Jedro

Sodišče prve stopnje je nezgodno zavarovanje pravilno opredelilo kot zavarovanje pred odgovornostjo, ki ga je vzpostavil zavarovanec prve toženke in on tudi plačal zavarovalno premijo. Zato je sledilo uveljavljenemu stališču sodne prakse, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo in zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožene stranke A…, D... in Z… so dolžne plačati tožnici P. B. odškodnino v višini 27.482,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 14,618.053,00 SIT, od 1.1.2002 do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tega dne do 7.12.2006 pa po obrestni meri v višini zakonskih zamudnih obresti; 6,585.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2006 do 31.12.2006 in

27.482,09 EUR od 1.1.2007 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode se zavrne.

Tožene stranke so dolžne tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 9.968,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti prvostopenjske stroške: prvotoženi stranki v znesku 1.545,61 EUR; drugotoženi stranki v znesku 1.018,71 EUR; tretjetoženi stranki v znesku 346,45 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožbi prvotoženke in drugotoženke pa v celoti zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženke so dolžne v 15 dneh tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 153,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

: Tožnica je od tožencev zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo: za telesne bolečine 20.864,63 EUR; za strah 8.345,85 EUR; za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 50.075,11 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 8.345,85 EUR, skupaj 87.631,45 EUR.

Po ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino: za telesne bolečine 17.943,58 EUR, za strah 7.511,27 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 39.642,80 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.086,46 EUR, skupaj 67.184,11 EUR.

Sodišče je upoštevalo delna plačila tožencev:

28.6.1999 – 2,220.000,00 SIT, kar po valorizaciji na dan izdane sodbe znaša 15.127,94 EUR;

10.10.1997 – 600.000,00 SIT, kar po valorizaciji znaša 4.649,97 EUR;

7.12.2006 – 12,000.000,00 SIT, od katerih se na nepremoženjsko škodo nanaša 30.407,16 EUR, po valorizaciji na dan sodbe pa 33.614,47 EUR.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo delno izpolnitev tožencev v skupnem znesku 53.195,38 EUR in tožencem naložilo še plačilo razlike do prisojene odškodnine v znesku 13.989,23 EUR z obrestmi.

Zoper sodbo so se pritožili tožeča stranka, prva toženka in druga toženka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 73.642,21 EUR s pripadki. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je imela tožnica amnezijo do 9.6.1997. Do tega datuma je bila tožnica v komi, amnezijo pa ima še danes. Ob tako obsežnih poškodbah in kompliciranem poteku zdravljenja bi moralo sodišče tožnici prisoditi celotno zahtevano odškodnino za telesne bolečine. Enako tudi za strah, ob upoštevanju dejstva, da tožnica še vedno trpi strah za izid zdravljenja, strah pa jo je voziti tudi avto. Pri tožnici je prišlo do katastrofalnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Njene duševne bolečine so nepredstavljive, treba ji je prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Enako velja glede skaženosti. Zaradi obsežnih brazgotin in šepajoče hoje tožnica duševno trpi in je upravičena do celotne odškodnine. Sodišče je znesek 2,820.000,00 SIT napačno vštelo v prisojeno odškodnino, saj je šlo za osebno nezgodno zavarovanje in ne za zavarovanje odgovornosti, razen tega pa je bil sklenitelj zavarovanja povzročitelj, ki je tožničin zunajzakonski partner. Odločitve o valorizaciji delnih plačil ni mogoče preizkusiti, saj sodbi ni priložen izračun statističnega urada. Tožnici ni razumljivo, na kateri znesek je sodišče valoriziralo 30.407,16 EUR. Pravilen je kvečjemu izračun, da so toženke dolžne tožnici plačati 16.999,03 EUR. Valorizacija tudi ni dopustna, ker so bila delna plačila izvršena po zapadlosti materialne škode. Z izpodbijano odločitvijo je poseženo v pravnomočni del sodbe, saj je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo le zaradi pritožbe tožeče stranke in v ponovljenem sojenju ne bi smelo odločiti v njeno škodo. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče ni upoštevalo tožničinega uspeha po temelju in je napačno izračunalo uspeh po višini.

