Jedro

Ob ugotavljanju odgovornosti za škodo, nastalo ob trčenju traktorja in vlaka je treba upoštevati ne le pravila o krivdni odgovornosti imetnikov obeh obratov, marveč tudi nekrivdne elemente, kot sta vzročna zveza in stopnja ogrožanja obratov.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 80.325 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z železniško nesrečo 29.05.1990, ko je tožnico na traktorju na železniškem prehodu zadel vlak, je sodišče prve stopnje ob drugem sojenju razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 4,950.000 SIT odškodnine za negmotno škodo z obrestmi od 26.11.1999 dalje in 79.464 SIT odškodnine za gmotno škodo od 07.07.1994 dalje in ji povrniti 705.310 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1999 dalje. Ugotovilo je, da je odgovornost za nezgodo na obeh strankah: tožena stranka ni vzdrževala območja ob progi, tako da bi bila zagotovljena preglednost, tožnica pa je nekoliko preblizu (40 cm) tračnic ustavila traktor, ko pa je v sili želela zapeljati vzvratno, je pomotno prestavila v drugo prestavo. Soodgovornost med tožnico in toženko je porazdelilo v razmerju 55:45. Če se ne upošteva tožničina soodgovornost, bi ji šla odškodnina v zahtevanih zneskih 2,000.000 SIT za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, 1,500.000 SIT za strah, 6,500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1,000.000 SIT za skaženost. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in tako spremenilo prvostopenjsko sodbo, da je naložilo tožeči stranki le plačilo 3,053.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustrezno je znižalo povrnitev pravdnih stroškov na prvi stopnji, tožeči pa naložilo, naj toženi povrne njene pritožbene stroške. Sprejelo je kot pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča, vendar je tožničin delež sokrivde 70 odstoten, pa tudi odškodnina za strah ji gre le v višini 500.000 SIT.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožnica. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da ji je drugostopenjsko sodišče pripisalo prevelik delež soodgovornosti. Prihajajočega vlaka ni mogla videti zaradi zaraščenosti območja ob progi in zato škodljivega ravnanja tožene stranke ni mogoče prezreti. Zaradi prihajajočega vlaka, ki ga prej ni mogla opaziti, je padla v šok in zato napačno reagirala. Ob tako zelo intenzivnem, več mesecev trajajočem sekundarnem strahu ji gre iz tega naslova odškodnina, kakršno ji je priznalo prvostopenjsko sodišče. Tudi glede ostalih oblik nepremoženjske in premoženjske škode bi moralo pritožbeno sodišče slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

**Deljena odgovornost.** Sporna je ostala porazdelitev odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo. V nesreči sta bili udeleženi premikajoči se vozili: tožničin traktor in toženkin vlak. V takšnih primerih se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti obeh imetnikov obratov (primerjaj drugi odstavek 178. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker pa je šlo tu za različno nevarna obrata, je treba upoštevati tudi nekrivdne elemente (drugi odstavek 192. člena ZOR), kot sta to vzročna zveza in stopnja ogrožanja obratov.

Ni se mogoče strinjati s pravno presojo pritožbenega sodišča, ki pripisuje tožnici primarni razlog za nastalo nezgodo. Prej je mogoče trditi to za toženo stranko, ki ni vzdrževala progovnega pasu, tako da bi bil omogočen normalen pregled za voznike vozil na zapornično nezavarovanem cestnem prehodu čez železnico. Ko je s svojim ravnanjem prisilila voznike in s tem tožnico, da so morali zapeljati prav v bližino tirov, da bi se lahko prepričali o varnem prečkanju, jih je spravila v položaj, da so morali v takšni bližini tirov odločati, kdaj smejo zapeljati naprej, namesto da bi to storili ob prometnem znaku stop. Takšni znaki so postavljeni, da omogočijo vozniku mirno reagiranje na položaj, ki se jim ob njem odpre na prednostno cesto oziroma železniške tire. Tako ni presenetljivo, da se je tožnica, potisnjena v opisano situacijo, zmedla, ko je že zelo blizu zagledala prihajajoči vlak in se zmotila v prestavljanju. Vzrok za njeno nepravilno reakcijo ni bil v njenem neznanju upravljanja traktorja (takšnih trditev ni bilo), marveč stres (opisala ga je kot šok) zaradi nenadnega pojava vlaka, ko ni mogla presoditi, ali bo lahko zapeljal mimo nje, ne da bi se umaknila nazaj. Po povedanem je prej mogoče trditi, da je bil primarni vzrok za nesrečo neurejena okolica železniških tirov, kot pa nepravilna reakcija, ki je bila v dobršni meri posledica prvega vzroka.

Podobno velja tudi za stopnjo krivde obeh strank kot obratovalcev. Celo tožena stranka sama v postopku na prvi stopnji sojenja ni očitala tožnici malomarnega ravnanja. Tožena stranka pa je svojo malomarnost glede vzdrževanja proge popravila takoj po nesreči, ko je odstranila rastline in s tem za voznike na cesti odprla pregled.

Končno je treba, kot je bilo spočetka zapisano, v takšnih primerih upoštevati tudi različno stopnjo ogrožanja dveh nevarnih obratov. Pri tu udeleženih je neprimerno višja stopnja ogrožanja pri vlaku, pri katerem gre za veliko premikajočo se gmoto z zelo omejenimi možnostmi preprečevanja nezgod v nevarnih situacijah, medtem ko si je za traktor, razen če ne gre za izjemne primere, komaj da mogoče predstavljati, da bi ogrozil vlak.

Tako ne le nizka stopnja tožničine krivde marveč tudi velik nevarnostni element na strani tožene stranke in opisani primarni vzrok za nesrečo nikakor ne omogočajo sklepanja, da bi bil tožničin delež odgovornosti večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

**Višina odškodnine.** Odmera odškodnine za strah na prvi stopnji (v višini 1,500.000 SIT oziroma prisojenega zneska zaradi soodgovornosti v višini 675.000 SIT) je morda res videti na prvi pogled in ob primerjavi s prisojanimi odškodninami iz tega naslova v drugih primerih pretirana. Vendar je treba upoštevati, da je tožnica pred nesrečo doživela tako hud strah, da ga je opisala kot šok. Res je šlo za hipen strah, toda očitno zelo intenziven. Pozneje, ko se je zavedela, da je ob nogo, pa je sicer res ni bilo strah, ali bo preživela ali ne, torej ni šlo za strah pred smrtjo, marveč za strah "pred življenjem" - kako naj nebogljena in kot vdova sama preživi šoloobvezna otroka in obdrži kmetijo. Ta strah, tudi objektivno gledano, intenziven je trajal do tožničine rehabilitacije. Kot pravično zadoščenje za tako porušeno duševno ravnotesžje tožnice, upoštevaje tudi postavljene zahtevke za druge oblike negmotne škode in s tem odškodnino za vso škodo, se ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člen ZOR) pokaže znesek pravilno odmerjen na prvi stopnji.

Revizija tako utemeljeno graja nepravilno uporabo materialnega prava v odločbi pritožbenega sodišča. Zato jo je revizijsko sodišče tako spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP) in tudi v njenem stroškovnem izreku.

Odločitev o stroških uspešne revizije temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.