Jedro

Po drugem odstavku 78. člena ZVO, bi morala vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine iz prvega odstavka 78. člena ZVO predpisati Vlada ob soglasju Državnega zbora. Tak podzakonski predpis ni bil sprejet, kar pa ne pomeni, da v primeru razvrednotenja okolja oškodovanci niso upravičeni do nobene odškodnine. Kolikor ZVO kot specialni predpis ne ureja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo v okolju, je treba pri njihovi presoji uporabiti splošnejši predpis, to je ZOR.

Prvi odstavek 9. člena ZVO omejuje odškodninsko odgovornost le na povzročitev čezmerne obremenitve okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. O

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da sodišče obsodi toženki na nerazdelno plačilo odškodnine, in sicer prvotožniku v znesku 5.000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR), drugotožnici v znesku 5.000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR), tretjetožniku v znesku 8.000.000 (sedaj 33.383,41 EUR) SIT in četrtotožnici v znesku 8.000.000 SIT (sedaj 33.383,41 EUR) skupaj z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožnikov in odločilo, da so tožniki dolžni povrniti toženkama odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča so tožniki vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno razsojo. Trdijo, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo s tem, ko sta uporabili določbe ZOR. Pravna podlaga zahtevka je 78. člen ZVO, ki določa obveznost plačila odškodnine zaradi razvrednotenja okolja. Ta določba se nanaša na posege v okolje, ki ga obremenjujejo tudi v dopustnih mejah. Razvrednotenje okolja in poslabšano kakovost bivanja pa so zatrjevali, zato jim prekomernih vplivov na okolje ni potrebno dokazovati. Ker je treba po gradbeni dokumentaciji njihov objekt porušiti, je razvrednotenje okolja popolno, kakovost bivanja pa izničena. Odškodninska odgovornost toženk je podana brez kakršnegakoli dokazovanja elementov civilnega delikta. Posegi, za katere se plačuje odškodnina, so enaki tistim, za katere je določena obvezna presoja vplivov na okolje. Presoja vplivov na okolje pa je po ZVO in vladni uredbi potrebna tudi pri gradnji avtoceste ali hitre ceste. Okoliščina, da vlada ni izdala predpisa iz drugega odstavka 78. člena ZVO, jim ne more iti v škodo. Sodišče bi moralo samo določiti višino odškodnine. Pojasnijo še, da je bila hitra cesta ob njihovem objektu speljana brez njegove odstranitve.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (371. člen ZPP). Ker tožniki v reviziji niso navedli, s čim naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo procesne kršitve, je neupoštevno njihovo pavšalno utemeljevanje revizije z očitkom o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Tožniki zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo trpeli zaradi gradnje hitre ceste ob njihovi stanovanjski hiši. Iz specifikacije tožbenega zahtevka izhaja, da zahtevajo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti, povezane z njimi, za strah ter za psihične bolečine, neugodnosti in prikrajšanja. Na prvem naroku so pojasnili, da z zahtevkom za pretrpljene psihične bolečine, neugodnosti in prikrajšanja uveljavljajo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti ter za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi prikrajšanja normalnega življenjskega okolja.

8. Nižji sodišči sta presodili, da tožniki niso dokazali vzročne zveze med njihovim zdravstvenim stanjem in delovanjem toženk. Predvsem niso dokazali trditev o neobičajnih imisijah oziroma o prekomernem hrupu in ostalih prekomernih škodljivih učinkih gradnje hitre ceste. Pritožbeno sodišče je pravno podlago za odškodninski zahtevek tožnikov videlo tudi v prvem odstavku 78. člena ZVO (Uradni list RS, št. 32/1993 in nasl.), ki med drugim določa, da mora povzročitelj razvrednotenja okolja plačati odškodnino tudi za zmanjšano kakovost bivalnega okolja. Čeprav je ugotovilo, da so tožniki takšno škodo zatrjevali in zanjo zahtevali odškodnino, je svojo odločitev oprlo le na tretji odstavek 156. člena ZOR. Ta v primeru nastanka škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, omogoča povrnitev samo tiste škode, ki presega normalne meje. Tožniki se v reviziji ponovno sklicujejo na 78. člen ZVO. Vendar pa to določbo zmotno razlagajo kot samostojno in popolno odškodninsko določbo. Da prvi odstavek 78. člena ZVO ne ureja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, oblik škode ter meril za višino odškodnine, izhaja iz drugega odstavka 78. člena ZVO, po katerem bi morala vrste posegov v okolje, merila za določanje njihovega vplivnega območja in merila za določanje najnižje odškodnine iz prvega odstavka 78. člena ZVO predpisati Vlada ob soglasju Državnega zbora. Tak podzakonski predpis ni bil sprejet, kar pa ne pomeni, da v primeru razvrednotenja okolja oškodovanci niso upravičeni do nobene odškodnine. Kolikor ZVO kot specialni predpis ne ureja posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti za škodo v okolju, je treba pri njihovi presoji uporabiti splošnejši predpis, to je ZOR. Revizija zato neutemeljeno zatrjuje, da za odškodninsko odgovornost toženk ni potreben obstoj vseh elementov splošnega civilnega delikta in da je dovolj dokazati povzročitev razvrednotenja okolja. Ob upoštevanju, da tožniki zahtevajo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jim nastala, ko so v času gradnje živeli v svoji hiši, je zgrešeno njihovo sklepanje, da je razvrednotenje okolja popolno in kakovost bivanja izničena že zato, ker je bila njihova hiša predvidena za rušenje. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaradi posegov okolje ne gre spregledati, da ZVO te ne ureja le v 78. členu, pač pa tudi v 9. členu. Prvi odstavek 9. člena ZVO pa v okviru temeljnih načel tega zakona, med katerimi je tudi načelo o odgovornosti povzročitelja obremenitve, omejuje odškodninsko odgovornost le na povzročitev čezmerne obremenitve okolja, kar pomeni, da dopustno obremenjevanje okolja še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Taka ureditev je torej primerljiva z ureditvijo iz tretjega odstavka 156. člena ZOR. Tudi ob upoštevanju obeh navedenih določb ZVO se izkaže za pravilno stališče nižjih sodišč, da bi morali tožniki za obstoj odškodninske odgovornosti toženk dokazati, da je gradnja hitre ceste povzročila čezmerne obremenitve okolja, to je obremenitve, ki presegajo predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje (6.2. točka prvega odstavka 5. člena ZVO). Tožniki pa niso predlagali izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko izmeril okoljske obremenitve, povzročene z gradnjo hitre ceste. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da izvedenec medicinske stroke, ki so ga tožniki predlagali v dokaz svojih navedb, teh meritev ne bi mogel opraviti in da njegova postavitev ne bi bila primerna za dokazovanje trditev o obsegu učinkov gradnje (hrupa, tresenja, zaprašenosti in onesnaženja). Ker tožniki niso dokazali, da je gradnja hitre ceste povzročala take učinke, ki bi lahko utemeljevali odškodninsko odgovornost toženk, je odločitev nižjih sodišč, ki sta zavrnili tožbeni zahtevek, pravilna.

9. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo.