Jedro

Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".

Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.

V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik in toženca so lastniki dovoza, po katerem tožnik iz občinske ceste dostopa do svoje garaže. Dovoz je širok 367 cm, od tega 254 cm leži na tožnikovi parceli, 123 cm pa na parceli v lasti tožencev.

Tožnik v postopku zahteva ugotovitev obstoja stvarne služnosti na delu dovoza, ki se nahaja na parceli tožencev. Trdi, da je služnost priposestvoval. Svojo dobro vero utemeljuje na dogovoru pravnih prednikov obeh pravdnih strank, da bosta drug drugemu dovoljevala dostop do „svojih“ parcel (dogovor iz leta 1957). Zatrjuje tudi, da dovoz uporablja več kot 20 let in je zato služnost priposestvoval neodvisno od dobre vere.

2. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele, ko sta bili nepremičnini formalno (lastninsko) razdeljeni, do česar je prišlo z Razdelilno pogodbo v letu 1994. Tožeča stranka naj od tedaj ne bi bila v dobri veri glede obstoja služnosti, saj takšna pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo, dogovor pravnih prednikov pravdnih strank (tedanjih solastnikov parcele) o dovoljevanju dostopa, pa naj ne bi predstavljal dogovora o ustanovitvi služnosti. Nadalje je zapisalo, da tožeča stranka ne izpolnjuje niti pogojev za nepravo priposestvovanje, saj 20 letna priposestvovalna doba od leta 1994 do leta 2008 (ko sta toženca izvrševanju služnosti brez dvoma začela nasprotovati) ni potekla.

3. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovljeno (in nesporno) dejstvo, da sta pravna prednika pravdnih strank sicer bila solastnika spornih nepremičnin, a so bile te v naravi razdeljene že vse od leta 1957, je kot napačen ocenilo zaključek, da je priposestvovalna doba začela teči šele v letu 1994. Ker je bilo zemljišče že prej razdeljeno in je bilo povsem jasno, na katerem delu je izvajal posest kateri od pravnih prednikov pravdnih strank, je sklenilo, da je Razdružilna pogodba iz leta 1994 predstavljala le formalno delitev dejansko že razdeljene solastnine. Ker je bila ta vse od leta 1957 razdeljena na način, da je bila dovoljena uporaba dela ene nepremičnine za dostop do druge - torej na način, ki ustreza vsebini in obsegu zatrjevane služnosti - je ocenilo, da je priposestvovalna doba začela teči že tedaj. Iz tega pa izhaja, da se je iztekla pred nasprotovanjem pravnih prednikov tožencev v letu 2008. 4. Toženca sta zoper takšno odločitev vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 191/2016 ugodilo tako, da je dopustilo revizijo glede vprašanj:

1. ali je drugostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, s tem ko je širilo in dopolnjevalo dejansko stanje, ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča;

2. ali lahko solastnik priposestvuje stvarno služnost na delu nepremičnine, ki je v solastnini;

3. ali se sporazum, sklenjen v obliki naznanilnega lista, v katerem sta se pravna prednika strank dogovorila, da bosta drug drugemu puščala prehod preko svojih parcel, tako da bosta okoli hiše in hleva označila poseben del zemljišča, ki se bo skupno koristil, lahko šteje kot dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti po vsebini in obsegu, ki jo vtožuje tožena stranka.

5. Skladno z navedenim sklepom je tožena stranka pravočasno vložila dopuščeno revizijo. V njej Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, razveljavi sodbo višjega sodišča in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podredno predlaga razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje.

6. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Povzetek revizijskih razlogov**

7. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem tožena stranka navaja, da naj bi sodišče druge stopnje nedopustno dopolnilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ko je zapisalo, da je sporna pot za dostop do garaže pripadala pravnim prednikom tožnice vse od leta 1957 oziroma najpozneje od dneva postavitve garaže (kar je bilo pred letom 1970). Izpostavlja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali so pravni predniki tožeče stranke uporabljali služnost v vtoževanem obsegu, ni ukvarjalo in poudarja, da je prav to bistvo spora. Pot do garaže naj bi bila namreč tedaj urejena izključno po parceli pravnih prednikov tožnice. V tistem času naj bi na koncu dela dovoza, ki je v lasti tožencev, celo stala fiksna ograja, brez vrat, skozi katero vožnja ni bila mogoča. 8. V zvezi z drugim vprašanjem izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, da je mogoče priposestvovati služnost na delu nepemičnine, ki je sicer v solastnini služnostnega upravičenca. Meni, da ni možna primerjava priposestvovanja dela nepremičnine v soposesti in priposestvovanja služnosti na nepremičnini, ki je v solastnini. Služnost je stvarna pravica na tuji stvari, zato naj nikakor ne bi mogla nastati, če je stvar, na kateri se uveljavlja, v solastnini upravičenca. Očita tudi, da je višje sodišče popolnoma prezrlo izpoved priče A. A. (matere tožeče stranke), iz katere naj bi izhajalo, da so pred letom 1994 solastniki dovoz uporabljali skladno s solastniškimi deleži. 9. V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem tožena stranka navaja, da dogovora med pravnima prednikoma pravdnih strank (da bosta drug drugemu puščala nemoten prehod preko „svojih“ parcel) ni mogoče šteti kot dogovora o služnosti. Izpostavlja, da je bil ta sestavljen v geodetskem postopku in predstavlja listino v okviru naznanilnega lista. Naznanilni oziroma prijavni list pa naj bi predstavljal le listino za izkaz sprememb, ki jih je treba na podlagi katastrskih podatkov poočititi v zemljiški knjigi in naj ne bi mogel oblikovati stvarnopravnih razmerij.

