Jedro

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala tudi zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka sodbe (glede zavrnitve tožbenega zahtevka pod točko 1 in 2) razveljavi, ter se v tem delu tožba zavrže. V preostalem (glede odločitve o stroških postopka) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka).

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2007 dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da mu tožena stranka prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2007 in mu izroči pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dramski igralec za nedoločen čas, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2007 dalje do plačila in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila oz. podredno razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje, pritožbene stroške pa šteje za nadaljnje stroške postopka.

Podredno je tožnik tudi predlagal prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o pobudi za oceno ustavnosti. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK) začel veljati pred uveljavitvijo ZDR in sicer dne 29. 11. 2002 in zaradi tega ni usklajen z Zakonom o delovnih razmerjih. Sodišče napačno sklepa, da bi ZDR moral izrecno razveljaviti določbe ZUJIK in ker tega ni storil, da veljajo še naprej. Glede na splošna pravna načela velja ravno obratno, da določbe ZUJIK, ki so v nasprotju z ZDR, iz tega razloga na veljajo, ker ne upoštevajo, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklepa samo izjemoma. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj bi se štelo delo dramskega igralca v gledališču za posebno naravo dela na področju umetniške dejavnosti in tožeča stranka vztraja, da za delo na mestu dramskega igralca ni podana takšna posebna narava dela. To dokazuje tudi opis delovnega mesta, ki dopušča vse možne oblike sklenitve delovnega razmerja in če bi šlo res za posebno naravo dela, bi bila možna le ena oblika delovnega razmerja, sicer pa ima tožena stranka slabo polovico igralcev zaposlenih za nedoločen čas, ostale pa za določen čas. Nobenega razloga ni za takšno razlikovanje in prav gotovo ni v skladu z določbami, na katere se opira sodba, da je v izključni pristojnosti upravnika, s katerim od igralcev bo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen oz. za nedoločen čas. Ne vzdrži trditev tožene stranke, da so nekateri igralci zaposleni za nedoločen čas le zato, ker je prejšnji Zakon o delovnih razmerjih omogočal le takšno obliko zaposlitve. Vsi zakoni o delovnih razmerjih so določali, da je delavca potrebno zaposliti za nedoločen čas, hkrati pa so restriktivno določali primere, ko je bilo mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas. Sodišče nekritično povzema, da je število zaposlenih igralcev odvisno od repertoarja, ki se določi za sezono enega leta vnaprej in da se število zaposlenih za določen in nedoločen čas določi z letnim kadrovskim načrtom. Tožena stranka sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas do 5 let, kar pomeni, da ne more z letnim kadrovskim načrtom glede na letni repertoar določiti koliko delavcev za določen čas potrebuje. Z enoletnim načrtom tega števila ne more spremeniti, ker imajo igralci pogodbe za daljši čas. Še toliko bolj pa to velja za igralce zaposlene za nedoločen čas. Stranki postopka sta res sklenili pogodbo o zaposlitvi pred uveljavitvijo tedanjega Zakona o delovnih razmerjih, vendar sodišče napačno šteje, da se je po prejšnjem zakonu lahko podaljševalo delovno razmerje z dodatki k pogodbi o zaposlitvi. Tudi po prejšnjem zakonu je veljalo, da je potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, če je prejšnja potekla, pogodbeni stranki pa sta se dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja.

Pritožba je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je tožba vložena preuranjeno in v zadevi še ni pogojev za sodno varstvo, zato je v skladu z 2. odstavkom 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) tožbo zavrglo.

Sodišče prve stopnje je v zadevi meritorno presojalo tožbeni zahtevek, pri tem pa je spregledalo, da je tožena stranka javni zavod, ki izvaja kulturno dejavnost, v smislu določb 4. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - Ur. l. RS, št. 96/2002 do 53/2007). ZUJIK v 45. členu določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ta zakon ne določa drugače. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 do 33/2007) pa varstvo pravic delavcev ureja drugače kot ZDR in glede varstva pravic ZJU ne napotuje na ZDR, zato je bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbo 24. člena ZJU. Ta v 3. odstavku določa da je zoper odločitev o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. V 5. odstavku pa 24. člen določa, da zoper sklep o pravici oz. obveznosti delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Iz navedenega izhaja, da bi moral tožnik svoje ugovore, ki jih uveljavlja s tožbo v tem delovnem sporu, po tem, ko delodajalec na njegovo zahtevo kršitve ni odpravil, najprej uveljavljati s pritožbo pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ta organ pa je po 42. členu ZUJIK Svet zavoda. V 2. odstavku 42. člena je namreč določeno, da Svet zavoda med drugim odloča tudi o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Vložitev pritožbe pri pristojnem organu delodajalca je torej procesna predpostavka za vložitev tožbe in če ta ni izpolnjena sodišče o zahtevku ne sme odločati meritorno (2. odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dopustno le pod pogojem, da je delavec predhodno izrabil možnost pritožbe in v spornem primeru tožnik pritožbe ni vložil pri pristojnemu organu, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. V zvezi z pritožbenimi trditvami, da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je ZUJIK začel veljati pred uveljavitvijo ZDR in sicer dne 29. 11. 2002 in da zaradi tega ni bil usklajen z Zakonom o delovnih razmerjih ter bi sodišče moralo upoštevati Zakon o delovnih razmerjih, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se strinja, da je potrebno uporabiti ZUJIK.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. odstavku izreka in tožbo zavrglo, v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZPP. Ker takšna odločitev sodišča ni vplivala na tožnikov uspeh v postopku je v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in potrdilo nerazveljavljen del sodbe sodišča prve stopnje.

Iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 8. 2008 (priloga A5) in v kolikor tožniku ne bo podaljšano delovno razmerje in se z prenehanjem delovnega razmerja ne bo strinjal, lahko v roku 8 dni od prenehanja delovnega razmerja zahteva varstvo pravic pri Svetu tožene stranke, saj je mogoče prenehanje delovnega razmerje šteti kot odločitev delodajalca. V skladu določbo 2. odstavka 25. člena ZJU lahko tožnik zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od vročitve sklepa Sveta tožene stranke, oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa.

Tožnik je sicer s pritožbo delno uspel, kar pa ne vpliva na uspeh v postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).