Prva tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je glede na ustaljeno sodno prakso prisojena odškodnina nekoliko previsoka. Odškodnina mora biti odmerjena glede na družbene okvire in ne sme vzpodbujati teženj, ki niso v skladu z njenim namenom. Tožničina škoda ni katastrofalna. Za telesne bolečine in za strah naj se odškodnina zniža za 2.500,00 EUR za vsako obliko škode, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa naj se odškodnina zniža za 8.989,23 EUR. Pravična je odškodnina v znesku 53.194,88 EUR, kolikor je tožnica že prejela, zato predlaga zavrnitev zahtevka. Pri bolečinah in strahu je treba upoštevati, da je bila tožnica v komi, v prvem obdobju treh tednov se bolečin ni zavedala. Sekundarnega strahu tožnica ni trpela do 9.6.1997. Za utrpeli strah odškodnina odstopa od primerljivih odškodnin. Tožnica ni potrebovala zdravljenja v smislu pomirjeval ali psihološke oskrbe. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti opozarja, da tožnica živi sorazmerno normalno življenje, z dobro službo, dosegla je VI. stopnjo izobrazbe. Za primerljive poškodbe je bila doslej prisojena odškodnina med 50 in 60 povprečnimi plačami. V primeru uspeha s pritožbo bo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev.

Drugotoženka prav tako izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da prisojena odškodnina ne odraža dejanskega stanja in ni v skladu z veljavno sodno prakso. Prisojena odškodnina v zvezi s strahom bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. Neprimerna je tudi odškodnina, prisojena iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Šport, s katerim se je tožnica ukvarjala, je povezan z mladostnimi interesi in tožnica s treningi smučanja gotovo ne bi nadaljevala. Kot izhaja iz njene izpovedbe pa tožnica sorazmerno nemoteče preživlja prosti čas ob svoji zaposlitvi.

Tožeča stranka je na pritožbi toženih strank odgovorila in predlagala zavrnitev pritožb. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi prve in druge tožene stranke pa nista utemeljeni.

Glede na nastanek obligacijskega razmerja je sodišče prve stopnje na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz določbe 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in upoštevalo predpisana izhodišča za uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo stopnjo in trajanje bolečin in strahu (načelo individualizacije), pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča premalo upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki nalaga sodišču, da upošteva odškodnine, ki so bile prisojene drugim oškodovancem s primerljivimi škodnimi posledicami.

Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, v okviru katere je treba upoštevati tudi nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje glede trajanja amnezije in bolečinskega obdobja izhajalo iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. C., ki mu stranke niso nasprotovale. Izvedenec je ugotovil, da bo tožnica zmerne telesne bolečine trpela še v bodoče in je zato na podlagi 203. čl. ZOR upravičena tudi do odškodnine za bodočo škodo. Ob upoštevanju številnih izjemno neprijetnih nevšečnosti, ki jih je morala tožnica prenašati ob zdravljenju, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča upravičena do zahtevane odškodnine v celoti. Zato je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi tožeče stranke in za telesne bolečine tožnici dosodilo še odškodnino v znesku 2.921,05 EUR.

Do celotne zahtevane odškodnine je tožnica upravičena tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ob škodnem dogodku je bila tožnica stara komaj 20 let. Bila je aktivna športnica, ukvarjala se je z večimi športi in je tudi trenirala otroke. Po poškodbi je po ugotovitvi izvedenca sposobna le za obzirno plavanje, kontroliran tek, sprehode in obziren fitnes, torej za manjši obseg aktivnosti, kot jih lahko opravlja povprečen njen vrstnik kot rekreativec. Pritožnici so posledice ostale praktično pri vseh dnevnih aktivnostih. Prizadeta je tudi v intelektualni in vedenjski sferi. Razen tega je sodišče prve stopnje pravilno v okviru te odškodnine upoštevalo tožničino zmanjšano življenjsko aktivnost med zdravljenjem, saj je šlo za intenzivno prikrajšanje, ki je trajalo dolgo dobo. Ob upoštevanju odškodnin, ki so bile dosojene drugim oškodovancem s primerljivimi škodnimi posledicami, je tožnica upravičena do zahtevane odškodnine v znesku 50.075,11 EUR. Zato je pritožbeno sodišče tožencem naložilo, da tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti plačajo še odškodnino v znesku 10.432,31 EUR.

Za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je bila tožnici prisojena odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Kljub temu, da tožnica primarnega strahu ni trpela, pa je utrpela strah za izid zdravljenja, ki je bil intenziven in dolgotrajen. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo obseg ugotovljene spremenjene zunanjosti (pri čemer je imelo tudi možnost neposrednega vtisa), izpostavljenost in možnost zakrivanja delov telesa, na katerih so ostali sledovi poškodbe. V izvedeniškem mnenju sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi upoštevalo, da tožnica šepa, pač pa je upoštevalo izpoved tožnice, da ima težave z ravnotežjem in orientacijo in se zato večkrat na pločniku spotakne, kar je opazno in neprijetno zato, ker so mimoidoči na to pozorni.

