Jedro

Tožnik je v konkretnem primeru bil seznanjen z razlogi, zakaj je Hrvaška odgovorna država članica in glede tega med Slovenijo in Hrvaško ni bilo nesoglasij, tako da je tožnik imel pravico do izjave in obrambe že na zaslišanju dne 12. 7. 2016, pa tudi po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča bi lahko uveljavljal konkretne argumente, zakaj določeno merilo ni pravilno uporabljeno, pa tega ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 22/2016; v nadaljevanju: ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. l. EU, št. L 180/31, z dne 29. 6. 2013; v nadaljevanju: Dublin III uredba), v postopku ponovnega odločanja, odločilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A, roj. ... 3. 1990, v kraju Shiraz, državljana Irana, ki je začasno nastanjen v izpostavi Azilnega doma, zavrže in da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublin III uredbi odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 11. 4. 2016 vložil prošnjo. Ministrstvo za notranje zadeve je ob vložitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito pridobilo podatke, da je prosilec vstopil v evropski prostor ilegalno preko Republike Hrvaške. Organ nato citira določilo 1. odstavka 13. člena Dublin III uredbe o tem, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Dne 16. 6. 2016 je pristojni organ Republike Slovenije od pristojnega organa Republike Hrvaške pridobil odgovor na predhodno poizvedbo, da je Republika Hrvaška v skladu s »c« točko prvega odstavka 18. člena Dublin III uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Iz odgovora je razvidno, da je prosilec vstopil v Republiko Hrvaško ilegalno v večji skupini migrantov dne 20. 2. 2016. Dne 15. 3. 2016 je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in se je s samovoljno zapustitvijo nastanitvenega centra za prosilce umaknil iz postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Dne 12. 7. 2016 je bil s prosilcem v prisotnosti njegovega pooblaščenca opravljen osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublin III uredbe. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom, da je Republika Hrvaška odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Prosilec je pojasnil, da je bil na Hrvaškem približno 35 dni v nekem zaprtem kampu v Slavonskem Brodu. Potem je dobil dokument, da mora zapustiti Hrvaško ozemlje in prepeljali so ga v kamp v Zagreb, kjer je nato ostal dva tedna ter nato odšel proti Republiki Sloveniji. Prosilec je še pojasnil, da za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni zaprosil. Meni, da bi v primeru vrnitve z njim ravnali nečloveško oziroma ponižujoče, saj je bilo tako že, ko je bival tam in da misli, da bi bilo tako tudi v primeru, če bi ga ponovno predali Republiki Hrvaški. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ima občutek, da bi z njim ravnali na tak način, je prosilec pojasnil, da je bilo v zaprtem kampu kot v zaporu. Povsod je bilo polno umazanije. Na voljo niso imeli nobenega prevajalca niti uradne osebe ni bilo na voljo za pogovor. Povsod je bilo le polno policistov, ki so imeli z njimi nehuman in ponižujoč odnos. Ves čas so se jim posmehovali in jih poniževali. Na poti v kopalnico, ko so se šli tuširati, sta bili dve vrsti policistov, ki so jih čuvali, kot da so zaporniki. Ker je nosil uhane so ga zmerjali z izrazom »peder«, kaj to pomeni je spoznal šele kasneje. Hrana je bila obupna, dobivali so samo tuno in nič drugega. Ko je bil nekaj dni bolan ni bilo nobene zdravstvene oskrbe niti sester ali zdravnika. Dali so mu samo čaj in še to so bili ostanki čaja, bil je mrzel. Spali so v šotoru, kjer je ves čas pihalo in ga je ves čas zeblo. Imel je samo eno odejo. Na vprašanje uradne osebe, kako bolan je bil v opisanem primeru, je prosilec povedal, da je imel prehlad oziroma virozo in da ga je bolelo grlo. Od njih je dobil le čaj.

