Jedro

V konkretnem primeru je za presojo vprašanja dokončne ugotovitve vsebinskih razlogov za odpoved pomembno, da se je direktor S tem seznanil šele po opravljenem tožnikovem zagovoru, na katerem je ob zanikanju tožnika, da je storil očitane kršitve (tožena stranka je v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitve tožniku očitala, da je v proizvodni hali tožene stranke vrgel proti sodelavcu kovinsko koleno s ciklosa silosa pralne linije ter ga telesno poškodoval), to dodatno razčistil z razgovorom z oškodovancem, ter se na tej podlagi prepričal tudi o možnosti, da med strankama nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR.

Tožnik je spornega dne, ko je vrgel v oškodovanca kovinsko koleno, težko okrog 2 kilograma, s čimer mu je povzroči zlom osmega in devetega rebra, storil kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz določbe 122. člena KZ-1, saj je bil takrat oškodovanec poškodovan z nevarnim sredstvom, zaradi poškodbe je bil začasno okvarjen oziroma oslabljen njegov del telesa, hkrati pa je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 14. 11. 2011, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 11. 2011 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom in toženo stranko dne 1. 6. 2006 in iz aneksa z dne 15. 1. 2009, zaradi česar je tožena stranka dolžna za tožnika pri ZPIZ urediti vpis pokojninske dobe od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 15. 11. 2011 dalje do reintegracije; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dne prenehanja delovnega razmerja dalje, zaradi česar je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto delavec na regeneraciji, strojnik II in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije obračunati za vsak mesec pripadajočo mesečno plačo in za vsakokratno leto pripadajoči regres za letni dopust, vse v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je direktor tožene stranke že dne 12. 10. 2011, ko je poklical k sebi tako tožnika kot očividce dogodka, ugotovil razloge za podano izredno odpoved. Takrat je bil direktor seznanjen z bistvenimi elementi tožnikove kršitve delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Direktor po kasneje opravljenem zagovoru tožnika ni bil v ničemer bolj seznanjen z dejanskim stanjem kršitve. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor zgolj iz razloga, ker je tako določeno v zakonu. Vendar v konkretnem primeru zagovor ni vplival na ugotovitev razloga za izredno odpoved. Sodišče bi moralo v dokaznem postopku pridobiti celotno zdravstveno dokumentacijo o poškodbah oškodovanca A.A. za obdobje pred storjeno kršitvijo delovne obveznosti, posebej pa opraviti poizvedbe pri PP B. o intervencijah policije v družini A.A.. Sodišče bi na tej podlagi lahko ugotovilo, da se je oškodovanec lahko poškodoval na drug način izven dela ali pa pri pretepu. Sodišče bi moralo dati večji pomen tožnikovi izpovedbi, ne pa zgolj slediti izpovedbam oškodovanca in pričam na strani tožene stranke. Gre za konstrukt drugačne verzije dogodka, ki ga je tožena stranka začela raziskovati po tem, ko je morala tožniku na podlagi sodbe iz drugega spora izplačati odškodnino iz naslova delovne nesreče. Tožnik se ne strinja tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke glede možnosti nastanka poškodbe pri oškodovancu. Meni, da elementi očitanega kaznivega dejanja niso ugotovljeni, posebej pa ne drži očitek, da je storil kaznivo dejanje najmanj iz hude malomarnosti. Poleg tega med strankama zaradi obravnavanega dogodka ni prišlo do porušenega zaupanja v takšni meri, da nadaljevanje z delovnim razmerjem ne bi bilo več možno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko delodajalec tudi na zagovoru delavca ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je dne 12. 10. 