Tožnica je torej upravičena do odškodnine v skupnem znesku 80.677,37 EUR. Ob upoštevanju, da je ob izdaji prvostopenjske sodbe povprečna plača znašala 929,36 EUR (glej Ur. l. RS št. 94/2009) je tako tožnici dosojena odškodnina v vrednosti 86 povprečnih plač. Povprečna odškodnina za poškodbe pete stopnje težavnosti po Fisherju je znašala 117 povprečnih plač (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, str. 761). Dosojena odškodnina je tudi primerljiva s prisojenimi odškodninami v zadevah VS 001634, II Ips 1149/2008, II Ips 948/2007, II Ips 316/2006, II Ips 389/2008. V prisojeno odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno vštelo prejeto odškodnino iz naslova nezgodnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je nezgodno zavarovanje pravilno opredelilo kot zavarovanje pred odgovornostjo, ki ga je vzpostavil zavarovanec prve toženke in on tudi plačal zavarovalno premijo. Zato je sledilo uveljavljenemu stališču sodne prakse, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo in zato oškodovanec ne more imeti upravičenj iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega (glej VIII Ips 161/97, II Ips 267/99, II Ips 619/2004, II Ips 117/2009). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da načina valorizacije delnih plačil ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na 16 strani obrazložitve pojasnilo, da je izračun opravilo po podatkih statističnega Urada RS, ki je dostopen na spletnih straneh (revalorizacija denarnih zneskov). Izračuni valorizacije so v spisu. Pritožbeno sodišče je preverilo pravilnost vnosov zneskov in datumov in ugotovilo, da so pravilni. Prepričljivo je tudi pojasnjeno, na kakšen način je sodišče vštelo plačilo zneska 12,000.000,00 SIT, ki je bilo izvedeno po pravnomočnosti sodbe o premoženjski škodi (glej stran 16 in 17 sodbe).

Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v sodbi, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo določbo 200. čl. ZOR. Zato je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in je na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 27.482,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških. Pri delnem uspehu v pravdi sodišče o stroških postopka odloči ob upoštevanju vseh okoliščin primera (2. odst. 154. čl. ZPP). Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožničin uspeh glede temelja tožbenega zahtevka, kateremu so toženke nasprotovale in je sodišče v zvezi z njim izvajalo dokaze. Nobena od pravdnih strank ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zahtevala plačilo 32,422.760,00 SIT, uspela pa je z zneskom 18,342.963,00 SIT oziroma po spremembi sodbe z zneskom 21,542.961,00 SIT. Po višini je tožnica uspela glede 66 % zahtevka, ob upoštevanju njenega uspeha po temelju pa je njen uspeh 83 %. Tožeči stranki so v postopku pred prvostopenjskim sodiščem nastali stroški v skupnem znesku 12.010,03 EUR, ob upoštevanju njenega 83 % uspeha ji morajo toženke povrniti 9.968,32 EUR.

Prvotoženki so nastali stroški v znesku 9.091,85 EUR, ob upoštevanju njenega 17 % uspeha ji mora tožeča stranka povrniti 1.545,61 EUR.

Drugotoženi stranki so nastali stroški v znesku 5.992,45 EUR. Ob upoštevanju njenega 17 % uspeha ji mora tožeča stranka povrniti znesek 1.018,71 EUR.

Tretje toženi stranki so nastali stroški v znesku 2.037,96 EUR, ob upoštevanju 17 % uspeha ji mora tožeča stranka povrniti znesek 346,45 EUR.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede zneska 13.593,36 EUR od izpodbijanega dela sodbe v znesku 73.642,21 EUR. S pritožbo je torej uspela glede 18 % in ji morajo toženci v tem deležu povrniti nastale ji pritožbene stroške. Tožeči stranki so nastali stroški s sestavo pritožbe v vrednosti 1500 točk, z obvestilom stranki v vrednosti 20-tih točk, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV predstavlja vrednost 1.854,40 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja znesek 851,16 EUR. Ob upoštevanju 18 % uspeha ji morajo toženci povrniti 153,21 EUR in sicer v 15 dneh, v primeru zamude pa ji plačati še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka. Pritožbeno sodišče tožeči stranki stroškov za sestavo odgovora na pritožbo ni priznalo, ker v njem tožeča stranka ni navedla pravno upoštevnih razlogov.