Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi njegove invalidske upokojitve. Rok za uveljavljanje sodnega varstva zaradi takšnega prenehanja delovnega razmerja je začel teči šele, ko je tožnik izvedel za kršitev pravic, to pa je bilo takrat, ko je na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izvedel, da je odločba o upokojitvi ponarejena, tako da ne more predstavljati podlage za izplačilo invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da se ugotovi, da tožniku dne 1. 12. 2007 ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi (1. točka) in posledično je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od vključno 2. 12. 2007 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zagotoviti priznanje delovne dobe za to obdobje in plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu, od vsakomesečnega bruto nadomestila plačati predpisane davke in prispevke, preostalo neto razliko pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.102,48 EUR, v 15-ih dneh brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov v roku osem dni po prejemu odločitve o pritožbi, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno vplačilo oziroma podredno, da pritožbi ugodi in odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sodišče tudi v ponovljenem postopku ni dokazno ocenilo vseh dokaznih predlogov tožene stranke, pri čemer je kršilo določila 213. člena ZPP. Tožena stranka se je v svoji zadnji pripravljalni vlogi sklicevala na uradni zaznamek PU ... o izjavi osumljenca – S.V. z dne 20. 3. 2008 ter na druge predložene listine. Tožnik je bil pregledan na invalidski komisiji dne 30. 10. 2007, ko ga je ocenila za invalida II. kategorije, potem pa je S.V. to mnenje invalidske komisije z dne 30. 10. 2007 popravila na takšen način, da je izbrisala oziroma prikrila številko I, nakar ga je fotokopirala in še isti dan, po končni službi nesla tožniku na dom, saj sta soseda. S.V. je bila pravnomočno obsojena za štiri kazniva dejanja ponarejanja listin, kar bi moralo sodišče upoštevati kot predhodno vprašanje. Sodišče bi moralo tožbo tako zavreči kot prepozno. Z navedenim ravnanjem je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka predvsem določilo 213. člena ZPP, saj ni izvedlo vseh potrebnih dokazov za ugotovitev odločilnih dejstev. Odločba ZPIZ je bila izdana v posledici protipravnega oziroma kaznivega dejanja ponarejanja listin. Sodišče je zmotno štelo, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je odločba ponarejena, šele z dnem 20. 3. 2008 ter da je vložil tožbo pravočasno, z navedenim pa je bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je tako dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče ni opravilo zaslišanja priče N.K., ki bi s svojo izpovedbo lahko pripomogla k pravilni in popolni razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem odločilnega dejstva, kdaj je bil tožnik seznanjen s ponarejeno odločbo ZPIZ. N.K. je bila tista oseba pri delodajalcu, s katero je tožnik v glavnem kontaktiral. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke, da bi moral tožnik že v januarju 2008 vedeti, da gre za ponarejene odločbe, ker se sicer ne bi zglasil na ZPIZ z vprašanjem glede izplačila pokojnine. Že samo dejstvo, da se je tožnik dne 20. 3. 2008 zglasil na ZPIZ zgolj zaradi izplačila invalidske pokojnine in ne zaradi priznanja invalidnosti, izkazuje oziroma potrjuje, da je bil tožnik s ponarejeno odločbo o priznanju invalidnosti že predhodno seznanjen. Sicer pa je bil tudi pri pregledu na invalidski komisiji seznanjen, da mu je priznana le druga in ne prva kategorija invalidnosti. Tožnik je S.V. izročil denar in ker je bila le-ta očitno v denarni stiski, sta se s tožnikom dogovorila tudi za kakšno uslugo. Odločilno za rešitev predmetne zadeve je tako uporaba 3. odstavka 204. člena ZDR. Ker sodišče navedenega ni upoštevalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako je nelogična in neživljenjska ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je sodišče ugotovilo, da se je tožnik imel možnost seznaniti z dejstvom, da mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi ponarejene odločbe ZPIZ šele dne 20. 3. 2008. Nesmiselne so tudi navedbe tožnikovega pooblaščenca, da gre za delavca brez izobrazbe, ki v podobnih postopkih glede invalidnosti še ni sodeloval. Iz izpovedbe priče T.Ž. izhaja, da je tožnik določenega dne prišel k njej z odločbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je ponarejena. Gospa T.