4. Prosilec je navedel primer, ko so nekega fanta policisti pretepli, ker ga je eden od policistov porinil proti drugemu, temu pa se je nato po fantu razlil čaj. Ko se je fant zaradi tega pritožil, se je pet oziroma šest policistov spravilo nanj, pretepli so ga in odpeljali z lisicami. Policisti so bili rasisti in na ta način so ravnali z njimi, sovražili so jih. Tisto, kar je doživel, še vedno čuti v sebi, spomini niso prijetni. Prosilec je povedal še, da denarja ni imel in da se je toliko naveličal Hrvaške, da se je sam odpravil proti Sloveniji.

5. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, kakšna je bila osnovna oskrba v Republiki Hrvaški, pojasnil, da so bile higienske razmere zelo slabe, stranišča vedno umazana. Obleke so bile rabljene in umazane, tako da pri njih ni vzel nobenega oblačila. Tam se ni počutil varnega. Svojo državo je zapustil, da bi našel varno državo, kar pa Hrvaška zanj ni.

6. Uradna oseba je prosilca pozvala, če želi na koncu še kaj dodati. Pojasnil je, da je, kot je že povedal, v iskanju varne države prišel v Slovenijo, ki je zanj varna država in da si tukaj želi ostati. Ko je vstopil v Slovenijo, je sam poiskal policiste, da bi jim povedal, da želi tukaj ostati in zaprositi za mednarodno zaščito. Ni imel namena oditi v druge države. Noče oditi kam drugam, rad bi ostal, saj se tukaj počuti varno. Ne bi se rad vrnil na Hrvaško, glede na to, kar je doživel tam. V Zagrebu so se ga bali celo navadni ljudje, ko jih je na primer vprašal, za kakšen naslov ali kaj podobnega, so ga čudno gledali, ali pa celo, kot se je zgodilo, ko je dva fanta vprašal, kje se lahko kupi cigarete, je eden od njiju kar pobegnil stran, saj je verjetno mislil, da mu bo kaj naredil. Prosilec je dejal, da so bili na začetku v preurejenem kontejnerju, kjer jih je bilo šest. Kasneje so jih premestili v ogromen šotor, v katerem je bilo polno postelj. Na drugo vprašanje je pojasnil, da tu in tam so bili spori, bilo pa je tudi veliko policistov ter da so bili ločeni po narodnosti.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v prvotnem postopku s sodbo opr. št. I Up 245/2016 odločilo, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj niso bile ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera (na strani Republike Hrvaške, zaradi katerih je prevzela odgovornost).

8. Pristojni organ je v zvezi s prosilčevim opisom razmer, ki jih je doživel v Republiki Hrvaški in jih je podal na osebnem razgovoru, mnenja, da so prosilčeve navedbe neverodostojne, kot tudi neutemeljene, saj je prosilec opisal le njegovo bivanje v zaprtem centru v Slavonskem Brodu, kjer je bil nastanjen kot tujec, prijet zaradi ilegalnega prehoda meje in ni opisal razmer v objektu, kjer je bil nastanjen potem, ko je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Prav tako je pristojni organ mnenja, da je kontradiktorna izjava prosilca, ki jo je podal na osebnem razgovoru dne 12. 7. 2016, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in da je dobil dokument, da mora zapustiti Hrvaško ozemlje, saj je iz odgovora Republike Hrvaške razvidno, da je 15. 3. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in se je s samovoljno zapustitvijo nastanitvenega centra za prosilce umaknil iz postopka.

9. Ministrstvo za notranje zadeve meni, da so prosilcem za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški zagotovljeni vsi standardi, določeni za izvajanje postopkov mednarodne zaščite v državah članicah ter je mnenja, da so prosilčeve navedbe neverodostojne, saj iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ni razviden obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako prosilec ni predložil nobenega dokaza ali dokumenta, s katerim bi lahko njegove izjave potrdil, niti nobenega poročila, s katerim bi lahko dokazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški.

10. Ministrstvo za notranje zadeve je prepričano, da bo kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški nastanjen v skladu z minimalnimi standardi na področju mednarodne zaščite, ki jih zagotavlja Dublinska uredba III ter v skladu s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah, kjer je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Republika Hrvaška ni v zvezi s tem obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država. V zvezi s tem tudi ni predložil nobenega konkretnega dokaza. Ministrstvo za notranje zadeve je glede opisanega dogodka, ko so policisti pretepli nekega fanta in ga nato odpeljali, mnenja, da gre v tem primeru za tretjo osebo in ne za osebno ogroženost prosilca. Dublin III uredba je zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja), vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države.

11. Pristojni organ je mnenja, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 165/2015 2015 z dne 3. 2. 2015, v kateri tudi Upravno sodišče Republike Slovenije navaja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Pristojni organ se bo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublin III uredbe s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

12. ZMZ-1 v četrti alineji 51. člena določa, da lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrže, če se na podlagi meril, določenih v Dublin III uredbi, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Dublin III uredbi. Glede na zgoraj navedeni dublinski postopek je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi z četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrglo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

13. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka spregledala, da je glede na to, da je bila prošnja tožnika za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: ZMZ) vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1, se v skladu z določbo 125. člena ZMZ-1 uporablja star zakon, torej ZMZ. Ne drži, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za azil, v to je bil prisiljen pod grožnjo vračanja v Grčijo, zaradi česar njegove prošnje za azil na Hrvaškem ni mogoče upoštevati kot svobodno podane izjave volje, zaradi česar je prošnja za azil na Hrvaškem pravno neveljavna. O tem bo tožnik, če bo sodišče ugodilo njegovi prošnji za zaslišanje, dodatno izpovedal. 14. Tožena stranka nikjer ne navaja pravno relevantnih razlogov za uporabo 13. člena Dublin III uredbe, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublin III uredbe. Tožena stranka ni upoštevala, da gre v obravnavani zadevi za ponovno prošnjo za sprejem. V zadevi namreč niso ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za ponovno prošnjo. Sodna praksa (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016) je že zavzela stališče glede pravilnega vodenja postopka v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito, in sicer, iz citiranega sklepa izhaja, da ker odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je bistveno, da med državama obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Dublin III uredbe oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev, prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.

15. Pravilna uporaba določb Uredbe zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost. To ima namreč lahko za posledico uporabo katerega od drugih pravil za določitev njene odgovornosti, ki niso zajeta v poglavju III. Dublin III uredbe. Povedano za konkretni primer pomeni, da je presoja pravilne uporabe uporabljenega merila odvisna tudi od tega ali niso podane okoliščine, ki pomenijo drug temelj za določitev odgovorne države članice. Navedena obveznost, da standardni obrazec vključuje vse dokaze in okoliščine, ki omogočajo naslovljeni državi, da preveri svojo odgovornost, izhaja tako iz tretjega odstavka 21. člena kot iz četrtega odstavka 23. člena Dublin III uredbe in 22. člena ter prvega odstavka 25. člena Dublin III uredbe, ki se vsi nanašajo na medsebojno komunikacijo obeh držav. Torej bi morala tudi v obravnavani zadevi zahteva za ponovni sprejem vsebovati podatek, da gre za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in zakaj Republika Slovenija šteje, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18 (I) (b), (c) ali (d) Dublin III uredbe, kar pa iz Standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito ne izhaja, zato je odločitev tožene stranke materialno pravno zmotna.

16. Nadalje je treba poudariti, da je v primeru, ko je zadeva vrnjena v ponoven postopek, treba le-tega ponovno izvesti, torej je potrebno izvesti osebni razgovor. Tožena stranka je s tem, ko je v predmetni zadevi opustila osebni razgovor, zagrešila še dodatno absolutno bistveno kršitev iz 237. čl., 2. odst., 3 tč. Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o okoliščinah, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito utemeljena.

17. V zvezi z drugim odstavkom 3. člena Dublin III uredbe pravi, da predstavljene navedbe tožnika kažejo na utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki ne le da bi lahko povzročile nehumano ravnanje, temveč so tudi konkretno že nastale takšne kršitve za tožnika. Izjave tožnika potrjuje tudi poročilo AIDA za Hrvaško iz decembra 2015, pri čemer iz poročila izhaja, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. Tožena stranka bi se tako morala opredeliti do možnosti prosilcev v Republiki Hrvaški do zdravstvene oskrbe in pomoči. Prav tako bi se morala opredeliti in poiskati ustrezna dokazila glede kršenja človekovih pravic oziroma nečloveškega ravnanja, ne samo glede zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški, temveč tudi do ravnanja policistov do tožnika. Tega ni storila niti v ponovljenem postopku. Zgolj sklicevanje na to, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivosti in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, še ne pomeni, da se zdravstvena oskrba dejansko, torej v praksi, izvaja. V zvezi s tem je bilo tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

18. ESČP v podobni zadevi, ko je sodišče v podobni zadevi že odločalo in izdalo začasno odredbo, s katero je Republiki Avstriji prepovedalo vrnitev družine na Hrvaško (št. zadeve: 60014/16). Tožnik na tem mestu prilaga dopis Evropskega sodišča za človekove pravice, ki dokazuje navedeno. Tožnik še predlaga, da sodišče te dokaze pridobi po uradni dolžnosti, in spremlja postopek, ki poteka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice pod opr. št. 60014/2016. 19. Prav tako pa se poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, glede na dejstvo, da je zaradi (begunske) krize, od septembra 2015 dalje, nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini. Tako se poraja resna težava, da tožnik ostane brez nastanitve oziroma primerne nastanitve. Nadalje tožnik tudi pojasnjuje, da je azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen oziroma še več, Republika Hrvaška za tožnika ni več varna država, saj je notranji minister Republike Hrvaške javno izrazil mnenje glede pridobitve statusa prosilcev za azil: »Ljudje, ki prihajajo iz držav ne morejo pridobiti mednarodne zaščite. V prvi vrsti so to državljani Maroka, Bangladeša, Šri Lanke, Alžirije, Liberije, Konga, Sudana in Pakistana«. Zavračanje beguncev v Republiki Hrvaški pa kažejo tudi novejše informacije (npr.: Kroet C., Surk B.: Slovenia, Croatia close borders to migrants, 9. 3. 2016).

20. Tožnik je, kot je pojasnil že v prošnji za mednarodno zaščito, želel prestopiti v krščansko vero, zaradi česar je imel velike težave; obsojen je bil na zaporno in denarno kazen, odpovedal se mu je njegov oče, ki ga je zaradi tega pretepel, grozil pa mu je, da ga bo ali ubil ali predal policiji. Glede na to, da je že samo zaradi simpatiziranja s krščansko vero tožnik preganjan, prav tako pa je v Iranu predvidena smrtna kazen za spremembo vere, je tožnik prepričan, da je upravičen do mednarodne zaščite. Glede na vse pojasnjeno bi tožena stranka z vrnitvijo tožeče stranke Republiki Hrvaški posredno kršila načelo nevračanja. Tožena stranka bi torej z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško posredno kršila načelo nevračanja po 20. členu ZMZ-1, saj je tudi posredno vračanje prepovedano v 3. členu EKČP in 33. členu Ženevske konvencije. Sklicuje se na poročilo: The EU's dysfunctional asylum system (2. avgust 2013).

