Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 9. 2012, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 12. 4. 2006 z vsemi aneksi, nezakonit in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29. 9. 2012 na podlagi dokončnosti sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ampak še traja in je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja pri toženi stranki, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 29. 9. 2012 do ponovnega nastopa dela obračunati bruto plačo ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastale stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na neustavnost tistega dela 246. člena ZUJF, ki delodajalcu daje pravico za odločitev, ali z zaposlenim javnim uslužbencem, ki je izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, podaljša delovno razmerje ali ne. Meni, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga Direktiva 2000/78ES dopušča v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev. Izjema, ki temelji na starosti, je dopustna le v primeru, ko zasleduje legitimni cilj zaposlovalne politike. Kot izhaja iz obrazložitve predloga ZUJF, je njegov cilj zagotoviti vzdržne javne finance, makroekonomsko stabilnost ter oblikovati pravila za večjo fiskalno disciplino. Administrativno upokojevanje, ki ga določa ZUJF, ne pomeni zmanjšanja števila mladih iskalcev zaposlitve, ampak pomeni dodaten pritisk na sredstva pokojninske blagajne ter posredno tudi na državni proračun zaradi kritja razlike med prihodki od prispevkov ter odhodki za pokojnine. Sodišče Evropske Unije je v svoji dosedanji praksi oblikovalo načelo primarnosti, ki naj bi zagotovilo učinkovito in enotno uporabo prava EU. Načelo primarnosti ima takšen vpliv, da zakonodajalcu prepoveduje sprejem zakonov, ki bi bili v nasprotju s pravom EU, sodiščem pa narekuje obveznost, da ne uporabijo norm domačega prava, če so te v nasprotju s predpisi EU. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati tudi druge mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala Republika Slovenija, v konkretnem primeru je to Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158, ki določa, da delovno razmerje delavcu ne preneha, če zato ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Sama izpolnitev pogojev za starostno upokojitev ne predstavlja resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Tudi ZDR v 89. členu določa, da so neutemeljeni razlogi za odpoved, ki temeljijo na diskriminaciji zaradi spola oziroma starosti. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj niso bile upoštevane določbe ZDR glede nespoštovanja zakonskih določil o odpovednem roku, saj bi morala tožena stranka v tem delu uporabiti 92. člen ZDR, ki določa minimalne odpovedne roke. V konkretnem primeru bi bil tožnik upravičen do najdaljšega 120-dnevnega odpovednega roka glede na trajanje delovnega razmerja. Sodišče je sicer v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno, ker je z vsemi javnimi uslužbenci, ob enakih pogojih, ravnala enako in tako ni prišlo do diskriminacije. Oporeka tudi dejstvo, da je bila prekinitev pogodbe o zaposlitvi izvedena arbitrarno, brez jasnih in določenih kriterijev. Meni, da je ta ugotovitev neresnična, saj dne 31. 5. 2012, torej v času uveljavitve ZUJF so pogoje za upokojitev v enoti izpolnjevali 4 delavci (in sicer poleg tožnika še A.A., B.B. in C.C.). Prva dva sta sama predlagala prekinitev pogodbe o zaposlitvi, ker sta se upokojila po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, C.C. pa je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana za tožniku neznano obdobje, tožniku pa je bil v začetku avgusta vročen sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne da bi mu kdo pojasnil razloge za to. Poleg C.C. je bila v … podaljšana pogodba o zaposlitvi še 6 delavcem. V celotni policiji je ob uveljavitvi ZUJF-a pogoje za upokojitev izpolnjevalo 355 delavcev, od teh so bili le 16 delavcem izdani sklepi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, 109 se jih je redno upokojilo, kar 225 delavcem pa so bile pogodbe o zaposlitvi podaljšane. Da se v primeru tožnika ni zasledilo cilja ZUJF po zmanjšanju števila zaposlenih izhaja iz dejstva, da ko so enoto v obdobju od avgusta do septembra 2012 zapustili 3 delavci, je bil že v decembru istega leta tja premeščen delavec D.D., ki nikoli pred tem ni delal na področju tujcev in državne meje. V juliju 2013 pa je bil prerazporejen iz Ministrstva za zunanje zadeve še E.E.. To dejstvo očitno kaže na to, da je šlo v tožnikovem primeru za diskriminacijo in arbitrarno ter samovoljno odločitev vodje enote pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj bi lahko tudi v tožnikovem primeru vodja te enote uporabil določbo tretjega odstavka 246. člena ZUJF.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Vse pritožbene navedbe pritožnika se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ker je ta v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES in Direktivo 2006/54/ES. Direktive Sveta spadajo, tako kot uredbe, sklepi in priporočila ter mnenja med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno in imajo tudi neposredne učinke, so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči. Izbiro oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščeno državi članici. Direktive tako že zaradi določbe člena 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabo oz. neposredno učinkovanje, saj morajo pred tem članice EU sprejeti ustrezne izvedbene akte. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposredni učinek kakšne od direktiv, vendar člen 6 Direktive 2000/78/ES, na katerega se sklicuje pritožba, tudi ob neposredni uporabi ne bi mogel pomeniti, da je določba 246. člena ZUJF v nasprotju s tem členom.

V 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2), predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Iz takšne določbe izhaja, da kot legitimnih ciljev za različno obravnavanje zaradi starosti ni možno obravnavati samo cilje zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kot zmotno meni pritožba. V določbi člena 6 (1) Direktive 2000/78/ES je namreč najprej določeno, da mora biti različno obravnavanje zaradi starosti objektivno in razumno utemeljeno z legitimnimi cilji, nato pa je v nadaljevanju našteto, da to vključuje tudi legitimne cilje zaposlovalne politike delovnega trga in poklicnega usposabljanja. Navedeni trije cilji iz področja zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja so torej našteti le primeroma. Kot takšen legitimen cilj, ki opravičuje v 1. odstavku 286. člena ZUJF različno obravnavanje javnih uslužbencev pri upokojevanju v primerjavi z ostalimi delavci, je potrebno šteti tudi cilje, ki so določeni v 1. odstavku 1. člena ZUJF, to je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2011, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES. Ustavno sodišče RS je izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU odločbi C-159/10 in C-160/10. SEU je v sodbi v združenih zadevah C-159/10 in C-160/10 obravnavalo vprašanje ali določbe Zakona o javnih uslužbencih dežele Hessen, o obvezni starostni meji za upokojitev uradnikov nasprotujejo Direktivi 2000/78/ES. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da Direktiva 2000/78/ES ne nasprotuje zakonu, kakršen je zakon o javnih uslužbencih dežele Hessen, če je cilj tega zakona vzpostaviti ugodno starostno strukturo, da bi bilo olajšano zaposlovanje mladih in bi se spodbujalo njihovo napredovanje, da bi bilo upravljanje osebja optimalno in da bi se tako preprečili morebitni spori o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti. Prav tako je Ustavno sodišče RS ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU. Vse navedeno obenem kaže tudi na neutemeljenost pritožbenega očitka, da Ustavno sodišče RS v svoji odločbi sploh ni presojalo utemeljenosti legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom, saj je iz vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS razvidno, da je to storilo.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF dne 31. 5. 2012 dopolnil 58 let, 8 mesecev in 5 dni starosti ter 50 let, 3 mesece in 2 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUJF. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 286. člena ZUJF o tem, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi s 1. odstavkom 54. člena oz. 4. odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da bi toženka morala tožniku ponuditi nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da 3. odstavek 286. člena ZUJF določa zgolj možnost, da se delodajalec in javni uslužbenec zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa v roku 2 mesecev od uveljavitve ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Gre za odločitev, ki je dejansko v izključni pristojnosti delodajalca. V kolikor je tožena stranka ocenila, da tudi brez tožnika lahko nemoteno zagotavlja delovni proces, takšna ocena ne more biti podvržena sodnemu preizkusu in sodišče tudi nima pravice, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora iz 3. odstavka 246. člena ZUJF.

Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da je bil sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika. ZDR v 89. členu določa, kateri so neutemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer med drugim tudi osebne okoliščine (rasa, narodnost ali etično poreklo, barva kože, spol, starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo), vendar tožnik svojih navedb v tej smeri ni konkretiziral in ni navedel, katera osebna okoliščina naj bi bila razlog za njegovo odpoved, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pri čemer ZUJF ne določa odpovednega roka, predvidena pa je posebna vrsta odpravnine, ki je bila tožniku v sklepu z dne 1. 8. 2012 tudi določena. Tožnik ima že zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Drugačne položaje je mogoče urediti na drugačen način, zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori tožnika, da je diskriminiran v primerjavi z ostalimi delavci na trgu dela, ki jim delovno razmerje preneha iz poslovnega razloga in so upravičeni do odpovednega roka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.