2011 opravil razgovor s tremi delavci, ki so sicer glede dogodka enako izpovedali, vendar to ne pomeni, da je bilo takrat dejansko stanje kršitve v celoti razčiščeno. Priče dogodka niso imele nobenega razloga, da bi se zarotile proti tožniku oziroma da bi po svoje skonstruirale dogodek. Oškodovanec A.A. ter delavca C.C. in D.D. so podpisali izjave, da je bil tožnik tisti, ki je vrgel kovinsko koleno v oškodovanca. V tej zvezi je direktor izpovedal, da ni ugotovil, da bi bili tožnik in navedeni sodelavci v slabih odnosih. Sodišče je pravilno ugotovilo očitano kršitev delovne obveznosti ter se v tej zvezi opredelilo do znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, ko je dopolnilo dokazni postopek z dodatnim zaslišanjem tožnika, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 14. 11. 2011 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu delavec na regeneraciji, strojnik II, iz razlogov storitve hujše kršitve delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja po določbi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je dne 31. 3. 2010 v času dela v proizvodni hali tožene stranke vrgel proti delavcu A.A. kovinsko koleno s ciklosa silosa pralne linije ter ga telesno poškodoval, s čimer mu je zlomil osmo in deveto rebro. Direktor tožene stranke je bil seznanjen s takšno kršitvijo na podlagi izjav, ki so jih podali oškodovanec A.A. ter sodelavca C.C. in D.D. dne 12. 10. 2011, zaradi česar je zoper tožnika zahteval uvedbo postopka izredne odpovedi, v tej zvezi je podal pisno obdolžitev očitane kršitve in ga povabil na zagovor. Tožnik je dne 9. 11. 2011 na zagovoru zanikal storitev očitane kršitve, zaradi česar je direktor ponovno opravil razgovor z oškodovancem A.A., s čimer je razčistil vse okoliščine spornega dogodka ter dokončno ugotovil razloge, da je lahko podal tožniku izredno odpoved.

Pritožbeno sodišče navaja, da gre pri vprašanju, kdaj ugotovi delodajalec razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za dejansko vprašanje. V sodnem postopku je dokazno breme o tem na strani delodajalca. Zagovor delavca pred izredno odpovedjo nima zgolj formalne narave, ki zadosti postopkovni pravilnosti (83. člen ZDR), temveč kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, pomeni vsebinsko potrebno ravnanje delodajalca, ki se dokončno seznani z vsemi okoliščinami dogodka, ki je predstavljal razlog za začetek postopka izredne odpovedi. Glede tega je sodna praksa že zavzela stališče (tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 381/2009 in opr. št. VIII Ips 218/2012 ter podobne zadeve), da lahko delodajalec tudi na zagovoru delavca ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pojem ugotovitve razlogov vsebuje v primerjavi s pojmom seznanitve z razlogi za izredno odpoved širše vrednotenje okoliščin, zaradi katerih se delodajalec odloči, da odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, v kar vključuje tudi presojo, ali z delavcem, ki je storil kršitev delovne obveznosti, sploh še lahko nadaljuje z delovnih razmerjem.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano izredno odpoved in ugotovilo, da je bila utemeljena. V ponovljenem dokaznem postopku je kot bistveno preizkusilo okoliščino, če je tožena stranka podala izredno odpoved tudi znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, saj je pritožbeno sodišče prav zaradi nepopolne ugotovitve tega dejstva, kot enega od predpisanih pogojev za izredno odpoved, razveljavilo prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da izhajajo iz zapisnika z dne 9. 11. 2011 o zagovoru tožnika pomembne okoliščine za podajo izredne odpovedi. Tožnik je na zagovoru poudaril, da je bila situacija dogodka povsem drugačna, kot je bila opredeljena v pisni obdolžitvi, da je oškodovanec A.A. večkrat prišel na delo pijan, da živi tožnik z njim v isti vasi in da tako z njim kot s sodelavci ni bil v konfliktu. Zato je direktor, kot je verodostojno izpovedal na zaslišanju, šele po zagovoru tožnika lahko ocenil utemeljenost razlogov za izredno odpoved, saj je na eni strani razpolagal s pisnimi izjavami tožnikovih sodelavcev, na drugi strani pa z izpovedbo delavca, da se dogodek ni zgodil tako, kot je bilo navedeno v pisni obdolžitvi.