21. Tudi tam, kjer so skupni standardi, zapisani v zakonu, se to ne prevesi vedno v splošno prakso. Hrvaški azilni sistem deluje zelo različno od nemškega ali danskega, je zaključek terenske raziskave na Hrvaškem, ki je vključevala obiske hrvaških sprejemnih centrov. Prosilci za azil na Hrvaškem živijo v začasnih bivališčih in nimajo ustreznega pravnega svetovanja in psiholoških storitev. Hrvaški sprejemni centri nimajo ustreznih varnostnih ukrepov in v zadnjih mesecih so imeli pogoste izbruhe nasilja. Hrvaške oblasti se trudijo, da bi odpravile te težave, vendar kljub temu ostaja ugotovitev, da kljub skupnemu pravnemu okvirju, evropske države ne nudijo enake ravni zaščite prosilcem za azil. Sklicuje se na Human Rights Watch Report iz leta 2014. Sprejemni centri so prenatrpani, obstajajo pa tudi poročila o tem, da so bili nekateri prosilci za azil nameščeni v zaprte centre. Zaščita otrok brez spremstva ostaja problematična, s slabo usposobljenimi skrbniki, ki se običajno nahajajo daleč od centrov, kjer so nastanjeni otroci, pogosto v neprimernih nastanitvah.

22. V povezavi z začasno odredbo pa tožnik navaja, če bi Slovenija prevzela primer tožnika, bi s tem tožnika razbremenila negotovosti glede tega, kaj naj pričakuje v primeru vrnitve na Hrvaško, hkrati pa bi s tem Slovenija pokazala solidarnost do države, ki se zaradi ogromnega števila prosilcev za azil nahaja v zapleteni situaciji, kot je razvidno iz predloženih poročil (prepolne nastanitvene kapacitete, zavračanje prosilcev za mednarodno zaščito, omejen dostop do zdravstvenega oskrbe in pomoči prosilcem v praksi). Poleg tega je tožnik, odkar je prišel v Slovenijo, zelo aktiven, kar je dokazal z dopisi kulturnega društva Gmajna, od RTV in od evangeličanske cerkve. Tako je na primer pomagal pri organizaciji dogodkov in tečajev v Sloveniji, se udeležuje delovnih akcij, poučuje tradicionalni iranski ples in vožnjo z rolerji. Pomaga drugim beguncem in vsakodnevno nameni več ur prostovoljnim aktivnostim. Sodeloval je tudi pri snemanju slovenskega filma, aktivno pa je od spremembe vere vključen v aktivnosti evangeličanske cerkve v Sloveniji. Tožnik prilaga še zdravstveno potrdilo z dne 16. 11. 2016, iz katerega izhaja, da je žalosten in potrt, da je brez volje, da slabo spi in je tesnoben. Naslednji pregled ima 2. 11. 2016. Tožnik je bil pri zdravniku ravno zato, ker ima psihološke travme zaradi vračanja na Hrvaško. Glede zdravstvenega stanja tožnik izpostavlja odločitev Ustavnega sodišča (Up-613/16), po kateri je treba presoditi tudi, ali bi bila že sama odstranitev posameznika v drugo državo zaradi zdravstvenega stanja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. V primeru tožnika gre za podobno situacijo, saj je poslabšanje zdravstvenega stanja od tožnika povezano ravno z grožnjo deportacije, kar bo zaslišan, če bo njegovemu predlogu za zaslišanje ugodeno, izpovedal. Iz citirane ustavne odločbe jasno izhaja, da je treba presojati tudi, ali bi bila že sama odstranitev posameznika v drugo državo v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. Pri tem se upošteva vse okoliščine, ki so pomembne za presojo, vključno z najnovejšimi informacijami o posameznikovem zdravju (ker pa, kot rečeno, tožena stranka ni opravila osebnega razgovora, tožnik sploh ni imel možnosti pojasniti, kakšno je njegovo zdravstveno stanje). Kršitev pravice do izjave je tako očitna. Predlaga zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

23. V odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

24. Tožba ni utemeljena.

25. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ponovnem postopku v zadostni meri zadostila standardom Vrhovnega sodišča iz sklepa v zadevi I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, tožeča stranka pa v novi tožbi tudi ne uveljavlja takšnih tožbenih ugovorov, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo.

26. Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka uporabiti ZMZ in ne ZMZ-1. Določba 125. člena ZMZ-1 pomeni, da se postopki, ki so se začeli na podlagi ZMZ, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1, ki je stopil v veljavo 24. 4. 2016 (128. člen ZMZ-1). Obravnavani postopek se je začel z vložitvijo prošnje tožnika dne 11. 4. 2016 in ga je zato tožena stranka morala voditi po ZMZ-1. Izjema je ureditev sodnega varstva, kar vključuje tudi ureditev pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodno odločbo. Določilo drugega stavka 125. člena ZMZ-1 namreč pomeni, da se glede sodnega varstva za obravnavani primer uporablja ZMZ, po katerem ima stranka pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo.(1)

27. Z drugim tožbenim ugovorom, da je tožnik pod prisilo, češ da bo vrnjen v Grčijo, podal prošnjo za mednarodno zaščito, tožeča stranka navaja novo dejstvo, ki ga tožnik ni omenil ob prvem razgovoru, ki ga je imel dne 12. 7. 2016 v zvezi s postopkom po Dublin III uredbi, kjer je povedal, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil. Tudi v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem dejstva o tem, da so ga prisilili, da je podal prošnjo, ni omenil, tako da tega vidika spora Upravno sodišče ne more natančneje obravnavati (3. odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Poleg tega pa ta novi tožbeni ugovor niti ni bistven, saj Hrvaška ni sprejela odgovornosti za obravnavo njegove prošnje samo za to, ker bi tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je sprejela odgovornost na podlagi 1. odstavka 13. člena Dublin III uredbe, torej zaradi tega, ker je nezakonito prečkal mejo med Srbijo kot tretjo državo in Hrvaško kot državo članico EU (4. odstavek zapisnika o razgovoru z dne 12. 7. 2016, 4. odstavek obrazložitve izpodbijanega akta v povezavi z odgovorom hrvaškega organa na zahtevo za sprejem z dne 16. 6. 2016).

28. Tudi tožbeni ugovor glede potrebe po ponovnem zaslišanju tožnika v upravnem postopku ne more pripeljati do odprave izpodbijanega akta. Glede na podatke v spisu, vključno s tožbenimi navedbami in argumenti, sodišče ne vidi razlogov, da bi bilo zaslišanje tožnika v ponovnem postopku nujno potrebno. Tožnik je aktivno sodeloval v upravnem postopku ob prisotnosti pooblaščenca in sicer na zaslišanju dne 12. 7. 2016 in je prejel upravni akt z obrazložitvijo, zoper katerega je lahko vložil sodno varstvo in sicer na dveh stopnjah sojenja. Ponovno zaslišanje z namenom, da bi se lahko izrazil o bistvenih dejstvih, na katerih temelji odločba, v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Tožnik je namreč bil na podlagi seznanitve z relevantnimi dejstvi na zaslišanju dne 12. 7. 2016 (zapisnik o zaslišanju z dne 12. 7. 2016, stran 1) in tudi na podlagi sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadostni meri in v skladu s standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Ghezebash(2) seznanjen z relevantno podlago oziroma merilom, na podlagi katerega je Hrvaška odgovorna država članica in na podlagi katere tudi temelji izpodbijana odločitev. Pristojni organ Hrvaške je namreč odgovoril na zaprosilo Slovenije, da sprejema odgovornost na podlagi člena 13(1) v zvezi z členom 18(1)c Dublin III uredbe, ker je tožnik nezakonito prečkal mejo med Srbijo in Hrvaško, da je zaprosil za azil na Hrvaškem dne 15. 3. 2016, vendar pa je nato prišlo do implicitnega umika prošnje, ker je zapustil sprejemni center. Ta odgovor je v spisu sicer samo v angleščini, čeprav bi moral biti preveden v slovenščino. Vendar pa je bil tožnik na zaslišanju dne 12. 7. 2016 obveščen o odgovoru pristojnega organa Hrvaške, v jeziku, ki ga razume, da je Hrvaška odgovorna država članica na podlagi člena 13(1) Dublin III uredbe, ker je tožnik nezakonito prečkal mejo iz tretje države v državo članico EU. Poleg tega je omenjena vsebina iz odgovora hrvaškega organa povzeta tudi v obrazložitev izpodbijanega akta.

