Jedro

Delavčeva zamuda 30-dnevnega roka od dneva vročitve oziroma od dneva, ko zve za kršitev pravice oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe (delovnega razmerja), pomeni prenehanje pravice same. Podaljšanje roka ni dovoljeno. Zaradi prekluzije izgubljena pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne oživi zaradi kasneje ugotovljenih (tudi nezakonitih) ravnanj delodajalca ali koga tretjega, ki so vplivala na prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku dne 1. 12. 2007 ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 2. 12. 2007 do ponovne vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi invalidske upokojitve na podlagi ponarejene odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 5. 11. 2007, po kateri je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. S tem dejstvom je bil tožnik seznanjen šele 20. 3. 2008, ko se je zglasil na Območni enoti Zavoda, zato je bila tožba vložena pravočasno. Delavka Zavoda je bila zaradi ponareditve listine obsojena, tožniku pa v nobenem postopku ni bilo očitano sodelovanje pri tem. Tožena stranka ni imela podlage za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1. 12. 2007 v določbi prvega odstavka 119. člena ZDR, po kateri pogodba o zaposlitvi po samem zakonu preneha le na podlagi pravnomočne odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Navedenega sklepa tudi ni mogoče šteti za sporazum med strankama v smislu 79. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ker v smislu 213. člena ZPP ni zaslišalo prič N. K. in S. V. in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tega ni zadostno obrazložilo. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov tudi vsebinsko ni bila pravilna. N. K. je bila vseskozi v kontaktih s tožnikom in bi lahko povedala, da je bil tožnik s ponareditvijo listine seznanjen že prej. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj bi S. V. ponarejala listino, od katere bi imel koristi le tožnik.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Predmet spora je prenehanje delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je delovno razmerje prenehalo s 1. 12. 2007 na podlagi sklepa tožene stranke s tem datumom in s tem dnem je bil tožnik tudi odjavljen iz socialnega zavarovanja. Razlog prenehanja delovnega razmerja je bila invalidska upokojitev tožnika. Tožnik je dne 7. 4. 2008 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker se je ugotovilo, da je bila odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika ponarejena.

7. Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR prekluzivni materialni rok (tako na primer v sklepu VIII Ips 284/2005, sklepu VIII Ips 304/2005, sodbi VIII Ips 316/2005, sklepu VIII Ips 186/2007, sklepu VIII Ips 233/2008 in naslednjih). To pomeni, da mora biti neposredno sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR uveljavljeno v prekluzivnem roku 30 dni. Iz pravnih norm, predvsem iz ZPP in iz Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) izhaja, da zakonodaja ureja materialne in procesne roke. Materialni roki so izključevalni (prekluzivni) in zastaralni roki, določeni so v materialnem pravu. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pravica sama s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so pa roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank. Za razmerje med tekom materialnih in procesnih rokov v postopkih po ZPP, je pomembna določba sedmega odstavka 112. člena ZPP. Ta določa, da določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. To pomeni, da se tudi materialni roki za vložitev tožbe podaljšujejo za poštni tek, vendar samo zanj in v drugih primerih iz prvega do šestega odstavka 112. člena ZPP. Razlika med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ, ta člen pa tudi ureja temeljne pravne značilnosti prekluzivnih rokov. Ta člen določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo, ali opraviti določeno procesno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. To pomeni, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom (v tem primeru tretjim odstavkom 204. člena ZDR) določen rok za vložitev tožbe, pa stranka zamudi rok, je pravica izgubljena, torej je prenehala po samem zakonu. Zamuda tega roka pomeni prenehanje pravice same.

8. Za začetek teka 30-dnevnega roka za tožbo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR je torej pomembno zgolj določno pisno obvestilo oziroma védenje delavca, da mu delodajalec prekinja pogodbo o zaposlitvi. Ali gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za druge načine prenehanja le-te, za začetek teka roka za tožbo ni bistveno. Tudi očitno nepravilno postopanje delodajalca pri prenehanju oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (na primer s tem, da delavcu le zaključi delovno knjižico in mu jo izroči) ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Delavčeva zamuda 30-dnevnega roka od dneva vročitve oziroma od dneva, ko zve za kršitev pravice oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe (delovnega razmerja), pomeni prenehanje pravice same. Podaljšanje roka ni dovoljeno. Zaradi prekluzije izgubljena pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne oživi zaradi kasneje ugotovljenih (tudi nezakonitih) ravnanj delodajalca ali koga tretjega, ki so vplivala na prenehanje delovnega razmerja. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo za začetek teka roka za vložitev tožbe pomembno, kdaj je tožnik zvedel, da je bila invalidska odločba ponarejena in ne, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje.

