Jedro

Na podlagi 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče ugotavljati tudi varstvo pred posegi v okolje, saj zdravo življenjsko okolje zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. čl. in Zakon o varstvu okolja. Po 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati odškodnino tožniku M.J v znesku 5.000.000,00 SIT, tožnici K.J. v znesku 5.000.000,00 SIT, tožniku S.J. odškodnino v znesku 8.000.000,00 SIT in ml. tožnici S.J. odškodnino v znesku 8.000.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska od vložitve tožbe dalje do plčaila. Tožeče stranke je obvezalo, da so dolžne toženima strankama povrniti njune pravdne stroške in sicer vsaka od tožečih strank prvotoženi stranki po 106.091,40 SIT in drugotoženi stranki po 32.500,00 SIT, vse v roku 15-tih dni.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne podlage, da je prišlo poleg prekomernih emisij tudi do razvrednotenja njihovega življenjskega okolja in da jim je bila s tem kratena pravica do zdravega življenjskega okolja po določbi 72. čl. Ustave. Pravica do zdravega življenjskega okolja je osebnostna pravica, za katero imajo v primeru njene kršitve oškodovanci pravico do denarne odškodnine. Ker se do te pravne podlage sodba ni opredelila, je zato podana bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče tudi ni uporabilo veljavni Zakon o varstvu okolja (Ur.list RS št. 32/93), ki v 78. čl. določa obveznosti povzročitelja razvrednotenega okolja in definira tudi pojem razvrednotenja okolja. V 78. čl. isti zakon določa, da mora povročitelj razvrednotenja okolja plačati odškodnino za zmanjšano kakovost bivalnega okolja. Odškodnina ni izključena, ker mora najnižje zneske odškodnin določiti vlada, ki mora določiti tudi vrste posegov v okolje, pri katerih je obvezna presoja vplivov na okolje. Med vrste posegov v prostor, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna, pa je gradnja avtoceste ali hitre ceste (uredba o vrstah posegov v okolje), za katere je obvezna presoja vplivov na okolje. Zmotna je zato ugotovitev izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka morala dokazati protipravnost ravnanja tožene stranke, saj se protipravnost na tej podlagi domneva, ker je razvrednotenje zdravega življenjskega okolja nedopustno in varovano z Ustavo. Odpravo posledic pa v različnih oblikah zakon nalaga tistemu, ki je s posegom v okolje le-to razvrednotil. Gradnja hitre ceste spada med takšne posege v okolje, zaradi katerih je oškodovancem v tem okolju zagotovljena pravna zaščita. Z uredbo o lokacijskem načrtu za primorski krak avtoceste V.S. je določeno, da je hiša, v kateri prebivajo tožeče stranke predvidena za rušenje, kar pomeni, da izgradnja hitre ceste predstavlja takšen poseg v bivalno okolje, ki ne dopušča več bivanja v njem. Sodišče je tudi prezrlo, da sta toženi stranki dejansko priznali nastanek škode in njeno obveznost izplačila, saj iz zapisnika zdravstvenega inšpektorata z dne 11.10.2001 izhaja, da je bivanje v stanovanjski stavbi dejansko nemogoče. Nadalje izpodbijana sodba ugotavlja, da tožeče stranke niso uspele dokazati protipravnosti, vendar jim je samo s svojim postopanjem to onemogočilo. V smeri dokazovanja prekomernih emisij, so predlagale dokaze, ki pa jih je sodišče zavrnilo, saj je ocenilo, da je možno prekomerne posege v prostor dokazovati le z ustreznimi meritvami, kar pa je zmotno. Sodišče nadalje pavšalno brez razlogov ugotovi, da vzročna zveza ne obstaja ter je po poenostavljenem postopku ugotovilo, da tožeče stranke niso uspele dokazati pogojev civilnega delikta. Šele po izvedbi predlaganih dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala tožbene trditve, bi sodišče lahko zavzelo stališče o tem, ali so tožeče stranke v tem delu uspele dokazati protipravnost in obstoj zatrjevane škode. Tožečim strankam z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katero so hotele dokazati odškodninsko odgovornost ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je sodišče tudi storilo bistveno kršitev določb postopka po 4. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo postavi tožeča stranka, vezano pa je na trditveno podlago. Trditvena podlaga je bila tudi, da je zaradi del na cesti prišlo do razvrednotenja okolja in navaja, da zahteva odškodnino zaradi razvrednotenja okolja po določbi 78. čl. Zakona o varstvu okolja - ZVO. Omenjeni zakon v 1. odst. 78. čl. določa, da mora povzročitelj razvrednotenega okolja ali nevarnosti za okolje plačati odškodnino za zmanjšanje uporabne vrednosti nepremičnine, za zmanjšano kakovost bivalnega okolja in za zmanjšano vrednost nepremičnine in izgubljeni dobiček. Takšno škodo je tožeča stranka zatrjevala in zahtevala plačilo odškodnine. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je pri izgradnji hitre ceste na odseku V.S. prišlo do izvajanja težkih gradbenih del in masovnega premikanja težke gradbene mehanizacije ter drugih naprav, kar povzroča neprestan hrup in ropot, gradbena dela povzročajo opraševanje okolice in ozračje zastrupljajo z dimnimi plini in sajami, ki se sproščajo z delovanjem strojev. Iz trditvene podlage tožbe torej izhaja, da je pri izgradnji hitre ceste prišlo do prekomernih emisij, zato tožeče stranke zahtevajo odškodnino za nematerialno škodo. Zatrjevale so sicer tudi, da je prišlo do škode na objektu, vendar zahtevka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v tej smeri niso postavile. Glede na takšno trditveno podlago je sodišče prve stopnje ugotavljalo odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po načelu krivdne odgovornosti, skladno z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna pravna podlaga. Poleg te podlage pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, ali je podana podlaga iz 3. odst. 156. čl. ZOR, čeprav izrecno te določbe ni citiralo, kajti na tej podlagi je mogoče ugotavljati tudi varstvo pred posegi v okolje, saj zdravo življenjsko okolje zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. čl. in tudi Zakon o varstvu okolja. Po 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni gradnja ceste splošno koristno dejavnost, kar tožeča stranka ne zanika. Prav tako je tožena stranka imela dovoljenje pristojnega organa za gradnjo. Sodišče prve stopnje priznava tožeči stranki, da ima pravico zahtevati škodo zaradi prekomernega hrupa in ostalih škodljivih vplivov na okolje, vendar pa mora prekomerni hrup in prekomerne škodljive vplive na okolje dokazati. V tem postopku pa tožeča stranka tega ni dokazala, saj je ostalo le pri trditvah sicer nič več. Tožeča stranka ni predložila nobenega ustreznega dokaza, prav tako pa tudi ni sodišču prve stopnje niti predlagala, da bi meritve, ki so strokovnega značaja opravil izvedenec. Res je, da je predlagala izvedenca medicinske stroke, vendar je ta dokaz tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, kajti izvedenec medicinske stroke ne more odgovoriti na vprašanje, ali so bile emisije prekomerne. Z zavrnitvijo tega dokaza sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in tožeči stranki tudi ni onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kot to napačno zatrjuje. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni zanemarljivo dejstvo to, da tožeče stranke niso sprejele možnosti preselitve v nadomestne nepremičnine, ki so jim bile pred gradnjo ponujene. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.