Ž. je izpovedala, da je v času, ko je referentka prinesla na vpogled to ponarejeno odločbo, tožnik že odšel iz zavoda. V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma določbe ZDR. Glede na potrditev pritožbenega sodišča, da je predmetno delovno razmerje prenehalo ex lege, toženi stranki ni jasno, v čem je nezakonito ravnala oziroma kršila delovno razmerje, če za takšno prenehanje ni bila potrebna aktivnost delodajalca. Tožena stranka v ničemer ni ravnala nezakonito, pač pa je delovno razmerje tožniku prenehalo na podlagi zakona oziroma odločbe ZPIZ, za katero je tožena stranka šele kasneje izvedela, da je ponarejena. Tožena stranka je tudi na podlagi 1. odstavka 119. člena ZDR upoštevala voljo oziroma zahtevo tožnika po prenehanju delovnega razmerja. Tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo ponovno zaslišanje pravdnih strank in zaslišanje priče N.K. ter listin iz kazenske zadeve opr. št. K 267/2008 Okrajnega sodišča v Celju v kazenski zadevi zoper obdolženo S.V., zaradi kaznivega dejanja po 256. členu Kazenskega zakonika. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka ZPP. O odločilnih dejstvih je namreč očitno nasprotje, vse listine iz kazenskega postopka namreč kažejo na to, da je odločilna dejstva v tej pravdni zadevi sodišče napačno ugotovilo ter da je v odločilnih dejstvih nasprotje z vsebino teh listin. Sodišče prve stopnje je tudi napačno navedlo, da je za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu pravna podlaga le pravnomočna odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije, kar pa ni res. Skladno s pravno teorijo je namreč lahko podlaga tudi odločba ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti II. in III. kategorije, in sicer v primerih, ko zavarovancu niso zagotovljene pravice iz invalidskega zavarovanja, določene v točki b, 1. odstavka 4. člena ZPIZ in to ne glede na to, ali je zavarovanec na tej podlagi pridobil pravico do invalidske pokojnine ali ne. Ti pogoji pa so bili izpolnjeni v predmetnem primeru. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka gre v svojih prizadevanjih, da bi ovrgla ugotovitev sodišča prve stopnje, celo tako daleč, da tožniku očita napeljevanje h kaznivemu dejanju ponarejanja listin, ki naj bi ga le-ta storil v sostorilstvu z uslužbenko ZPIZ S.V.. Tožena stranka opozarja, da je bil kazenski postopek v zvezi z navedenim ponarejanjem odločb ZPIZ pravnomočno zaključen, tožnik ni bil niti osumljen niti obdolžen sodelovanja pri storitvi navedenega kaznivega dejanja. Tako si tožena stranka jemlje pravico namesto organov pregona in kazenskega sodišča odločati o (so)odgovornosti tožnika za sporno kaznivo dejanje. Tožena stranka je v svojih prizadevanjih prekoračila vse razumne meje. Argumenti, ki jih ponuja v pritožbi, so zgolj nelogične špekulacije. Tožena stranka špekulira, da je tožnik seznanjen s tem, da je bila odločba ZPIZ narejena najkasneje 1. 12. 2007, saj naj bi bil že takrat seznanjen s sporno prvo ponarejeno odločbo z dne 5. 11. 2007 in bil že dne 30. 10. 2007 na predstavitvi na invalidski komisiji. Gre za čiste insinuacije in iztrgovanje iz konteksta oziroma prilagajanje posameznih okoliščin interesom tožene stranke. Invalidski postopek je bil sprožen s strani osebne zdravnice zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja in zmanjšanja delazmožnosti tožnika po poškodbi kolena. Prav tako je dokazni postopek pokazal, da je bila na seji K.I. prisotna tudi direktorica E.K., ta je tudi sama trdila, da je naslednji dan po razgovoru dne 3. 12. 2007 prišla po pošti ta (invalidska) odločba tudi na njihov naslov. Absurdna je trditev, da bi moral tožnik na podlagi dogajanja na invalidski komisiji na podlagi sporne odločbe vedeti, da je odločba ponarejena. Tožniku se postavlja laično vprašanje, kako lahko tožena stranka tožniku očita, da bi moral že na podlagi odločbe z dne 5. 11. 2007 ugotoviti, da je ponarejena, saj je v tej odločbi navedeno, da gre za drugo kategorijo, da tožnik brez rehabilitacije in zmožen za drugo delo, rehabilitacija pa mu zaradi starosti ni zagotovljena. Gre torej za dokaj sprejemljivo obrazložitev, zakaj ima tožnik pravico do invalidske pokojnine. Tožnik tudi opozarja, da je tožena stranka sama dokazovala s predložitvijo listin, da jo je že sredi oktobra 2007 ZPIZ pozval, da naj predloži podatke o tožnikovi plače zaradi odmere pokojnine. Ali ni bilo na tej podlagi logično pričakovati možnost tožnikove upokojitve? Celo referentka na ZPIZ in vodja enote ZPIZ nista mogli takoj oceniti, da gre za ponarejeno odločbo, kako bi to lahko vedel tožnik. Logično je, da je tožnik, ki več ni dobival plače, prišel na ZPIZ vprašat, kakšna pokojnina mu je odmerjena. Tožnik tudi ni „pobegnil“ iz zavoda, ko sta T.Ž. in referentka iskali njegov spis, je tožnik nekaj časa čakal, nato je šel po drugih opravkih in se kasneje vrnil. Tega dne tožnikovi dokumenti niso bili najdeni. Tožnik je tudi izročil S.V. le 370,00 EUR zaradi t.i.m. dokupa zavarovalne dobe, zato so drugačna sklepanja tožene stranke povsem neutemeljena in nelogična. Potrebno je ponovno pojasniti, da je tožena stranka tožnika odjavila (po izjavi direktorice) dne 14. 12. 2007 za nazaj od 1. 12. 2007 dalje, čeprav ni imela potrdila ZPIZ, da je odločba o upokojitvi tožnika pravnomočna. V ponovljenem postopku je bila predložena tudi pravnomočna odločba ZPIZ z dne 4. 