Jedro

Že sam prestop meje oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v R Slovenijo, pomeni izvršitev kaznivega dejanja, ki je sicer v dejanskem delu opisa očitkov obdolžencu povsem jasno in določno konkretizirano.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.B.Y. in višje državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano obdolženega A.B.Y. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora in denarno kazen v skupnem znesku 4.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 29. 11. 2019 od 08.00 ure do 18. 6. 2020 do 16.20 ure. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer mobilnega telefona, iz moralnih razlogov, na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1, pa je mobilne telefone odvzelo tudi tujcem, navedenim v izreku sodbe. Po četrtem odstavku (pravilno prvem odstavku) 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, o katerih bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ter višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji - izrečene zaporne kazni obdolžencu, s predlogom, da višje sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen eno leto in sedem mesecev zapora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, torej kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da je že iz samega opisa dejanja razvidno, da obdolženec ni storil nobenega od inkriminiranih ravnanj, saj tujcev ni prevažal po Sloveniji, tudi čez mejo jih ni spravil, vožnja tujcev po Hrvaški pa ni kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1. Vsi tujci so tudi imeli veljavne dokumente za gibanje po Hrvaški.

5. Zagovornik nima prav. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da sodišču omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa obdolžencu omogoča uresničevanje njegove pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. To pomeni skladnost opisa kaznivega dejanja z načelom zakonitosti, katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), ki se po ustaljeni kazenski sodni praksi izraža zlasti z zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov že v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta oziroma v izreku sodbe.

6. Tem zahtevam opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe v celoti zadosti. Glede bistvenega zakonskega znaka po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, to je nezakonitega spravljanja tujcev čez mejo, je v abstraktnem delu opisa dejanja navedeno, da je obdolženec skupaj z drugimi neznanimi sostorilci tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo, nezakonito spravili čez državno mejo in jih nato nameraval prevažati po ozemlju R Slovenije, v nadaljnjem opisu dejanja pa je ta abstraktni zakonski znak opisan z jasnimi in konkretiziranimi izvršitvenimi ravnanji obdolženca, da je te tujce na dogovorjenem mestu v R Hrvaški sprejel v osebno vozilo, jih prepeljal čez ozemlje R Hrvaške v bližino meje med R Hrvaško in R Slovenijo, kjer je tujce odložil in jih nato napotil, da so državno mejo prečkali ilegalno, peš po gozdu in izven mejnega prehoda, nato pa naslednje jutro na točno dogovorjenem mestu v R Sloveniji, v bližini mejnega prehoda ustavil isto vozilo z namenom prevažanja istih tujcev po ozemlju R Slovenije in nazadnje poti v ciljno državo R Nemčijo. S takšnim dejanskim opisom je obdolženčevo izvršitveno ravnanje glede zakonskega znaka nezakonitega spravljanja tujcev čez mejo ali ozemlje države in nato še namenom prevažanja po njem, povsem jasno in zadostno konkretizirano. Čeprav, kot izhaja iz opisa, tujcev po ozemlju R Slovenije kljub takemu namenu ni prevažal, saj je zaradi zaznav delavcev DARS-a še pred vstopom tujcev v vozilo odpeljal iz kraja, je v opisu dejanja povsem jasno konkretizirano, da je tujce nezakonito spravil čez državno mejo in jih nato nameraval še prevažati po ozemlju R Slovenije. Po vsebini enake ugovore oziroma stališča obrambe, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker tujcev po Sloveniji ni prevažal, imeli pa so dovoljenje za gibanje po Hrvaški, je povsem pravilno ovrglo in v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo utemeljilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je poudarilo, da že sam prestop meje oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v R Slovenijo, pomeni izvršitev kaznivega dejanja, ki je sicer v dejanskem delu opisa očitkov obdolžencu povsem jasno in določno konkretizirano. Očitana kršitev torej ni podana.

7. Enako velja za pritožbene navedbe, da sodba v ničemer ne konkretizira, kakšno naj bi bilo pritožnikovo sodelovanje pri storitvi, tega pa tudi ne more, saj pritožnik pri storitvi v ničemer ni sodeloval. Po teh navedbah zagovornika torej očitano sostorilstvo obdolženca v opisu dejanja ni konkretizirano v zadostni meri.

