Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile v dosedanjem postopku ugotovljene okoliščin prečkanja hrvaške meje, gre dejansko za v procesnem predlogu prikrit pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, kar ni predmet pritožbene presoje. Vrhovno sodišče zato postopka ni prekinilo do odločitve SEU v zvezi z vprašanji, postavljenimi v zadevi I Up 220/2016. V primerih, ko je že bil opravljen osebni razgovor in ni drugih okoliščin, ki bi zahtevale, da se da stranki možnost ponovne neposredne izjave pred uradno osebo, ta v ponovljenem postopku ni obvezen.

Možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito prosilcem ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).

Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke št. 2142-812/2016/18 (1313-05) z dne 2. 11. 2016, s katerim je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013(1) (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III), zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito in odločila, da je ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje omenjene prošnje.(2)

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zavrača tožbene očitke, med drugim navedbo, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito pod prisilo, češ da bo vrnjen v Grčijo. Gre za novo dejstvo, ki ga ni omenil ne ob prvem razgovoru 12. 7. 2016 ne v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem.(3) Na podlagi okoliščin dosedanjega poteka postopka je ocenilo, da v ponovljenem postopku ni bilo treba opraviti ponovnega tožnikovega zaslišanja, zavrnilo pa je tudi njegove navedbe, s katerimi je utemeljeval obstoj ovir za predajo Hrvaški. Poročilo AIDA iz decembra 2015 je namreč staro eno leto, nanaša pa se le na to, da imajo prosilci omejen dostop do zdravstvenega varstva. To je običajna praksa, ki pokriva določene vrste zdravstvene pomoči in ne vseh vrst zdravstvenih storitev, pri čemer tožnik niti ni zatrjeval določene potrebe po nujnem zdravstvenem varstvu, ki je ne bi mogel dobiti na Hrvaškem. Sicer pa posebni standardi zaščite iz zadeve Tarakhel proti Švici ne veljajo za odrasle moške, kot je tožnik, ki nimajo drugih značilnosti ranljivih skupin. Tudi trditev, da je samo center v Kutini pripravljen na sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in da to poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti, ne zadošča z vidika standardov ugotavljanja nevarnosti kršitve 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. O sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih na Hrvaškem ne pove nič izjava tamkajšnjega ministra iz marca 2016 v zvezi z zavračanjem beguncev. Zavračanje in podeljevanje zaščite je nekaj običajnega v teh postopkih, tožnik pa ni zatrjeval ali dokazoval, da Hrvaška sploh ne bi obravnavala prošenj po vsebini. Starejšega datuma (iz leta 2013 in 2014) sta tudi poročili, na kateri se sklicuje tožnik, in ki omenjata sistemske pomanjkljivosti, problemi zaščite otrok brez spremstev pa ne zadevajo tožnika. Po mnenju sodišča niti okoliščine, iz katerih je razvidno, da se tožnik v Sloveniji dobro počuti, nimajo takšne narave, da bi toženka morala upoštevati diskrecijsko klavzulo iz 17. člena Uredbe Dublin III.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in vztraja pri tožbenih trditvah. Predlaga prekinitev postopka do odločitve Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi s spornimi pravnimi vprašanji, postavljenimi v zadevi I Up 220/2016 in nanašajočimi se na razlago pojma nezakonitega prečkanja meje. Meni, da bi toženka morala razčistiti, ali je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ker da je prepričan, da je list papirja podpisal le zato, da se reši slabih razmer v Slavonskem Brodu, kjer so mu grozili z deportacijo v Grčijo. Zato je na osebnem razgovoru pojasnil, da prošnje ni vložil, saj ni razumel pomena svojega dejanja kot vložitev prošnje za mednarodno zaščito, le iz kampa je hotel oditi. Glede na to, da je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, bi toženka morala ponovno opraviti osebni razgovor. Navedena opustitev, ki bi bila možna le v skladu z drugo alinejo 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

