Jedro

Materialnopravno pravilno je stališče, da se z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži določeni, razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal dogovor med solastniki.

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in ko neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njune solastninske pravice pri nepremičninah s parc. št. *7/0, *3/0 in *4/0, vse k. o. X. Nato je zavrnilo tudi njun prvi podredni zahtevek, naj se ugotovi, da sta tožnika solastnika navedenih nepremičnin, in še njun drugi podredni zahtevek, da jima mora toženec plačati kot solidarnima upnikoma skupaj 206.887,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 dalje. Nazadnje je tožnikoma naložilo, da morata tožencu nerazdelno povrniti 4.561,75 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je verjelo tožencu, ni pa se dovolj kritično opredelilo do njegove verodostojnosti in ni upoštevalo drugih dokazov, ki kažejo na to, da toženec ne govori resnice, in potrjujejo, da je bil sklenjen dogovor o gradnji, ki je vključeval tudi dogovor o spremembi solastnih deležev. Toženec je tožnikoma očitno nenaklonjen, vendar je v svoji izpovedi potrdil, da je bil sklenjen dogovor, da bo vse, kar bosta tožnika zgradila, njuno. Če si je toženec kasneje zaradi sporov premislil, to ne more vplivati na navedeni dogovor. Toženec je jasno povedal, da za svoje šteje spodnje stanovanje, torej stari del hiše. Sicer pa za ugoditev zahtevku zadošča, da je med udeleženci gradnje dogovorjeno, da bo gradnja imela neke stvarnopravne posledice, četudi te niso konkretizirane. Tožnika sta dokazala, da je z njunimi vlaganji nastala nova stvar. Stari objekt na parc. št. *7/0 je bil nadzidan in prizidan, tako da je iz enostanovanjskega objekta nastal dvostanovanjski objekt. Tudi višina vlaganj potrjuje, da ni šlo zgolj za vzdrževalna ali adaptacijska dela, temveč za novogradnjo. Tožnika sta v nepremičnino vložila trikrat več sredstev, kot je znašala njena vrednost. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o skupni gradnji. Poleg tega ni toženec ničesar prispeval k stroškom skupne gradnje. Ni res, da denarni zahtevek tožnikov še ni zapadel. Koristi zaradi izvršenih vlaganj so na toženca prešle že z dnem, ko je sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Toženec si je obseg oskrbe lahko izgovoril skladno z vrednostjo svojega premoženja, ki je večje zaradi vlaganj, ki sta jih izvedla tožnika. Dela na parc. št. *3/0 in *4/0 so se izvajala na podlagi gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnica pridobila s toženčevim pooblastilom. Po vsebini gre za dogovor o gradnji, da bosta tožnika izvedla tista dela, ki so bila predmet gradbenega dovoljenja, s čimer se bo povečala vrednost njunega solastnega deleža. Očitno toženčeva izpoved le ni bila tako prepričljiva, saj je sodišče vodilo dokazni postopek v smeri ugotavljanja višine vlaganj in vrednosti nepremičnine. V nasprotnem primeru bi moralo zadevo zaključiti že po zaslišanju pravdnih strank. Toženčevo premoženje bo v trenutku njegove smrti prešlo na preživljalca, s tem pa bosta tožnika izgubila vsakršno možnost, da bi zavarovala svoje zahtevke. Nesprejemljiva je tudi zahteva, da se morata tožnika izseliti iz spornih nepremičnin, da bi njun denarni zahtevek zapadel. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da imata tožnika sporne nepremičnine v izključni posesti in zato nista v ničemer prikrajšana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Tudi dokazna ocena, na katero je oprlo svojo sodbo, je dovolj razumna in prepričljiva, da je pritožbeni pomisleki ne morejo omajati. Do zaključka, da med pravdnima strankama v zvezi z gradnjo na parceli št. *7/0 ni bil dosežen dogovor o spremembi njihovih solastninskih deležev na tej nepremičnini in da toženec gradbenih posegov na parcelah št. *3/0 in *4/0 tožnikoma ni dovolil, sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi toženčeve izpovedi, pač pa je pri tem upoštevalo tudi druge izvedene dokaze. Breme dokazovanja, da sta tožnika z izvršenimi gradbenimi posegi pridobila stvarnopravna upravičenja na spornih nepremičninah, je bilo na tožnikih, vendar ga tudi po presoji pritožbenega sodišča nista zmogla. Ni namreč mogoče spregledati povsem jasnega toženčevega odgovora na izrecno vprašanje sodišča, da tožnikoma zaradi njune gradnje na parceli št. *7/0 ni bil pripravljen prepustiti nič večjega solastninskega deleža od tistega, ki ga je pred gradnjo podaril tožnici. Pritožba iz konteksta toženčeve izpovedi neutemeljeno izvzema izjavo, da bo tisto, kar bosta tožnika zgradila, njuno. Te izjave v povezavi s preostalo toženčevo izpovedjo ni mogoče razumeti na način, kot to skuša prikazati pritožba, torej, da bosta tožnika po končani gradnji dobila solastninsko pravico v obsegu svojih vlaganj. Toženčeva izpoved kaže, da je bil tožnikoma (za primer svoje smrti) pripravljen prepustiti svoje premoženje, vendar je prej prišlo do spora med pravdnima strankama. Zatrjevanega dogovora, da se bo zaradi gradnje spremenilo solastninsko razmerje pravdnih strank na sporni nepremičnini, ni potrdil niti sam tožnik. Kot je izpovedal, je bilo mišljeno, da bo vse, kar delata, nekoč njuno. Takšna toženčeva posplošena, vrednostno in časovno neopredeljena izjava pa ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Konkretnejšega dogovora, kot ga poskuša prikazati pritožba, ne dokazuje niti izpoved priče A. A., na katero se tožnika posebej sklicujeta. Gola toženčeva obljuba, da bo tožnici ostalo (razen že podarjene 1/3 nepremičnine) dal pozneje, ne zadošča za sklepanje o obstoju dogovora o gradnji, ki naj bi vključeval tudi dogovor o spremembi solastninskih deležev po končani gradnji. Kakšna je bila toženčeva volja, jasno kaže tudi vsebina darilne pogodbe. Predmet darila je bila 1/3 parcele (s hišo in gospodarskim poslopjem) in ne zgolj zgornja etaža v stanovanjski hiši ... Pogodbenika sta si v tretji točki darilne pogodbe z dne 13. 9. 1991 razdelila le užitek solastne nepremičnine. Ker je vsebina pogodbe jasna, ni bilo nobene potrebe po dodatnem dokazovanju prave volje pogodbenikov.

