Jedro

Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil. Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona.

Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 420,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto zapora in denarno kazen v skupnem znesku 4.000,00 EUR. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas, prestan v priporu, na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let ter po prvem odstavku 73. člena KZ-1 varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona. Odločilo je, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakonika, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe ter zaradi kršitev človekov pravic in temeljnih svoboščin, tj. kršitve načela zakonitosti v kazenskem postopku (28. člena Ustave RS – v nadaljevanju Ustava, 7. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah – v nadaljevanju EKČP), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je podana izključno zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz drugega odstavka 420. člena ZKP, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je bil v tem, da je skupaj z drugimi neznanimi sostorilci za plačilo tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, nezakonito spravil čez državno mejo in jih nato nameraval prevažati po ozemlju Republike Slovenije, s tem, da je v Republiki Hrvaški, v bližini Zagreba, v osebno vozilo sprejel osem tujcev, jih prepeljal v bližino meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, kjer jih je odložil in jih napotil, da so državno mejo prečkali ilegalno, peš po gozdu in izven mejnega prehoda, nakar je naslednji dan na točno dogovorjenem mestu v Republiki Sloveniji, na odstavnem pasu avtoceste, v Zgornjem Gruškovju, v bližini starega mejnega prehoda, z namenom prevažanja istih tujcev po ozemlju Republike Slovenije in nadaljnje poti v ciljno državo Nemčijo, ustavil zgoraj navedeno vozilo, kjer so ga tujci čakali, vendar še pred njihovim vstopom speljal, saj je opazil, da ga opazujeta delavca DARS-a. Ob tem je obsojenec povzročil nevarnost za življenje in zdravje vsaj dveh tujcev (ženske in otroka), ki sta bila napotena, da preplezata avtocestno ograjo in se nato peš napotita do navedenega vozila, ustavljenega na avtocestnem odstavnem pasu.

6. Vložnik zatrjuje, da opis dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter kršitev načela zakonitosti po 28. členu Ustave. Navaja, da obsojenec tujcev ni prevažal po Sloveniji, niti jih ni spravil čez mejo ter da zgolj splošne navedbe, da naj bi "skupaj z drugimi neznanimi storilci v sostorilstvu, po predhodnem dogovoru in s sodelovanjem pri storitvi, skupaj z neznanimi storilci, tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravili čez mejo" še niso opis kaznivega dejanja, sodba pa v ničemer ne konkretizira, kakšno naj bi bilo pritožnikovo "sodelovanje pri storitvi", pri čemer meni, da ga tudi ne more, saj da obsojenec pri storitvi ni v ničemer sodeloval. Vožnja tujcev po Hrvaški takrat ni bilo kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, vsi tujci pa so imeli tudi veljavne dokumente za gibanje po Hrvaški.

7. Zatrjevani kršitvi nista podani. Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško – slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.1 Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško – slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil. Takšen opis je za konkretizacijo obsojenčevega ravnanja zadosten; z navedbo, da obsojenec pri storitvi ni v ničemer sodeloval, pa vložnik nasprotuje s pravnomočno sodbo ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar predstavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnik zatrjuje tudi, da naj ravnanje obsojenca na ozemlju Republike Hrvaške ne bi bilo relevantno. Tem navedbam ni mogoče slediti. Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona. Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo (prim. Šalamon, Bobnar, Skerbiš: D. Korošec, K. Filipčič, S. Zdolšek: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 497). Kazenski zakonik Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini proti Republiki Sloveniji (prvi odstavek 13. člena KZ-1, ki velja tudi za dejanja iz 308. člena KZ-1) in za tujca, ki stori v tujini kaznivo dejanje proti tujcem (če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi). Po presoji Vrhovnega sodišča zato ni ovir za veljavnost določb KZ-1 pri presoji obsojenčevega ravnanja na ozemlju Republike Hrvaške. Zato sta pravilni tudi stališči nižjih sodišč (8. točka prvostopenjske in 6. točka sodbe pritožbenega sodišča).

9. S ponavljanjem obsojenčevega zagovora, da je želel s tem, da jih prepelje do Nemčije, pomagati sorodnikom, za kar da obsojenec ni prejel nobenega denarja, ter to tudi ni bilo dogovorjeno, kar da so potrdile priče, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavnih in konvencijskih pravic pa vložnik ne konkretizira, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je bila zahteva deloma vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 209/2008 z dne 26. 2. 2009, tč. 21, in I Ips 10480/2012 z dne 13. 9. 2012, tč. 11.