4. Poudarja, da njegove navedbe pred upravnim organom(4) utemeljujejo domnevo, da na Hrvaškem obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilca, kar je v dosedanjem postopku konkretiziral z več poročili, v pritožbi pa se dodatno sklicuje še na najnovejše poročilo ECRE, izdano 16. 12. 2016, torej po vložitvi tožbe, zaradi česar po njegovem mnenju ne gre za pritožbeno novoto. Glede slabih razmer v kampu v Slavonskem Brodu govori še poročilo Moving Europe. Meni, da bi morala toženka njegovo prošnjo, da ostane v Sloveniji, obravnavati kot prošnjo za prevzem pristojnosti in se ‒upoštevaje diskrecijsko pravico države ‒ do nje izrecno izjasniti. Navaja, da je v Sloveniji zelo aktiven, pomaga pri organizaciji raznih dogodkov in tečajev, udeležuje se delovnih akcij, poučuje iranski ples in vožnjo z rolerji. Sklicuje se na zdravstveno potrdilo z dne 16. 11. 2016 in pojasnjuje, da je bil pri zdravniku, ker ima psihološke travme zaradi vračanja na Hrvaško. Toženka bi zato morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16 in presoditi, ali bi že sama odstranitev posameznika v drugo državo zaradi zdravstvenega stanja nasprotovala zahtevam, ki izhajajo iz načela nevračanja. Ker ni bilo osebnega razgovora, ni imel možnosti pojasniti, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče odločitev zadrži do odločitve SEU o predlogu za predhodno odločanje v zvezi z zadevo I Up 220/2016, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, sicer pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potrdilo pravilno uporabo merila iz člena 13(1) Uredbe Dublin III(5) za določitev odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sodba temelji na okoliščinah, ki jih je ugotovila toženka v upravnem postopku, in sicer: da je pritožnik v območje EU vstopil na Hrvaškem; da je šlo za nezakonit vstop; da je tam zaprosil za mednarodno zaščito in da se je prošnja štela za umaknjeno, ker je zapustil azilni dom. V obrazložitvi je sodišče posebej poudarilo, da pritožnik v tožbi ni argumentiral, da bi toženka napačno uporabila katero koli merilo v zvezi s ponovno prošnjo.

8. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno presojo uporabe navedenega merila oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča RS kot sodišča prve stopnje, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu(6). Upoštevaje navedeno, je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče zato v primeru utemeljene pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja praviloma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 79. člena ZUS-1), medtem ko vrne zadevo organu toženke le izjemoma ‒ kot določa drugi odstavek 79. člena ZUS-1, če je to potrebno glede na okoliščine primera (npr. če je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega nepravilnega ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja že v postopku izdaje upravnega akta). Tudi sprememba prvostopenjske sodbe je mogoča samo v povezavi z drugačno presojo dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi (80. člen ZUS-1).

9. Povedano pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.(7) Posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ZMZ-1 (niti ZMZ) ne določa. 10. To, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni samo ugotovilo dejanskega stanja, je treba upoštevati pri presoji pritožbene zahteve za prekinitev postopka do odločitve SEU v zvezi z vprašanji, postavljenimi v zadevi I Up 220/2016.(8) Postavitev take zahteve predpostavlja, da so pritožnikove okoliščine vstopa na Hrvaško enake kot v omenjeni zadevi (da je torej vstopil po balkanski begunski poti), zaradi česar se zastavlja enako vprašanje, in sicer ali je tak način vstopa na Hrvaško šteti za zakonit prestop meje. Pritožnikova zahteva za prekinitev postopka zato po vsebini pomeni tudi zatrjevanje tovrstnih okoliščin prečkanja hrvaške meje. Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile te v dosedanjem postopku ugotovljene (pritožnik niti v tožbi ni trdil, da okoliščine prehoda hrvaške meje ne bi bile ugotovljene ali da je bil ta zakonit), gre dejansko za v procesnem predlogu prikrit pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku, kar po prej obrazloženem ni predmet pritožbene presoje. Vrhovno sodišče zato postopka ni prekinilo.

11. Neutemeljeno je pritožbeno ponavljanje navedb o vloženi prošnji na Hrvaškem pod prisilo (zaradi grožnje z deportacijo v Grčijo). Sodišče prve stopnje je enake tožbene navedbe zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote in ker niso bistvene za odločitev, saj Hrvaška ni sprejela odgovornosti le zato, ker bi tožnik tam zaprosil za mednarodno zaščito, ampak tudi zato, ker je nezakonito prečkal mejo med Srbijo kot tretjo državo in Hrvaško kot članico EU. Tega pritožnik obrazloženo ne izpodbija, zato omenjene navedbe ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi.

12. Pritožnik ne more uspeti niti s trditvami, da je opustitev ponovnega osebnega razgovora v ponovljenem upravnem postopku absolutna bistvena kršitev določb upravnega spora. Enak tožbeni očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo in obrazložilo, zakaj ponovno zaslišanje (poleg že opravljenega osebnega razgovora 12. 7. 2016) ni bilo potrebno. V bistvenem zato, ker je bil pritožnik s podlago odgovornosti Hrvaške in njenim odgovorom seznanjen že na osebnem razgovoru 12. 7. 2016, za tem je prejel odločbo in odločitev izpodbijal na dveh sodnih stopnjah, po prejemu sklepa Vrhovnega sodišče I Up 245/2016 bi tudi lahko uveljavljal konkretne argumente o nepravilni uporabi merila, a tega ni storil. Na njem pa je breme, da dokaže, da merilo ni bilo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je z navedenim izrazilo stališče, da v primerih, ko je že bil opravljen osebni razgovor in ni drugih okoliščin, ki bi zahtevale, da se da stranki možnost ponovne neposredne izjave pred uradno osebo, ta v ponovljenem postopku ni obvezen.

13. Napačnost tega stališča pritožnik izpodbija s sklicevanjem na določbo druge alineje 46. člena ZMZ (v povezavi z njegovim 55. členom), ki določa primere, ko je dopustno odločiti brez osebnega razgovora. Po presoji Vrhovnega sodišča je omenjeno za presojo pravilnosti izpodbijanega stališča nebistveno. V obravnavanem primeru ne le da se ni mogoče sklicevati na navedeno določbo ZMZ, saj gre za postopek, ki se je sicer začel na njegovi podlagi (pritožnik je prošnjo vložil 11. 4. 2016), vendar se je nadaljeval in končal po določbah ZMZ-1 (125. člen ZMZ-1). Kar je bistveno, navedena določba je ob izpolnjenih pogojih dopuščala sprejem odločitve brez osebnega razgovora, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.

14. Poleg navedenega pritožnik navaja, da naj bi na osebnem razgovoru pojasnil, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da v tožbi ni trdil, da bi bilo treba ponoviti osebni razgovor zaradi spremenjenih okoliščin na njegovi strani in da brez tega z njimi ni mogel seznaniti upravnega organa. Navajal je le, da ima psihološke travme zaradi vračanja na Hrvaško in da iz zdravstvenega potrdila z dne 16. 11. 2016 izhaja, da je žalosten, potrt, tesnoben, brez volje in da slabo spi. Menil je, da gre za okoliščine, ki jih je treba presoditi v okviru 17. člena Uredbe Dublin III (diskrecijske pravice države). Do teh navedb se je sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo (39., 42. točka obrazložitve), kar pomeni, da je navedbe, ki iz izpodbijane odločbe niso izhajale, sprejelo in jih obravnavalo, ne pa zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote. Ker je s tem pritožniku omogočilo uresničitev pravice do izjave tudi glede teh okoliščin, ni mogoč sklep, da je bilo z opustitvijo ponovnega osebnega razgovora poseženo v omenjeno pritožnikovo pravico.

15. Neutemeljen je očitek, da v izpodbijani sodbi ni zadostnega pojasnila, katere okoliščine na pritožnikovi strani bi po mnenju sodišča prve stopnje sprožile obveznost države, da uporabi diskrecijo iz navedene določbe 17. člena Uredbe Dublin III. Ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do tega, ali je diskrecijska pravica države tudi prosilčeva pravica, zaradi česar se sme sklicevati nanjo in od države zahtevati, da jo uresniči, je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da morajo te okoliščine doseči prag iztožljive pravice iz EKČP ali Ustave RS. V kontekstu obravnavane zadeve to pomeni, da bi bila že razprava o prekinitvi vračanja na Hrvaško na mestu šele, če bi bilo pritožnikovo zdravstveno stanje tako slabo, resno, da bi postopek predaje (tako izvedba v Sloveniji kot sprejem na Hrvaškem) zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, izhaja iz prakse ESČP, ki zahteva minimalno stopnjo intenzivnosti grdega ravnanja, kar se ugotavlja v odvisnosti od trajanja ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih posledic na osebo ter glede na osebne okoliščine te osebe (spol, starost itd.). V povezavi s pritožnikovim zatrjevanim zdravstvenim stanjem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da možnost vlaganja prošenj za mednarodno zaščito prosilcem ne zagotavlja izbire države glede na njihovo mnenje o (ne)ustreznosti konkretne zdravstvene terapije. Tudi po stališču ESČP(9) iz 3. člena EKČP ne izhaja zahteva, da bi bilo vprašanje izročitve odvisno od vprašanja primerjave razlik med zdravstvenimi sistemi in v katerem izmed njih ima prosilec boljše pravice/možnosti za zdravljenje.

16. Ker je sodišče prve stopnje pritožnikove okoliščine zavrnilo kot nezadostne, je neutemeljeno s tem povezano pritožbeno stališče, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti določbo 17. člena Uredbe Dublin III. Ta v prvem pododstavku prvega odstavka določa, da se z odstopanjem od člena 3(1) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo (drugi pododstavek prvega odstavka). Gre torej za diskrecijsko pravico (klavzulo suverenosti) in ne obveznost države, da bo obravnavala prošnjo, zato ji v okoliščinah, kot so te v obravnavanem primeru, in ki glede zdravstvenega stanja niso primerljive s stanjem prosilke v zadevi Ustavnega sodišča Up-613/16 (ki je bila po porodu psihiatrično obravnavana), ni bilo treba razlagati, zakaj se ni odločila za prevzem pristojnosti. Ali se Republika Slovenija sicer primerno odziva na zadeve prosilcev, ki se aktivno vključijo v tukajšnje življenje in ga soustvarjajo, presega sodno presojo, saj ne gre za pravno vprašanje.

17. Z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožnik izpodbija pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

18. Iz navedene določbe izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv(10) , ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil(11) in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,(12) ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče(13) oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.(14)

19. Iz izpodbijane sodbe izhaja stališče, da s strani pritožnika predložena poročila iz avgusta 2013 in leta 2014 ter poročilo AIDA iz decembra 2015, sklicevanje na začasno odredbo ESČP v zadevi 60014/16 (ki se nanaša na premestitev družine z mladoletnimi otroki na Hrvaško), navedbe, da je edino center v Kutini pripravljen na sprejem prosilcev, sklicevanje na izjavo hrvaškega ministra in na članek iz marca 2016, ne povedo ničesar o sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih niti pri nastanitvi prosilcev (bodisi ker gre za informacije starejšega datuma bodisi ker te niso pomembne(15) ali se nanašajo na ranljive skupine, kar pritožnik ni). Stališče sodišča torej je, da pritožnikove navedbe in priložene listine ne vzpostavljajo dvoma v domnevo, da Hrvaška spoštuje temeljne pravice prosilcev. Vrhovno sodišče zato zavrača tudi pritožbeno trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomena omenjene začasne odredbe ESČP in nasploh te zadeve za pritožnikov položaj.(16)

20. Navedenega pritožnik ne more izpodbiti z opisovanjem razmer, ki naj bi jih bil deležen v kampu ob prihodu na Hrvaško (opisane v op. 3 obrazložitve te sodbe), saj ne trdi, da je bil v njem nameščen kot prosilec za mednarodno zaščito (ob tem, da je skušal sodišče prepričati, da njegova izjava v upravnem postopku, da prošnje ni vložil, ne pomeni tega, ampak nekaj drugega ‒ vloženo prošnjo v izogib grozeči deportaciji v Grčijo). Poleg tega je Vrhovno sodišče že poudarilo (sodba I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Pritožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), tovrstni dokumenti pa niso poznani niti Vrhovnemu sodišču. 21. V prid obstoju navedenih pomanjkljivosti sicer navaja še okoliščine, ki jih dokazuje s poročilom nevladne organizacije ECRE iz decembra 2016 (sestavljeno po izdaji izpodbijane sodbe). Vendar te (da je bilo do 30. 11. 2016 540 prosilcev vrnjenih na Hrvaško, večina s specifičnimi ranljivostmi in boleznimi; o strožjem nadzoru kopenskih mej za omejitev migracij; priporočilo ECRE o uvedbi tolmačev, brezplačne pravne pomoči in svetovanja vsem prosilcem; o nastanitvenih zmožnostih v treh centrih; o tedensko dvodnevni prisotnosti zdravnika v Porinu) po presoji Vrhovnega sodišča ne kažejo na relevantne pomanjkljivosti. Gre zgolj za podatke, ki sami zase ne povedo ničesar o (slabem) stanju azilnih postopkov na Hrvaškem, o nezmožnosti postavitve tolmača v okviru določb procesnega zakona, ki ga uporabljajo hrvaški upravni organi, in nezmožnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči na podlagi zakona, ki to ureja, niti o sposobnosti obvladovanja razmer pri obravnavanju prošenj in nastanitvi ter ravnanju s prosilci. Tega se očitno zaveda tudi pritožnik, saj v okviru trditev, ki naj bi jih dokazovalo omenjeno poročilo, izrecno zapiše termin „sistemske pomanjkljivosti“ le v povezavi s pridržanjem (da ko ni več upravičenih razlogov zanj, bi morali biti prosilci izpuščeni). Ta del poročila pa za obravnavani primer ni relevanten, saj se ne nanaša na pridržanje v okviru azilnega postopka, ampak na pridržanje nezakonito prebivajočega državljana tretje države, ki je v postopku vračanja na podlagi Direktive 2008/115.(17) Ta v okviru devete uvodne izjave celo izrecno določa, da državljana tretje države, ki je v državi članici zaprosil za azil, ne bi smeli obravnavati kot nezakonito prebivajočega na ozemlju te države članice, dokler ne začne veljati odločba o zavrnitvi prošnje ali odločba o prenehanju pravice te osebe do statusa prosilca za azil. 22. Poročilo Moving Europe glede razmer v kampu v Slavonskem Brodu pa je nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnik ne pojasnjuje, zakaj se nanj sklicuje šele v pritožbi (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tudi sicer na podlagi razmer v omenjenem tranzitnem begunskem centru v januarju 2016 (članek je iz tega obdobja) ni mogoče sklepati na podobno stanje v drugih nastanitvenih objektih, namenjenih prosilcem za mednarodno zaščito.

23. Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi in ker niso podani razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

(2) Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Sloveniji 11. 4. 2016. (3) V tej zadevi je Vrhovno sodišče že odločilo s sklepom I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, ko je tožnikovi pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu.

(4) Na osebnem razgovoru 12. 7. 2016 je izjavil, da je bilo v zaprtem kampu kot v zaporu. Povsod je bilo polno umazanije. Na voljo niso imeli prevajalca in urade osebe za pogovor. Povsod je bilo polno policistov, ki so imeli z njimi ponižujoč in nehuman odnos. Ves čas so se jim posmehovali in jih poniževali. Na poti v kopalnico sta bili dve vrsti policistov, ki so jih čuvali kot zapornike. Ker je nosil uhane, so ga zmerjali z izrazom „peder“. Hrana je bila obupna, jedli so le tuno. Ko je bil nekaj dni bolan, ni bilo zdravstvene oskrbe. Dali so mu ostanke čaja, ki je bil mrzel. Spali so v šotoru, kjer je ves čas pihalo in ga je zeblo, saj je dobil le eno odejo. Imel je virozo, bolelo ga je grlo. Policisti so pretepli nekega fanta in ga odpeljali z lisicami. Higienske razmere so bile slabe, stranišča vedno umazana, obleke rabljene in umazane. Nastanjen je bil v preurejenem kontejnerju, v katerem je bilo šest oseb, kasneje pa so jih premestili v ogromen šotor, v katerem je bilo ogromno postelj, tu in tam je prihajalo tudi do sporov.

(5) Ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način.

(6) Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.

(7) Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017. (8) Med drugim, ali je treba pojem nepravilnega prehoda po členu 13(1) Uredbe Dublin III v okoliščinah tega primera razlagati tako, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran z namenom tranzita v drugo državo članico EU.

(9) Zadevi N. v. the United Kingdom z dne 27. 5. 2008 in D. v. the United Kingdom z dne 2. 5. 1997. (10) V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85. (11) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

(12) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

(13) C-411/10, tč. 88. (14) Ibid., tč. 94. (15) Npr. dejstvo, da je prosilcem omogočen omejen dostop do zdravstvenega varstva, kar je običajna praksa, ki pokriva določene in ne vseh vrst zdravstvene pomoči, tožnik pa niti ni trdil, da ima določeno potrebo po nujnem zdravstvenem varstvu.

(16) Kolikor je razvidno iz podatkov spletne strani HUDOC, ESČP v tej zadevi še ni odločilo.

(17) Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.