6. Sicer pa so pritožbeni očitki na račun domnevne toženčeve neverodostojnosti odveč, upoštevaje dolgoletne hude spore med pravdnima strankama, v katerih druga drugi očitno ne prizanašata. Čeprav sodišče prve stopnje dokazov, ki sta jih v zvezi s tem predložila tožnika, v izpodbijani sodbi ni posebej analiziralo, njuna pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Bistveno je namreč, da tožnika, četudi bi jima uspelo izpodbiti toženčevo izpoved, nimata drugega zanesljivega dokaza za zatrjevani dogovor o spremembi solastninskih deležev po končani gradnji. Sodišče prve stopnje se je po navedenem v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov v zvezi s stvarnopravnimi zahtevki tožnikov.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču, da je z zaključkom o skupni gradnji prekoračilo trditveno podlago spora. Kadar solastnik z gradnjo soglaša in pri njej celo sodeluje, lahko govorimo le o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev solastnine graditeljev(1). Toženec je soglašal z gradnjo na parceli št. *7/0, h gradnji pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prispeval (vsaj) les iz svojih gozdov. Tožnika v pritožbi tej ugotovitvi neprepričljivo oporekata, ob dejstvu, da se je gradnja začela v letu 1992, do resnejšega spora med strankama pa je prišlo šele v letu 1997, ko je toženec s tožbo zahteval vrnitev darila.

8. Glede na jasno vsebino preklica pooblastila z dne 14. 3. 2003 pa ne more biti nobenega dvoma niti o tem, da je toženec, čeprav je tožnico prej pooblastil za pridobitev gradbenega dovoljenja, nato še pred začetkom gradnje na parcelah št. *3/0 in *4/0 prepovedal kakršnekoli posege oziroma razpolaganje z njegovimi nepremičninami. Tožencu kot edinemu lastniku navedenih nepremičnin pač ni mogoče odrekati pravice, da prekliče pooblastilo in tožnikoma gradnjo prepove. Tožnika, ki sta gradila kljub prepovedi, na teh dveh parcelah nista pridobila nobenih lastninskopravnih upravičenj, upoštevaje 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot jima je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Materialnopravno pravilno pa je tudi stališče izpodbijane sodbe, da se z vlaganji v solastnino, na kateri so deleži določeni, razmerja med solastniki ne morejo spremeniti, razen če bi o tem obstajal dogovor med solastniki. Glede parcele št. *7/0 bi torej morala biti poleg dogovora o gradnji dogovorjena tudi zatrjevana stvarnopravna posledica. Samo adaptacija ali obnova nepremičnine brez dogovora med solastniki ne prinese spremembe v solastninskih deležih. Tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista dokazala, da bi toženec kadarkoli podal pravno zavezujočo izjavo o priznanju solastninskega deleža tožnikov na tej nepremičnini. Navedenemu pogoju za pridobitev lastninske pravice z vlaganji v solastno ali tujo nepremičnino se ni mogoče izogniti s sklicevanjem na njihovo sorodstveno razmerje in na dejstvo, da pravdne stranke živijo v kmečkem okolju.