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da je drugi toženec tekom postopka umrl. S tem je prišlo do dedovanja, torej univerzalnega pravnega nasledstva, v posledici česar je v postopek vstopil njegov edini dedič A. B. (sedanji drugi toženec).

12. V konkretni zadevi je sicer ključno vprašanje, ali je (v okoliščinah obravnavnega primera) lahko tekla priposestvovalna doba za priposestvovanje služnosti enega od solastnikov na delu solastne nepremičnine.

13. Logično je, da priposestvovanje služnosti na lastni ali solastni stvari ni mogoče. Stvarna služnost je namreč pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena – s tem pa tudi priposestvovanje take „služnosti“.

14. Vprašanje pa je, ali to velja tudi v konkretnem primeru, namreč v položaju, ko je služeča (in hkrati gospodujoča) nepremičnina formalno še v solastnini, je pa dejansko razdeljena. V obravnavani zadevi je namreč ugotovljeno, da je vse od nastanka solastnine v letu 1958 (na podlagi dogovora iz leta 1957), skladno z dogovorom solastnikov, imel vsak od njiju v uporabi in posesti natančno določen del sporne nepremičnine - solastnika sta podrobno določila, kateri del parcele pripada kateremu od njiju, takšen dogovor pa se je v praksi tudi izvrševal. Razdelilna pogodba iz leta 1994 je zato pomenila le formalno izvedbo delitve že prej razdeljene solastnine.

15. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje torej izhaja, da je bil med solastniki že leta 1957 dogovorjen način uporabe in posesti solastne nepremičnine, ki se je v praksi tudi izvajal - vsak od solastnikov je nepremičnino uporabljal v dogovorjenem obsegu, v enakem obsegu so jo kasneje uporabljali tudi njuni pravni nasledniki. V letu 1994 so ti na podlagi Razdružilne pogodbe postali tudi izključni lastniki prav tistih delov nepremičnine, na katerih so pred tem izvrševali dejansko oblast. Dogovor iz leta 1957 je tako presegel zgolj obligacijsko naravo dogovora o načinu uporabe solastnine (ki bi vezal le pogodbeni stranki). Sporna nepremičnina se je na njegovi podlagi dejansko razdelila na dve samostojni funkcionalni celoti, primerni za samostojno uporabo, v zemljiško knjigo pa je pri njej kljub temu (do leta 1994) ostala vpisana solastnina.

16. Tako dejansko stanje je bistveno podobno položajem, ko na posameznih stavbah nastane t. i. navidezna solastnina (in dejanska etažna lastnina). Gre za primere, ko je stavba v naravi razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa so vpisani le solastniški idealni deleži posameznih „etažnih lastnikov“ na parceli, na kateri stavba stoji. V takih primerih se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je treba posamezne solastnike obravnavati kot etažne lastnike - torej kot izključne lastnike posameznega dela in solastnike skupnih delov stavbe. Upoštevati je torej treba dejansko stanje.1 Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti (argumentum simile ad simile) tudi v tem primeru treba uporabiti enako stališče. To pomeni, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter da je treba zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika „posameznega dela“ parcele.

17. Iz ugotovitev pritožbenega sodišča nadalje izhaja, da je del nepremičnine, ki je bila v posesti in uporabi tožencev, v naravi predstavljal dovoz, po katerem so pravni predniki tožeče stranke, kot tudi ona sama, dostopali do garaže, ki se je nahajala na njihovem delu nepremičnine. Takšna uporaba ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu stvarne služnosti, ki lastniku gospodujoče nepremičnine omogoča, da do nje dostopa preko služeče nepremičnine. Zgolj to, da v konkretnem primeru solastnina ni bila zemljiškoknjižno razdeljena (kot izhaja iz zgoraj obrazloženega), tega ne more spremeniti. Dejstvo je namreč, da v konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.

