Jedro

Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF - vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU.

To pomeni, da je pri razlagi določbe 246. člena ZUJF upoštevalo obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih.

Po takšni presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke št. 100-456/2012/18 z dne 1. 8. 2012, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 10051-573/2012/2 z dne 5. 9. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29. 9. 2012 in še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

2. Tožena stranka je tožniku dne 14. 8. 2012 vročila sklep z dne 1. 8. 2012, po katerem mu na podlagi 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) z dnem dokončnosti preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 12. 4. 2006, z vsemi aneksi. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila. Z vročitvijo sklepa drugostopnega organa dne 29. 9. 2012 mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Med strankama ni sporno, da je tožnik na dan 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (dopolnil je 58 let, 8 mesecev in 5 dni starosti ter 50 let, 3 mesece in 2 dni pokojninske dobe). ZUJF v 246. členu določa poseben razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v javnem sektorju, zato navedbe tožnika, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, niso pomembne. Tožnik je sicer zatrjeval, da je sklep posledica diskriminacije, vendar teh navedb ni konkretiziral in jih je sodišče posledično štelo za neutemeljene.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči pri sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča) prezrli, da ta ni bila sprejeta soglasno, ampak s preglasovanjem. Zato sodišče ni bilo nujno vezano na večinsko stališče in bi pri presoji, ali gre za diskriminacijo glede na starost, moralo upoštevati predvsem tehtnost argumentov. Po prepričanju tožnika je stališče sodišča o neuporabi prava Evropske unije napačno in bi moralo neposredno uporabiti pravo EU. V nadaljevanju natančneje povzema odklonilna ločena mnenja iz odločbe Ustavnega sodišča. 5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF - vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3a. člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je pri razlagi določbe 246. člena ZUJF upoštevalo obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, ob določenih pogojih pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

9. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne; tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Tožnik sicer meni, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je bila odločitev sprejeta s preglasovanjem, vendar na podlagi drugega odstavka 41. člena ZUstS Ustavno sodišče odloča z večino glasov vseh sodnikov. Zato za veljavnost in upoštevanje odločb Ustavnega sodišča ni bistveno, ali so odločitve sprejete soglasno ali s potrebno večino. Nižji sodišči sta s tem, ko sta pri odločanju upoštevali to odločbo, ravnali pravilno.

10. Po takšni presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.