10. Nesprejemljiva je tudi pritožbena teza, da dogovor o spremembi solastninskih deležev ni bil potreben, ker naj bi s sporno gradnjo nastala nova stvar, kar naj bi po 25. členu prejšnjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) zadoščalo za pridobitev lastninske pravice z gradnjo. Tudi ta pogoj namreč v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Brez dvoma se je hiša povečala, vendar povečanje njene površine, drugačna razporeditev prostorov in izboljšanje bivalnih razmer ne pomeni spremembe identitete zgradbe, saj je hiša ohranila prvotni namen, zato ne gre za novo stvar(2). Tudi vrednost vlaganj, ki sta jih izvršila tožnika, sama po sebi ne pomeni spremembe identitete zgradbe, zato se solastninski delež tožnikov na hiši ... ni povečal. Tožnika ne moreta uspeti niti s sklicevanjem na posamezna stališča starejše sodne prakse, izražena v judikatih, ki jih navajata v pritožbi. Predvsem tožnikov ni mogoče šteti za poštena graditelja, saj sta vedela, da vlagata v tujo ali vsaj deloma tujo nepremičnino. Do spremembe identitete zgradbe, kot že navedeno, ni prišlo. Njuna gradnja pa tudi ni primerljiva z gradnjo etažnega lastnika na podstrešju kot skupnem prostoru v solastnini etažnih lastnikov.

11. Kot je tožnikoma pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi njuna gradnja lahko imela za posledico le obligacijskopravne zahtevke, vendar oviro za uveljavljanje njunih denarnih zahtevkov do toženca predstavlja dejstvo, da imata tožnika nepremičnine, katerih vrednost sta s svojimi vlaganji povečala, še vedno v svoji posesti. Njuna terjatev iz tega naslova tako še ni zapadla. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha in ko neupravičeno obogateni prične uporabljati nepremičnino, v katero je vlagatelj vlagal(3). Ker toženec spornih nepremičnin po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaradi sporov med pravdnima strankama proti svoji volji ne uporablja, mu ni mogoče očitati, da se je okoristil z vlaganji, ki sta jih izvršila tožnika, čeprav se je vrednost njegovih nepremičnin zaradi teh vlaganj povečala, kar dokazujejo ugotovitve in mnenje izvedenca gradbene stroke. Res je sicer toženec 26. 5. 2014 s tretjo osebo sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero si je v zameno za svoje premično in nepremično premoženje, katerega izročitev je odložena do njegove smrti, zagotovil oskrbo oziroma v pogodbi določene storitve. Ker je vrednost dogovorjenih storitev, ki jih dolguje preživljalec, praviloma pogojena z vrednostjo premoženja, ki ga izroči preživljanec, ni mogoče vnaprej zavrniti pritožbene teze, da je v obravnavanem primeru že prišlo do prehoda koristi. Tožnika pa kljub temu drugačne odločitve o svojih denarnih zahtevkih ne moreta doseči, saj ta korist ni nujno enaka vrednosti njunih vlaganj oziroma zaradi teh povečani vrednosti spornih nepremičnin. Tožnika v postopku na prvi stopnji te sicer dopustne novote nista ustrezno substancirala, saj nista pojasnila, kakšno konkretno korist je dosegel toženec na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ko je svojemu sopogodbeniku obljubil sporne nepremičnine. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje vse njune zahtevke utemeljeno zavrnilo. Le zaradi jasnosti je treba dodati, da se tožnikoma iz spornih nepremičnin ni treba izseliti, da bi lahko uveljavljala svoje denarne zahtevke, le tožniku bi morala omogočiti posest spornih nepremičnin, upoštevaje njegovo lastninsko oziroma solastninsko pravico na njih. Neutemeljen je tudi njun pritožbeni očitek, da bosta tožnika zaradi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil toženec, izgubila vsakršno možnost, da bi zavarovala svoje zahtevke. Možnost zavarovanja svojih denarnih terjatev sta imela že v tej pravdi, upoštevaje Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, saj je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in pravnem pogledu pravilna ter obrazložena tako, da jo je bilo mogoče preizkusiti. Tudi uradoma upoštevnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Tožnika sta s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo nista upravičena, medtem ko toženec z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005 in II Ips 146/2013 z dne 29.1.2015 Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 872/2009 z dne 30. 6. 2011 Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 268/2012 z dne 3. 10. 2013