Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je zastavljeno na pavšalni ravni, odgovor nanj pa je na stopnji splošnosti, jasen že iz zakonskih določb.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 42153-108/2012-14-12-130-01 z dne 22. 4. 2013, s katero je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine v letu 2011, na podlagi cenitve nepremičnine (ki je predmet prodaje), katero je v odmernem postopku izvedel upravni organ prve stopnje na podlagi cen drugih nepremičnin, določenih v drugih prodajnih pogodbah, odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 20.986,81 EUR po 15 % stopnji v znesku 3.148,03 EUR, odločil, da se razlika med odmerjenim in plačanim davkom po odpravljeni odločbi, št. DT 38-850-12-130-02 z dne 19. 1. 2012, v znesku 4.155,04 EUR, in odmerjenim zneskom v tej odločbi, v višini 1.007,01 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi od dneva plačila do dneva vračila vrne revidentu. Poleg tega je odločil o povračilu stroškov revidenta v znesku 57,40 EUR iz naslova pravnega zastopanja ter o nesuspenzivnosti pritožbe. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-05-73/2013-2 z dne 21. 10. 2013, zavrnilo revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem navedenih vprašanj: „Ali je upravni organ pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine v postopku ugotavljanja davčne osnove za odmero dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine in drugih podobnih postopkih vezan na zakonsko predviden dokaz, če je le-ta izveden v postopku, in sicer na opravljeno cenitev sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ali mora upravni organ pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine uporabiti podatke, ki so dostopni na GURS-u, ali mora upravni organ za ugotovitev vrednosti nepremičnine uporabiti določene metode množičnega vrednotenja in ali lahko vrednost ugotovi na podlagi primerjave vrednosti sosednjih nepremičnin ter ali je ob izvedenem dokazu s cenilcem upravičen sam izvajati cenitev?“ Poleg tega kot pomembno pravno vprašanje navaja: „Kateri izmed načinov oziroma postopkov ugotovitve vrednosti nepremičnine ima večjo težo oziroma je pravilnejši, ali je to postopek s cenitvijo sodnega cenilca ali podatki GURS ali metoda množičnega vrednotenja ali primerjava vrednosti sosednjih nepremičnin?“

8. Revident z navedenimi vprašanji zahteva razlago, ali je bilo v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala pravilno uporabljena metoda ugotavljanja dejanskega stanje glede vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, tako da se je ugotavljala primerljiva tržna cena kapitala v času ob odsvojitvi v posebnem ugotovitvenem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 6. točke te obrazložitve, saj odgovor jasno izhaja iz določbe prvega odstavka 99(1). člena Zdoh-2. Ta določa, da če vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Za ugotavljanje posplošene tržne vrednosti (podatki GURS) v postopku odmere dohodnine od dobička iz kapitala ni pravne podlage in ti podatki ne morejo predstavljati podlage za izračun vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi, ampak le pripomoček za oceno vrednosti, navedene v pogodbi.

9. Iz revidentovih vprašanj pa smiselno tudi izhaja vprašanje, ali je upravni organ v odmernem postopku vezan na s strani stranke predloženo mnenje cenilca ali pa lahko vrednost ugotavlja organ sam v odmernem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj mnenje cenilca, ki ga predloži stranka, predstavlja navedbeno podlago stranke in ne predstavlja mnenja izvedenca, ki bi bil postavljen s strani uradne osebe (189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP)(2). Odgovor na vprašanje, kako upravni organ presodi vrednost posameznega dokaza, pa jasno izhaja iz določb 10. člena ZUP(3) in 73. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)(4), na katere je oprta odločitev tožene stranke, in posebna razlaga navedenih določb za odločitev v tej stvari ni potrebna niti zaradi zagotovitve pravne varnosti niti zaradi enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

10. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1) : Za vrednost kapitala ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.

Op. št. (2) : Moč dokaznega sredstva ima samo izvedensko mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek. Tako tudi komentar Zakona o splošnem upravnem postopku k 189. členu, Breznik et al, GV Založba, 2008. Op. št. (3) : „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." Op. št. (4) : „Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese."