Jedro

Za ugotavljanje posplošene tržne vrednosti v postopku odmere davka od dobička iz kapitala, glede na ureditev, po kateri se upošteva tržna vrednost kapitala, ni pravne podlage. Posplošena tržna vrednost je lahko le pripomoček za ocenjevanje vrednosti iz pogodbe, ne more pa predstavljati podlage za izračun vrednosti ob odsvojitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine v letu 2011 v 1. točki izreka tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od davčne osnove 20.986,81 EUR po stopnji 15% v znesku 3.148,03 EUR, v 2. točki izreka ugotovil, da znaša preplačilo dohodnine, ki je nastalo zaradi plačila (4.155,04 EUR) po prvi odločbi, 1.007,01 EUR ter da se tožniku vrne preplačani znesek, skupaj z zamudnimi obrestmi ter povrnejo stroški postopka (3. in 4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni organ v skladu z napotki organa druge stopnje tožniku v ponovnem postopku dal možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, tako da mu je posredoval svoje ugotovitve v zapisniku z dne 16. 1. 2013 kot podlago za odločanje v zadevnem postopku. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine – stanovanja na naslovu ..., ki jo je pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 8. 2005. Osnova za davek od dobička iz kapitala je po določbah 97. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Glede vrednosti nepremičnine ob pridobitvi davčni organ sledi napovedani vrednosti (50.075,00 EUR), ki je razvidna iz prodajne pogodbe. Sporna je, enako kot v prvem postopku, vrednost nepremičnine ob odsvojitvi.

V tej zvezi davčni organ ugotavlja, da je tožnik v napovedi vpisal vrednost v višini 51.000,00 EUR, medtem ko znaša kupnina po prodajni pogodbi 58.000,00 EUR. Tožnik je nadalje predložil cenitev sodnega cenilca, po kateri je ocenjena tržna vrednost nepremičnine na dan cenitve (4. 1. 2012) znašala 57.637,79 EUR, s tem da je iz cenitve razvidno, da je bila ovrednotena površina v izmeri 49,18 m2 in ne celotna površina odsvojene nepremičnine (61 m2). Ker je ocenil, da nobene od navedenih vrednosti ne more upoštevati pri odločitvi, je davčni organ sledil določbam 99. člena ZDoh-2 ter ugotavljal prometno vrednost nepremičnine. Ugotavljal jo je na podlagi vrednosti šestih primerljivih stanovanj v Mestni občini A., prodanih v obdobju od 1. 1. 2011 do 20. 12. 2011 ter pri tem ugotovil povprečno ceno v višini 1.209,44 EUR/m2, ki se upošteva kot primerljiva tržna vrednost nepremičnine v času odsvojitve. Pripombe tožnika na tako ugotovljeno vrednost nepremičnine davčni organ obrazloženo zavrne ter nato na podlagi tako ugotovljene vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi v višini 73.775,84 EUR ter ob upoštevanju določb ZDoh-2, ki se nanašajo na dohodnino od dobička iz kapitala, izračuna davčno osnovo in dohodnino v višini, kakršna sledi iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji organa druge stopnje je bila sporna vrednost nepremičnine v času odsvojitve pravilno ugotovljena kot primerljiva tržna cena kapitala oziroma nepremičnine v prostem prometu. Po pregledu kupoprodajnih pogodb, ki se nahajajo v spisih in ki so bile podlaga za izračunano tržno vrednost, ugotavlja, da gre brez dvoma za primerljiva stanovanja v sosednjih večstanovanjskih hišah. Davčni organ je tožniku tudi pojasnil, na kakšen način je bila primerljiva tržna cena stanovanja ugotovljena in mu s tem omogočil, da se v tej zvezi izreče. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da bi bilo potrebno kot vednost nepremičnine upoštevati podatek o posplošeni tržni vrednosti nepremičnin pa pojasni, da je po izrecni zakonski določbi potrebno ugotavljati tržno ceno konkretne nepremičnine oziroma njeno vrednost v prostem prometu in da je zato posplošena tržna vrednost lahko le pripomoček za ocenjevanje, ali vrednost iz pogodbe občutno odstopa od primerljivih cen, ne more pa predstavljati tržne vrednosti, ki se zahteva po zakonu. Drugostopni organ pa tudi ne vidi razlogov za predlagano prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ker le-ta ne prestavlja predhodnega vprašanja za zadevni odmerni postopek (davka od dobička iz kapitala).

Tožnik se z odločitvijo v 1. točki izreka ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi poda kronološki potek zadeve ter sprejetih odločitev ter vztraja, da je tožena stranka pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi napačno uporabila materialno pravo, zmotno ugotovila dejansko stanje ter zagrešila bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da davčni organ pri odločanju ni upošteval ne vrednosti, navedene v prodajni pogodbi, ne vrednosti, ki jo je ugotovil cenilec, ter se pri tem skliceval na vrednost, ugotovljeno v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Le-ta pa v skladu z načelom materialne resnice ne more biti različna od tiste, ki je ugotovljena pri odmeri dohodnine od dobička iz kapitala, saj gre v obeh primerih za isto nepremičnino in isti posel. Zato je davčni organ ravnal napačno, ker je izvedel odmerni postopek, saj bi moral pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi uporabiti 8. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN), napačno pa je bil voden tudi postopek, saj se davčni organ pri ugotavljanju vrednosti zgolj sklicuje na vrednost, ugotovljeno v postopku odmere davka na promet nepremičnin, čeprav naj bi izvedel posebni ugotovitveni postopek.

