerjih je bil sprejet leta 1976 in takrat zakonodajalec še ni računal z več kot 1000-odstotno inflacijo. Nenormalna inflacija se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi Slovenije. Prizidek je bil ob nakupu vreden 23.600 DEM, po spodbijani sodbi pa bi tožnik prejel v tolarski vrednosti manj kot 300 DEM.

Občina je prejela za ta prizidek od B. L. 33.273,40 DEM.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po prevladujočem načelu dispozitivnosti v civilnem procesnem pravu (prvi odstavek 2. člena ter prvi in drugi odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) imata stranki pravico prosto razpolagati z zahtevkom. Le kadar razpolaganje strank nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, poseže sodišče po načelu oficialnosti (tretji odstavek 3. člena ZPP) v takšno razpolaganje. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja med drugim zahtevek (ki je predmet tega revizijskega postopka) za vračilo kupnine v valoriziranem znesku. Tožena stranka ves čas postopka ni nasprotovala valorizaciji. Tako ni ne v odgovoru na tožbo, ne v pripravljalni vlogi in ne na narokih za glavno obravnavo nasprotovala opredelitvi zahtevka v valoriziranem znesku. Še več, med pravdo je celo podala poravnalno ponudbo, da "po valorizaciji plačanih zneskov vrne tako ugotovljeni znesek, zmanjšan za najemnino". Končno tudi v pritožbi ni oporekala valorizaciji plačane kupnine, pač pa prisojenim kapitaliziranim in procesnim obrestim, odločitev o tem pa je pritožbeno sodišče razveljavilo (in bo ob prihodnjem odločanju moralo sodišče paziti, da ne bi s postavljenimi obrestnimi zahtevki prišlo vsebinsko do dvojne valorizacije). Tožena stranka je tako na moč jasno izrazila svoje stališče, da se valorizaciji kupnine ne upira. Pritožbeno sodišče tako ni imelo pooblastila, da je po uradni dolžnosti poseglo v opisano razpolaganje strank. Načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR) v povezavi s 104. členom ZOR ni mogoče šteti za prisilni predpis, ki bi preprečeval prosto razpolaganje strank. Sam prvi odstavek 104. člena ZOR namreč s svojo določbo - da mora v primeru nične pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na njeni podlagi ali pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba - napotuje k temu, naj bo restitucija takšna, da bo uporabljeno načelo enakih vrednosti ob izdaji sodne odločbe. Tako načela denarnega nominalizma v takšnih primerih ni mogoče šteti za prisilni predpis, ki bi preprečeval med strankama drugačno rešitev spora.

Pritožbeno sodišče tako ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je poseglo v procesno razpolaganje strank. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in izpodbijano sodbo (v prvi alineji 1. točke izreka) tako spremeniti, da se pritožba zavrne tudi glede plačila glavnice (z obrestmi) nad zneskom 32.770,14 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker bo o tožbenem zahtevku glede plačila kapitaliziranih obresti v znesku 3,386.375,00 SIT z obrestmi vnovič sojeno, bo takrat odločeno o stroških vsega postopka in tako tudi o tu priglašenih revizijskih stroških (četrti odstavek 165. člena ZPP).