8. Tudi v tem delu se z zagovornikom ni mogoče strinjati. Uvodni, abstraktni del opisa kaznivega dejanja, da je obdolženec deloval skupaj z drugimi neznanimi sostorilci v sostorilstvu, po predhodnem dogovoru in s sodelovanjem pri storitvi, je v nadaljnjem dejanjskem delu opisa konkretiziran z besedilom, da so tujci plačilo nezakonite poti neznanim organizatorjem vnaprej obljubili vsaj v znesku 500,00 EUR, kar bi plačali ob prihodu v ciljno državo. Na ta način je obdolženčevo zavestno sodelovanje kot sostorilca pri storitvi kaznivega dejanja povsem zadostno konkretizirano, medtem ko je presoja tega očitka kot dejanske okoliščine stvar dokazne ocene oziroma presoje sodišča, utemeljitev ugotovoljenih okoliščin pa obvezni sestavni del obrazložitve sodbe. Slednjemu je sodišče prve stopnje zadostilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi v točki 6 obrazložitve sodbe.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, da je želel le pomagati sorodnikom in jih pripeljati do Nemčije, za tako pomoč pa ni bilo dogovorjeno nobeno plačilo, obdolženec ni prejel nobenega denarja, to pa tudi ni dokazano.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev dokaznega postopka v točki 4 na strani 6 obrazložitve sodbe zaključilo, da je sicer očitno obstajalo neko poznanstvo oziroma povezava med obdolžencem in družino A., nadalje pa prepričljivo utemeljilo, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, da mu plačilo ni bilo obljubljeno. Slednje je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje primarno izkustveno in življenjsko nesprejemljivo, saj se je obdolženec prav zaradi prevoza ilegalnih prebežnikov pripeljal iz H., kjer že več let živi s svojo družino, na območje prevzema tujcev, pri čemer je splošno znano, da obravnavana kriminalna dejavnost že zaradi nezakonitosti in tveganja ni neodplačna. Nadalje je sodišče svoje zaključke in oceno, da je obdolženec očitano dejanje izvršil za plačilo, zelo natančno, razumno in prepričljivo utemeljilo s konkretno ugotovljenimi okoliščinami dokaznega postopka. Poudarilo je izpovedbo zaslišane tujke S. A., da je bilo za pot do Slovenije dogovorjeno plačilo 500,00 EUR, ter ob tem izpostavilo obdolženčevo zatrjevano slabše zdravstveno stanje, ki ne dopušča sklepanja in pričakovanja, da se je tveganju izpostavljal brez danega ali vsaj vnaprej obljubljenega plačila. Svoje prepričanje je nadalje oprlo na zagovor obdolženca glede porabljenih sredstev za pot, stroškov cestnine, goriva in bivanja v hotelu, dejstva najema vozila prav zaradi poti na Hrvaško, pri čemer je za pomoč angažiral prijatelja D., ki je po oceni sodišča obdolžencu nudil predhodnico oziroma mu pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar potrjujejo zavarovani podatki iz obdolženčevega mobilnega telefona. Nenazadnje je svojo oceno o obljubi plačila obdolžencu utemeljilo še z dejstvom, da je iste tujce že dva dni pred očitanim dejanjem nezakonito spravil na ozemlje R Slovenije, vendar so tujce policisti prijeli in jih po opravljenem postopku vrnili varnostnim organom Hrvaške, kamor se je z namenom izvršitve očitanega dejanja vrnil tudi obdolženec. Prav tako ne gre spregledati, da so policisti obdolžencu zasegli večjo vsoto gotovine, pri čemer pa, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, za obstoj očitanega kaznivega dejanja zadošča že, da je storilcu plačilo obljubljeno.

11. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornika s sklicevanjem na izpovedbe prič S.Y. in M. U. S. - hčerke obdolženca in njenega partnerja, češ, da je obdolženec dejanje izvršil le kot pomoč, brez plačila, saj je zaslišana tujka S. A., ki ji je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene okoliščine utemeljeno verjelo, izpovedovala prav nasprotno. Razumno in prepričljivo pa je sodišče prve stopnje ocenilo tudi izpovedbo tujca T. M., da obdolženec od njega ni zahteval nobenega denarja, saj jo je utemeljeno pripisalo strahu, ki ga je čutil pred obdolžencem. Drugačne pritožbene navedbe zagovornika in trditev, da očitek obljubljenega plačila obdolžencu ni dokazan, ne morejo biti uspešne in so zato neutemeljene.

12. Zaradi odločbe o kazenski sankciji - izrečeni zaporni kazni obdolžencu se je pritožila državna tožilka, višje sodišče pa je izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge zagovornika, ki odločbe o kazenskih sankcijah ne izpodbija, v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist ali škodo obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščine, v katerih ga je obdolženec storil, ugotovljeno stopnjo njegove krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

13. Državna tožilka sicer pravilno izpostavlja predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje, dejstvo, da je sodišče obdolžencu izreklo zaporno kazen na meji zakonskega minimuma, nadalje pa tudi ugotovljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko je obdolženec čez mejo nezakonito spravljal kar osem oseb, tudi mladoletne, vztrajnost, da dejanje izvrši in nenazadnje tudi sam način izvršitve, s katerim je povzročil nevarnost za življenje in zdravje vsaj dveh tujcev - matere in mladoletnega otroka. Vendar je vsa ta ugotovljena dejstva in okoliščine sodišče prve stopnje utemeljilo v točki 9 obrazložitve sodbe, jih torej ni prezrlo, vključno z ugotovljeno olajševalno okoliščino obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti pa jih tudi ustrezno upoštevalo pri odmeri višine zaporne kazni. Pritožba državne tožilke torej ne izpostavlja nobenih dodatnih pravno relevantnih okoliščin, ki jih pri določanju višine zaporne kazni ne bi ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno poudarjanje koristoljubnih nagibov obdolženca pa ne more biti relevantno, saj je izvršitev dejanja za plačilo zakonski znak očitanega kaznivega dejanja in zato to dejstvo samo po sebi ne more biti obteževalna okoliščina pri odmeri kazenske sankcije. Res je sicer, da je sodišče kot olajševalni okoliščini neutemeljeno upoštevalo obdolženčevo sodelovanje v postopku, kot tudi njegovo sklicevanje na skrb za ženo, vendar to niso odločilne okoliščine, ki bi utemeljevale zvišanje izrečene zaporne kazni. Slednja je zato po presoji višjega sodišča povsem primerna in pravična. Enako velja za izrečeni obligatorno denarno kazen ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let, utemeljena pa je tudi odločba o varnostnem ukrepu odvzema predmetov obdolžencu.

14. Po obrazloženem in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe zagovornika in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.