18. Odgovor na drugo revizijsko vprašanje je torej pritrdilen. Zaradi posebnih okoliščin je bilo priposestvovanje služnosti na delu formalno solastne nepremičnine, ki je dejansko pripadal drugemu solastniku, v tem primeru mogoče. 19. Pri tem velja posebej upoštevati še naslednje: V obdobju, ko je prišlo do dejanske delitve solastnine (torej v letu 1958), zemljiška knjiga ni imela pomena, kot ga ima danes. Številni prenosi lastninske in drugih stvarnih pravic so se takrat izvajali izvenknjižno. Zgolj dejstvo, da pravna prednika pravdnih strank (ki sta bila brata in sta se dobro razumela) delitve solastnine nista vpisala v zemljiško knjigo, zato ne more biti odločilnega pomena. Ugotovitev, da je do delitve solastnine dejansko prišlo, tako zadošča za nadaljnjo ugotovitev, da je priposestvovalna doba za pridobitev služnosti lahko tekla tudi pred letom 1994. 20. S tem se odpre vprašanje, ki se dotika prvega dopuščenega vprašanja: kdaj je začela teči priposestvovalna doba oziroma, od kdaj so tožnica in njeni pravni predniki sporen dovoz uporabljali? Revidenta v zvezi z njim utemeljeno opozarjata, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da se je sporni dovoz uporabljal vse od leta 1957 (oziroma najpozneje od postavitve garaže, do česar je prišlo pred letom 1970), nova. Sodišče prve stopnje tega, od kdaj naj bi pravni predniki tožeče stranke dovoz uporabljali, ni ugotavljalo, saj je štelo, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele leta 1994. Kakšno je bilo stanje pred tem, zato za njegovo odločitev ni bilo bistveno. Višje sodišče pa je v zvezi s tekom priposestvovalne dobe sprejelo drugačno materialnopravno stališče. Po tem stališču je postalo pomembno, celo ključno, od kdaj so pravni predniki tožeče stranke sporno pot uporabljali. S tem, ko je pritožbeno sodišče to vprašanje reševalo samo, je ugotavljalo dejstva, ki v postopku na prvi stopnji niso bila predmet presoje. Revidenta pa utemeljeno očitata, da je pri tem prezrlo trditve, ki sta jih v zvezi s tem podala med postopkom na prvi stopnji. Iz podatkov v spisu in iz revizijskih navedb namreč izhaja, da sta že v svoji prvi pripravljalni vlogi (listovna št. 40) navedla, da je bila ograja, ki je na istem mestu stala pred obstoječo ograjo, v delu, v katerem je segala na parcelo toženih strank, fiksna. V tem delu naj torej ne bi bilo vrat in zato naj tudi vožnja skozi ograjo ne bi bila mogoča. To pa bi pomenilo, da se vožnje čez parcelo tožencev (vse do postavitve nove ograje, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila postavljena „pred nekaj leti“2) niso izvajale. V dokaz takšnih trditev sta predložila tudi fotografije.

21. Višje sodišče je torej napačno štelo, da toženca nista zatrjevala, da pravni predniki tožeče stranke dovoza v delu, ki poteka čez njuno nepremičnino niso uporabljali. Ker se posledično ni opredelilo do njunih zgoraj povzetih navedb, je kršilo njuno pravico do izjave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija je zato utemeljena.

22. Revizijska presoja tretjega dopuščenega vprašanja tako za odločitev o zadevi ni bila potrebna niti smiselna. Vprašanje se namreč nanaša na dilemo, ali dogovor iz leta 1957 lahko predstavlja listino (pravno podlago), ki bi upravičevala dobroverno uporabo spornega dela dovoza (in s tem krajšo, 10 letno, priposestvovalno dobo). Višje sodišče se z naravo in učinki navedenega dogovora ni ukvarjalo, kar je glede na sprejeto stališče, da je tožeča stranka dovoz uporabljala več kot 20 let in je zato služnost priposestvovala neodvisno od obstoja pravne podlage za njeno pridobitev, tudi razumljivo. Ker se z odločanjem o reviziji presoja pravilnost drugostopenjske sodbe in s tem (v konkretnem primeru) pravilnost odločitve o izpolnitvi pogojev za „nedobroverno“ priposestvovanje, revizijskemu sodišču na tretje dopuščeno vprašanje ni treba odgovoriti.

**Odločitev o reviziji**

23. Glede na povedano je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). To bo moralo na kontradiktoren način in ob upoštevanju vseh trditev pravdnih strank, ponovno odgovoriti na vprašanje o začetku teka priposestvovalne dobe.

**Stroški postopka**

24. Odločitev o revizijskih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Npr. VSRS sodba II Ips 202/2012, sodba in sklep II Ips 151/2014 2 Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2015 je sicer ugotovilo tudi, da med strankama ni sporno, da se je dovoz uporabljal skupno že od nekdaj, a te ugotovitve ni preneslo v sodbo.