Jedro

Sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP ni imelo podlage, da bi brez izrecnega pritožbenega ugovora po uradni dolžnosti poseglo v vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, to sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 1. 2007 dalje. Ugotovilo je, da tožena stranka ni sklepala pogodb o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom. Podlaga za sklepanje takih pogodb je bil drugi odstavek 46. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02 in nasl. - ZUJIK) in akti tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, sicer iz drugih razlogov, kot jih je navajal tožnik, in tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 - ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka javni zavod, ki izvaja kulturno dejavnost. V takih zavodih pa se na podlagi 45. člena ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja za javne uslužbence, torej Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU). Po določbi petega odstavka 24. člena ZJU pa je sodno varstvo pred delovnim sodiščem dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Tožnik pa take pritožbe ni vložil. 3. Zoper pravnomočni drugostopni sklep je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče pritožbi dejansko ni ugodilo, zato so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom. Sodišče je odločilo v škodo tožnika, ki je vložil pritožbo. Sklep upravnika tožene stranke ni imel pravnega pouka, s čimer je bil tožnik zaveden oziroma ni bil poučen, da bi moral vložiti pritožbo na pristojni organ tožene stranke.

4. Tožena stranka je na revizijo sicer odgovorila, vendar revizijsko sodišče njenega ugovora ni moglo upoštevati, ker ni bil vložen v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Utemeljen je smiselno uveljavljani revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v zvezi s pravilno uporabo določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč v razlogih svojega sklepa navedlo, da na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava, pri tem pa ugotovilo, da v tej zadevi (še) ni pogojev za sodno varstvo.

8. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti le na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (in na pravilno uporabo materialnega prava), torej ne na vse bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, sploh pa ne na bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Po obrazložitvi Ustavnega sodišča v odločbi U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 iz določbe 45. člena ZUJIK izhaja, da se za postopek odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja uporabljajo določbe ZJU, med temi tudi določba 24. člena tega zakona, ki kljub kasnejšim spremembam tega zakona velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po 24. členu ZJU v zvezi s 45. členom ZUJIK delodajalec o pravicah oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločbe, sodno varstvo pa je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno pred delovnim sodiščem le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnosti pritožbe. Predhodno notranje varstvo pri delodajalcu v takem primeru torej predstavlja tudi procesno predpostavko za sodno varstvo. Če ta ni izpolnjena, sodišče prve stopnje takšno tožbo zavrže (42. člen ZDSS-1 oziroma 274. člen ZPP). Vendar pa v primeru, če sodišče prve stopnje to procesno predpostavko spregleda oziroma o njej napačno presodi, ta kršitev ne predstavlja neke od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, temveč lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pritožbeno sodišče upošteva le na izrecni pritožbeni ugovor pritožnika, ki ga v tem primeru ni bilo. Glede na to sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP ni imelo podlage, da bi brez izrecnega pritožbenega ugovora po uradni dolžnosti poseglo v vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, to sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Enako stališče je revizijsko sodišče že zavzelo (npr. v odločbah VIII Ips 162/2007, VIII Ips 462/2007, VIII Ips 491/2007 in VIII Ips 244/2008).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče razveljavilo sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje, saj se to sodišče ni opredelilo do pritožbenih ugovorov tožnika (prvi odstavek 379. člena ZPP). Glede na razlog razveljavitve, ki ga je tožnik v reviziji tudi najprej uveljavljal, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do ostalih revizijskih navedb. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločitve o zakonitosti izredne odpovedi, so tudi sicer nepotrebne, saj ne predstavljajo razloga odločitve sodišča druge stopnje.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se pridrži odločitev o stroških revizijskega postopka za končno odločbo.