9. Kdaj je tožnik prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1. 12. 2007 iz izpodbijane sodbe, in tudi iz prvostopne sodbe, ni razvidno. Iz dejanskih ugotovitev pa je očitno, da tožnik prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve niti ni nasprotoval. Spor je nastal zato, ker se je naknadno ugotovilo, da so odločbe ZPIZ o pravici tožnika do invalidske pokojnine od 1. 12. 2007 dalje ponarejene in zato nične. V razmerju med delavcem (tožnikom), delodajalcem (toženo stranko) in ZPIZ je to pomenilo, da je ZPIZ „storniral“ tudi odjavo tožnika iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja s tem datumom. V delovnem sporu pa je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, ker za to ni bilo pravne podlage: ne sporazuma ne pravnomočne odločbe o invalidski upokojitvi.

10. Tudi v takem primeru je predpostavka za sodno varstvo pravočasna vložitev tožbe. Pri tem je treba upoštevati (kar sta ugotovili tudi že obe sodišči), da pri tožniku ni šlo za invalidnost I. kategorije, torej za popolno izgubo delovne zmožnosti, ki ima za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu (prvi odstavek 119. člena ZDR). Tožniku je bila - s ponarejeno odločbo sicer – priznana pravica do invalidske pokojnine kot invalidu II. kategorije na podlagi druge alineje 67. člena ZPIZ-1. V takem primeru ne pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ex lege, temveč je to odvisno predvsem od delavca samega. (Invalidska) Pokojnina bi se mu namreč začela izplačevati šele po prenehanju obveznega zavarovanja, torej po prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1). Zatrjevana želja tožnika po prejemanju invalidske pokojnine je zato nujno pomenila tudi željo (voljo) po prenehanju delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča zaslišalo le tožnika, direktorico tožene stranke in delavko ZPIZ, ki je odkrila ponaredke. Ni pa zaslišalo delavke tožene stranke, s katero je tožnik v glavnem kontaktiral. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku na zadnji obravnavi le v zapisniku navedlo, da se dokaz z njenim zaslišanjem kot nepotreben zavrne. V ponovljenem postopku pa v zvezi s tem dokaznim predlogom ni sprejelo nobenega sklepa, sodba prve stopnje nima glede tega nobene obrazložitve, izpodbijana sodba pa le splošno navedbo, da zaslišanje N. K. „tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno“.

12. O tem, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne (zaradi česar bo predlog stranke glede njih zavrnilo), sodišče odloči z dokaznim sklepom (drugi odstavek 213. člena ZPP). Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede. Ne gre torej le za diskrecijsko pravico sodišča, temveč dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo. Kljub tej načelni dolžnosti pa sodišču predlaganih dokazov ni treba izvajati zlasti, če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. Izpolnjevanje kriterijev za izvedbo posameznega predlaganega dokaza sodišče tehta samo, če gre za takšen dokazni predlog, ki ga sme upoštevati. V konkretnem primeru je tožena stranka predlog za izvedbo dokazov z zaslišanjem prič podala pravočasno in povsem določno tudi navedla, za ugotovitev katerih dejstev.

13. Bistvene okoliščine za presojo, ali je bila tožba vložena pravočasno, niso ugotovljene. Tožnik je sicer izpovedal, da je vedel, da je od 1. 12. 2007 upokojen in odjavljen iz zavarovanja. To naj bi vedel iz odločbe ZPIZ, ki jo je prejel po pošti. Toda odločba ZPIZ-a o pravici do invalidske pokojnine neposredno ni bila in ni mogla biti podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku. Kdaj je tožnik prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja, datiran s 1. 12. 2007, ni bilo ugotovljeno, po izpovedi direktorice tožene stranke pa je bil sklep napisan po odjavi tožnika, torej po 14. 12. 2007, ponovno pa mu je bil vročen še enkrat 2. 4. 2008. 14. Sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) ni z ničemer obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze tožene stranke, sodišče druge stopnje pa je le deloma in zgolj pavšalno navedlo, da zaslišanje priče N. K. ni potrebno. Zato so poleg zmotne uporabe materialnega prava podane tudi zatrjevane kršitve pravil postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v reviziji, zaradi česar ji je revizijsko sodišče ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene postopkovne nepravilnosti in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti ob upoštevanju zgoraj navedenih materialno pravnih izhodišč.

15. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.