Nadalje tožnik meni, da bi moral davčni organ pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine z ozirom na predpise o množičnem vrednotenju nepremičnin od upravljalca zbirke podatkov pridobiti podatke o vrednosti nepremičnine po metodah množičnega vrednotenja, na podlagi katerih bi lahko opravil ustrezen izračun na podlagi Uredbe o določitvi modelov vrednotenja nepremičnini (v nadaljevanju Uredba) in s tem materialnega prava, ki ga mora poznati po uradni dolžnosti. Podatki o vrednosti nepremičnine so bili namreč na dan nastanka davčne obveznosti že znani, le javno objavljeni še niso bili. V času prvega odločanja pa so bili že tudi javno objavljeni, in sicer z veljavnostjo od 26. 11. 2011, kar je pred sklenitvijo prodajne pogodbe in pred nastankom davčne obveznosti. Ker je bil Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN) sprejet ravno z namenom poenotenja metode vrednotenja nepremičnin v vseh davčnih postopkih, tožnik meni, da je stališče tožene stranke, da se posplošene vrednosti nepremičnin uporabijo le takrat, ko se tako odloči zakonodajalec, napačno. Takšna razlaga bi pomenila možnost različne obravnave istovrstnih primerov glede na vrsto davka, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave. Tožnik nato primeroma prikaže izračun vrednosti nepremičnine, ki je predmet postopka, na podlagi veljavnih modelov, določenih v Uredbi in njenih prilogah, ter navaja, da je tako izračunana vrednost identična vrednosti nepremičnine, ki je javno objavljena (kot njena posplošena vrednost). Pri tem poudari, da je bila tudi pri izračunu vrednosti po Uredbi upoštevana le uporabna površina v izmeri 49,40 m2 in torej površina, kakršno je upošteval izvedenec v svoji cenitvi in kot jo že ves postopek zatrjuje tožnik. Davčni organ je zato napačno ugotovil dejansko stanje, saj je posplošena tržna vrednost nepremičnine 67.382,00 EUR in ne 73.775,84 EUR, kakršna se ugotavlja v izpodbijani odločbi. Tožnik pripominja še, da je vložil tudi tožbo zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin, zato naj sodišče postopek prekine do odločitve sodišča v tem drugem postopku (I U 738/2013), saj je temeljno vprašanje vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi v obeh primerih enako.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru pojasni, da je bilo ugotavljanje vrednosti primerljivih nepremičnin res vsebinsko prevzeto iz postopka odmere davka na promet nepremičnin, vendar ni bilo upoštevano kot rešeno predhodno vprašanje. Davčni organ je tožniku tudi v tem postopku pojasnil, na kakšen način je bila ugotovljena primerljiva tržna vrednost stanovanja in mu s tem omogočil, da zavaruje svoje pravice in predloži nasprotne dokaze. Glede uporabe posplošene tržne vrednosti pa poudari, da je po izrecni zakonski določbi treba ugotavljati tržno ceno konkretne nepremičnine in da je že zato jasno, da ni podlage za izračun oziroma upoštevanje posplošene tržne vrednosti, ki ne zajema specifičnih značilnosti posamezne nepremičnine in je le približek njene dejanske vrednosti.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 97. člena ZDoh-2, na katere se pravilno sklicuje že prvostopni davčni organ, je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Vrednost kapitala – nepremičnine ob pridobitvi v konkretnem primeru ni sporna. Sporna je njena vrednost ob odsvojitvi.

Kako se ugotovi vrednost kapitala ob odsvojitvi, je določeno v 99. členu ZDoh-2, na katerega se pravilno sklicujeta oba davčna organa. Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se po navedeni določbi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Odločilna je torej vrednost kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu in s tem njegova tržna vrednost v času odsvojitve. Prav takšna vrednost pa se je ugotavljala v konkretnem primeru in temu tožnik niti ne oporeka. Sporni tudi niso (več) podatki, ki so podlaga za njen izračun. To pa po presoji sodišče pomeni, enako kot meni drugostopni organ, da je vrednost nepremičnine ob odsvojitvi ugotovljena pravilno in da je zato davek odmerjen od pravilne davčne osnove. Že drugostopni organ pa tudi pravilno odgovori na pritožbene ugovore, ki so enaki tožbenim ter pri tem pravilno pojasni, da za ugotavljanje posplošene tržne vrednosti v postopku odmere davka od dobička iz kapitala ni pravne podlage ter da je le-ta z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se upošteva tržna vrednost kapitala, lahko le pripomoček za ocenjevanje vrednosti iz pogodbe, ne more pa predstavljati podlage za izračun vrednosti ob odsvojitvi. Pravilno pa pojasni tudi, da gre pri odmeri davka na promet nepremičnin za drug davek in za drug postopek, ki na zadevnega nima neposrednega vpliva ter da zato ni podlage za prekinitev postopka, ki jo tožnik predlaga v pritožbi in sedaj tudi v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.