Jedro

Naklep ali malomarnost ne nastopa vedno le kot oblika krivde, temveč je lahko tudi znak kaznivega dejanja. Znak tožniku očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe predstavlja tudi naklep (voljni element kaznivega dejanja), glede na to, da iz malomarnosti povzročena lahka telesna poškodba ne pomeni kaznivega dejanja.

V zvezi s tem tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da se kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 lahko stori le naklepno. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je eden izmed znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe lahko tudi malomarnost, ni razjasnilo, ali je tožniku mogoče očitati samo hudo malomarnost ali tudi eventualni naklep. Ugotovitev oziroma zapis, da je tožnik ravnal najmanj iz hude malomarnosti ne vključuje tudi naklepa, kot to zmotno navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Navedena presoja pa je bistvena za ugotovitev, ali ima kršitev vse znake očitanega kaznivega dejanja iz 122. člena KZ-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 11. 2011, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2006 in aneksa z dne 15. 1. 2009. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožniku pri ZPIZ urediti vpis pokojninske dobe od dneva prenehanja dalje do reintegracije, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva prenehanja dalje in tožnika pozvati nazaj na delovno mesto delavec na regeneraciji – strojnik II, mu za čas od dneva prenehanja dalje do reintegracije obračunati za vsak mesec pripadajočo mesečno plačo in za vsako leto pripadajoči regres, z zakonskimi zamudnimi obresti. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožnik dne 31. 3. 2010 s tem, ko je z višine v oškodovanca vrgel kovinsko koleno, težko okoli 2 kg in mu s tem povzročil zlom osmega in devetega rebra, storil kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Ker je bil oškodovanec poškodovan z nevarnim sredstvom, zaradi poškodbe je bil začasno okvarjen oziroma oslabljen del telesa, hkrati pa je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 122. člena KZ-1. Tožnik je dejanje storil najmanj iz hude malomarnosti, če ne že z eventualnim naklepom. Zato je imela tožena stranka utemeljene razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, teža kršitve pa ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, znotraj subjektivnega roka. V obravnavanem primeru je bil zagovor zgolj formalnost, saj je glede na podatke spisa očitno, da je delodajalec ugotovil razlog za odpoved že dne 12. 10. 2011 in se takrat seznanil tudi z vsemi bistvenimi elementi kršitve. Sodišče je zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da se lahko delodajalec z razlogi za odpoved seznani šele po zagovoru, poleg tega je mimo trditvene podlage tožene stranke protispisno ugotavljalo vpliv zagovora na ugotavljanje razlogov za odpoved. Glede na izvedene dokaze sodišče nikakor ni moglo z gotovostjo zaključiti, da je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje in je s tem obšlo načelo ugotavljanja materialne resnice in načelo in dubio pro reo. Do teh pritožbenih ugovorov se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev ustavnih pravic tožnika. Sodišče tudi ni ugotavljajo elementa kaznivega dejanja v subjektivnem delu, in sicer krivde tožnika. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da je tožnik storil kaznivo dejanje najmanj iz hude malomarnosti, če ne z eventualnim naklepom. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede krivde tožnika ni opredelilo in je zgolj pavšalno zaključilo, da je ravnanje storjeno najmanj s hudo malomarnostjo (ker se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe lahko storjeno le naklepno, je odločitev sodišča glede krivde tožnika materialnopravno zmotna, saj naklepa sodišče ni ugotovilo. Sodišče torej v okviru ugotavljanja predhodnega vprašanja obstoja kaznivega dejanja ni upoštevalo načel iz kazenskega postopka. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal in substanciral tožnik, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj dokaz z rekonstrukcijo dogodka na kraju samem ni utemeljen oziroma potreben. S poizvedbo pri PP S. bi se sodišče prepričalo o verodostojnosti prič in tožnika. Sodišče druge stopnje se do teh navedb ni opredelilo in je zgolj pavšalno potrdilo ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi utemeljilo neizvedbo predlaganih dokazov. S tem je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je glede odločilnega dejstva storitve kaznivega dejanja upoštevalo le del izvedenskega mnenja in ga interpretiralo v nasprotju z zaključki mnenja, za kar sodišče nima strokovne podlage. Sodišče se o prepričljivosti posameznih izpovedb ni moglo prepričati z neposrednim vtisom na zaslišanjih, saj je bil v ponovljenem postopku senat spremenjen. Poleg tega je zgolj pavšalno zaključilo, da jim verjame, ne da bi upoštevalo navedbe tožnika o nasprotnem.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odloča o kazenskopravni odgovornosti delavca, mora pa pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati, kako so ti določeni v Kazenskem zakoniku. Ugotavlja torej kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa kazenske odgovornosti delavca. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča dokazanost, da so v ravnanju delavca podani vsi znaki kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v Kazenskem zakoniku, tudi če do kazenskega postopka – in torej ugotavljanja kazenske odgovornosti zanj – sploh ne pride, ali če se v kazenskem postopku ugotovi, da delavec za očitano kaznivo dejanje ni kazensko odgovoren (1). Pri tem sodišče postopa po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in določbah ZPP. Zato revizija v delu, ko se sklicuje na procesna jamstva iz kazenskega postopka, ni utemeljena.

8. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev (2). Seveda pa mora znake kaznivega dejanja ugotoviti tudi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku in jih v obrazložitvi sodbe navesti in utemeljiti (3).

9. Naklep ali malomarnost ne nastopa vedno le kot oblika krivde, temveč je lahko tudi znak kaznivega dejanja. Znak tožniku očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe predstavlja tudi naklep (voljni element kaznivega dejanja), glede na to, da iz malomarnosti povzročena lahka telesna poškodba ne pomeni kaznivega dejanja (4).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v sodelavca Š. z višine in oddaljenosti nekaj metrov vrgel koleno cevi težko okoli 2 kg, ga zadel v prsni koš ter mu s tem povzročil zlom 8. in 9. rebra. Pri tem je ravnal najmanj iz hude malomarnosti, če ne z eventualnim naklepom, ne pa tudi z direktnim namenom, da sodelavca zadane v prsni koš in ga s tem poškoduje. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z zaključkom, da je tožnik ravnal najmanj hudo malomarno. Pritrdilo je kvalifikaciji nižjega sodišča, da gre za kršitev z znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz določbe 122. člena KZ-1, ki se po mnenju sodišča druge stopnje lahko stori naklepno ali iz hude malomarnosti.

11. V zvezi s tem tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da se kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 lahko stori le naklepno. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je eden izmed znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe lahko tudi malomarnost, ni razjasnilo, ali je tožniku mogoče očitati samo hudo malomarnost ali tudi eventualni naklep. Ugotovitev oziroma zapis, da je tožnik ravnal najmanj iz hude malomarnosti ne vključuje tudi naklepa, kot to zmotno navaja tožena stranka v odgovoru na revizijo. Navedena presoja pa je bistvena za ugotovitev, ali ima kršitev vse znake očitanega kaznivega dejanja iz 122. člena KZ-1. 12. Če je tožniku mogoče očitati samo hudo malomarnost, to pomeni, da kršitev, ki naj bi jo storil, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 122 člena KZ-1. V tem primeru odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne bi bil utemeljen in bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

13. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku razjasniti, ali je tožnik očitano dejanje storil iz hude malomarnosti ali naklepno, torej z namenom sodelavca telesno poškodovati. Pri tem naj se opredeli tudi do predlaganih dokazov in njihovo morebitno neizvedbo ustrezno obrazloži. 14. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, se revizijsko sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadevo VIII Ips 161/2010 z dne 14. 9. 2011 in zadevo VIII Ips 170/2013 z dne 13. 1. 2014. Op. št. (2): Primerjaj zadevo VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007. Op. št. (3): Primerjaj zadevo VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007. Op. št. (4): Več o tem Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 56.