2. 2009 o ugotovljeni ničnosti odjave (s strani tožene stranke) iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika z dne 1. 12. 2007, torej ni res, da bi tožena stranka ravnala v vsem pravilno in zakonito. Prvi odstavek 119. člena ZDR izrecno določa, da je podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi pravnomočna odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Če bi tožena stranka počakala do potrdila o pravnomočnosti odločbe in ne bi brez tega potrdila tožnika odjavila, ta delovni spor ne bi bil potreben. Tožnik tudi ni nikoli podal pisne izjave oziroma ni izrazil želje, da mu preneha pogodba o zaposlitvi, zato ni mogoče govoriti glede uporabe 1. odstavka 119. člena ZDR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišču ni bilo potrebno zaslišati priče N.K., ki bi s svojo izpovedbo lahko pripomogla k pravilni in popolni razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem odločilnega dejstva, kdaj je bil tožnik seznanjen s ponarejeno odločbo ZPIZ. N.K. je bila tista oseba pri delodajalcu, s katero je tožnik v glavnem kontaktiral, njeno zaslišanje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča je jasna in razumljiva in v njej so podani razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zmotno je pravno razlogovanje tožene stranke, da je rešitev kazenske zadeve opr. št. K 267/2008 Okrajnega sodišča, v kateri je bila S.V. pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja po določilih 256. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, predhodno vprašanje v predmetni zadevi. Ob navedenem pritožbeno sodišče poudarja, da določilo 213. člena ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik ni bil niti obdolžen niti obsojen kot napeljevalec ali sostorilec v kazenskem postopku. Predmetni spor pa je tudi potekal zaradi prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Res je bila odločba ZPIZ izdana v posledici protipravnega oziroma kaznivega dejanja ponarejanja listin, vendar tožnik ni bil obsojen v kazenskem postopku.

Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje v sklepu opr. št. Pdp 1502/2008 z dne 7. 5. 2009 dalo sodišču prve stopnje napotila, da ugotovi, kdaj je bil tožnik seznanjen s ponareditvijo invalidske odločbe in v nadaljevanju, ali je bila tožba vložena znotraj 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007) in v primeru pravočasnosti tožbe naj sodišče tudi vsebinsko presodi utemeljenost tožbenega zahtevka – ali je pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 119. člena ZDR prenehala zakonito na podlagi veljavne pravne podlage. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku glede na napotila pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožba tožnika ni bila vložena prepozno, saj je tožnik lahko najprej bil seznanjen o dejstvu, da je odločba ZPIZ z dne 5. 11. 2007, ki ugotavlja razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 10. 2007 dalje in s pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2007 dalje, ponarejena, šele z dnem 20. 3. 2008, ko se je zglasil na Območni enoti ZPIZ, da bi se pozanimal, kdaj bo pričel prejemati invalidsko pokojnino.

Tožena stranka v svoji obširni pritožbi uveljavlja zlasti zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje obravnavane zadeve ter posledično zmotno uporabljene določbe materialnega prava in pri tem uveljavlja zlasti to, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, ker naj bi bila ta prepozna in bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavreči. Ugotoviti je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dejstva njegove invalidske upokojitve na podlagi odločbe ZPIZ z dne 5. 11. 2007 (priloga A10). Navedeno izhaja iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke, datiranega z dne 1. 12. 2007 (priloga B3). Navedeni sklep tožene stranke navaja, da tožniku na delovnem mestu delavec, preneha delovno razmerje z dnem 1. 12. 2007 po odločbi št. ..., kjer je odločeno, da ima delavec pravico do invalidske upokojitve, s tem dnem pa bo tudi delavcu zaključeno delovno razmerje pri toženi stranki. ZDR v 119. členu ureja prenehanje pogodbe po samem zakonu in tako v 1. odstavku navedenega člena določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu (ex lege). Za takšno prenehanje ni potrebna nikakršna aktivnost pogodbenih strank, pač pa zgolj nastop pogojev iz določila 1. odstavka 119. člena ZDR – torej nastop pravnomočnosti delavcu vročene odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 1. 12. 2007, tožnik se je s tem tudi strinjal, saj se je želel upokojiti, ker je bil prepričan, da je invalidsko upokojen. Šele kasneje je na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije izvedel, da je odločba o upokojitvi z dne 5. 11. 2007 ponarejena in torej ni mogla biti pravna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. odstavka 119. člena ZDR.

Po določilih 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitve pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Bistveno za rešitev predmetne zadeve je torej, kdaj je delavec izvedel za kršitev pravice. Za ugotovitev pravočasnosti predmetne tožbe je odločilno, kdaj je tožnik zvedel za nezakonitost prenehanja te pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik najprej seznanjen o dejstvu, da je odločba ZPIZ z dne 5. 11. 2007, ki ugotavlja razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 30. 10. 2007 dalje in s pravico do invalidske pokojnine od 1. 11. 2007 dalje, ponarejena, šele z dnem 20. 3. 2008, ko se je zglasil na območni enoti ZPIZ, da bi se pozanimal, kdaj bo začel prejemati invalidsko pokojnino, to je nenazadnje pojasnila tudi priča T.Ž., direktorica območne enote ZPIZ, ki je opisala, kako so ugotovili ob tožnikovi zglasitvi, da gre očitno ponarejeno odločbo. Dejstvo je, da je bil kazenski postopek zoper uslužbenko ZPIZ S.V. pravnomočno zaključen, tožnik ni bil niti osumljen, niti obtožen sodelovanja pri storitvi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju. Tako ni sprejemljiva trditev tožene stranke, da bi moral tožnik že na podlagi dogajanja na invalidski komisiji in na podlagi sporne odločbe že vedeti, da je odločba ponarejena. Povsem logično je, da se je tožnik dne 20. 3. 2008 na ZPIZ zglasil z vprašanjem, kdaj bo prejel pokojnino, torej se na ZPIZ ni zglasil glede priznanja I. kategorije invalidnosti, pač pa se je prišel pozanimat, kdaj bo prejel pokojnino. Nesprejemljivo je tudi naziranje tožene stranke, da je tožnik „pobegnil“ iz zavoda, iz izpovedbe vodje enote ZPIZ T.Ž. izhaja, kako so ugotovili ob tožnikovi zglasitvi, da gre za očitno ponarejeno odločbo. Poudariti je tudi, da tožnik v nobenem drugem postopku niti pri policiji niti tožilstvu, oziroma sodišču ni bil obravnavan zaradi kakršnegakoli sodelovanja pri ponareditvi listin, tožnik je bil celo obravnavan kot oškodovanec. Tako so nesprejemljive tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da naj bi praktično tožnik sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja in s tem tudi vedel, da je odločba ZPIZ ponarejena.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da ne gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom po 79. členu ZDR, ki sicer ureja sporazumno razveljavitev pogodbe in določa, da pogodbo o zaposlitvi lahko stranki kadarkoli razveljaviti s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ni šlo za kakršnokoli soglasje, saj iz sklepa z dne 1. 12.2007 izhaja le, da ta potrjuje prejem sklepa. Podpis prejema pa nikakor ne more pomeniti soglasja.

Pritožbeno sodišče pa glede na podane pritožbene ugovore le dodaja, da je tožnik v ponovljenem postopku predložil tudi odločbo ZPIZ z dne 4. 2. 2009, v kateri je ZPIZ zavrnil pritožbo delodajalca in ugotovil ničnost odjave iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika, kot to izhaja iz odločbe št. ... z dne 4. 2. 2009 (priloga A15). Prav tako je tožnik priložil odločbo ZPIZ dne 20. 5. 2009 (priloga A16), s katero je tožniku priznana II. kategorija invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovico delovnega časa od 1. 11. 2007 dalje, pri čemer odločba po navedbah samega tožnika še ni pravnomočna, ker je tožnik vložil tožbo in bo poskušal uveljavljati I. kategorijo invalidnosti.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker so za rešitev zadeve brezpredmetni. Kot že navedeno, sodišču ni bilo potrebno izvesti vseh dokazov, ki sta jih predlagali obe stranki, pač pa le tiste, ki so za ugotovitev odločilnih dejstev potrebni, skladno z določili 213. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 253. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške zato, ker v postopku ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.