V konkretnem primeru je za presojo vprašanja dokončne ugotovitve vsebinskih razlogov odpovedi pomembno, da se je direktor o tem seznanil šele po opravljenem tožnikovem zagovoru, na katerem je ob zanikanju tožnika storitve očitane kršitve dodatno to razčistil z razgovorom z oškodovancem, ter se na tej podlagi prepričal tudi o možnosti, da med strankama nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje tožnika, da je bila v konkretnem primeru izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 11. 2011 podana po preteku predpisanega subjektivnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je po pridobitvi mnenja izvedenca medicinske stroke ter njegovi dopolnitvi ugotovilo, da je tožnik spornega dne, ko je vrgel v oškodovanca kovinsko koleno, težko okrog 2 kilograma, s čimer mu je povzroči zlom osmega in devetega rebra, storil kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz določbe 122. člena KZ-1, saj je bil takrat oškodovanec poškodovan z nevarnim sredstvom, zaradi poškodbe je bil začasno okvarjen oziroma oslabljen njegov del telesa, hkrati pa je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. Sodišče prve stopnje je glede na datum storitve očitane kršitve ter dejstvo, da je skladno z določbo 90. člena KZ-1 za kaznivo dejanje iz določbe 122. člena KZ-1 predpisan minimalen 6-letni zastaralni rok za vodenje kazenskega pregona, štelo, da je bila podana izredna odpoved tudi znotraj predpisanega objektivnega roka iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, da oškodovanec A.A. kritičnega dne ni bil poškodovan na način, ugotovljen v izpodbijani odpovedi, oziroma da kršitev delovne obveznosti ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Izvedenec medicinske stroke v konkretnem primeru sicer ni izključil možnosti nastanka poškodbe, ki so jo opisali oškodovanec A.A. in očividca C.C. ter D.D.. Izvedenec je pojasnil, da je bila za povzročitev poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, potrebna dokaj močna neposredna sila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb navedenih delavcev, ugotovitev izvedenskega mnenja, kot nenazadnje na podlagi vsebine zapisnika družbe E., ki je kot pogodbena varnostna služba opravila ogled nesreče, sprejelo pravilen zaključek, da je do poškodbe oškodovanca prišlo iz razloga, ker je tožnik kritičnega dne, ko je opravljal delo v proizvodni hali tožene stranke, vrgel z višine kovinsko koleno, težko okoli 2 kilograma proti oškodovancu, ki ga je zadelo v prsni koš, ter mu s tem povzročil zlom osmega in devetega rebra. Tako je ravnal najmanj hudo malomarno. V tej zvezi je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je bil pri oškodovancu okvarjen oziroma oslabljen del njegovega telesa za 4 tedne, kar pomeni, da je bila njegova zmožnost za delo v tem času začasno zmanjšana, toliko časa pa je bilo okvarjeno njegovo zdravje. Sodišče prve stopnje je pravilno kvalificiralo takšno kršitev z znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz določbe 122. člena KZ-1, ki se lahko stori naklepno ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi podanih izpovedb obrazložilo, katere izpovedbe je štelo za prepričljive, oziroma katerim listinam in podatkom je poklonilo verodostojnost. Nenazadnje se je o prepričljivosti posameznih izpovedb prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanjih. Zato kakršnokoli uveljavljanje pritožbe, da tožnik ni bil enakopravno obravnavan oziroma da bi se morala pri presoji upoštevati njegova verzija dogodka, ne more biti sprejemljivo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostali pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti ustrezne podatke pri PP B. tudi glede življenja in obnašanja oškodovanca A.A. izven delovnega časa in intervencijah pri njegovi družini s strani policije, ne morejo biti sprejemljivi. Tudi ne zadeva, ki se nanaša na posojanje denarja med tožnikom in oškodovancem. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšne okoliščine in dogodki ne vplivajo na ugotovljene razloge za izredno odpoved, ki se nanašajo na kršitev delovne obveznosti tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nosi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.