29. Iz nobenega zanesljivega podatka v spisu pa ne izhaja, da je tožnik v Sloveniji »ponovno« zaprosil za mednarodno zaščito, na kar se je v 10. odstavku sklepa v zadevi I Up 245/2016 oprlo Vrhovno sodišče, ko je vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Upravno sodišče tej navedbi v uvodu sklepa št. 2142-812/2016/10 (1313-08) ne more več dati takšne teže, kot jo je dalo Vrhovno sodišče, kajti čeprav je bil to morda ključni razlog, da je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje in je bil tožeča stranka s to okoliščino seznanjena, ni v ponovnem postopku navedla ničesar v oporo temu, da je tožnik že enkrat prej zaprosil za mednarodno zaščito in da gre v tem postopku za ponovno odločanje o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi iz nobenega drugega podatka v spisu ne izhaja, da gre za drugo prošnjo tožnika v Sloveniji in tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne navaja, da odloča o drugi prošnji tožnika za mednarodno zaščito, ampak v uvodu pravi, da gre za »ponovno odločanje« - torej gre za odločanje po sklepu Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2106. Iz sodnih odločb Sodišča EU v zadevah Karim in Ghezelbash namreč izhaja, da ima tožeča stranka, potem, ko je seznanjena z razlogi oziroma pravno podlago za sprejem odgovornosti druge države članice EU, dokazno breme, da dokaže, da merila oziroma konkretno merilo, ki je v zadevi relevantno, ni bilo pravilno uporabljeno. Vidik dokaznega bremena namreč vsebuje že preliminarno vprašanje pod točko 2 predhodnega vprašanja v zadevi Karim(3) in tudi izpeljana interpretacija Sodišča EU izhaja iz pravil dokaznega bremena.(4) Enako velja tudi za izpeljavo te iste interpretacije v zadevi Ghezelbash.(5)

30. Tožeča stranka pa v tožbi po ponovljenem postopku z ničemer ne pojasnjuje, da gre za reševanje druge prošnje za mednarodno zaščito in ne argumentira, da je katero koli merilo v zvezi z ponovno prošnjo za mednarodno zaščito tožena stranka napačno uporabila. Zato ponovno zaslišanje tožnika v upravnem postopku ni bilo potrebno.

31. Tako kot je Upravno sodišče že pred sodnima odločbama Sodišča EU v zadevah Ghezelbash(6) in Karim(7) na podlagi splošnega načela oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) izpeljalo interpretacijo, da stranka po Uredbi EU 343/2003 z dne 28. 2. 2003 (Dublin II uredba) lahko učinkovito varuje svoje pravice tudi mimo ugovora sistemskih pomanjkljivosti z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja,(8) je tudi Vrhovno sodišče, ravno tako izhajajoč iz pravice do učinkovitega sodnega varstva(9) in sledeč sodnima odločbama v zadevah Ghezelbash in Karim, potrdilo, da stranka lahko na podlagi prava EU uveljavlja učinkovito sodno varstvo ne samo zaradi kršitve pravice iz 4. člena listine EU o temeljnih pravicah (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublin III uredbe), ampak tudi iz drugih razlogov in sicer zaradi nepravilne uporabe meril iz III. poglavja Dublin III uredbe(10) ali pa zaradi nepravilne uporabe poglavja V. Dublin III uredbe.(11)

32. Za lažje razumevanje razvoja sodne prakse Sodišča EU v zadevah Ghezelbash in Karim in sodne prakse ESČP v zvezi z členom 3. EKČP, ko države podpisnice EKČ izvajajo pravo EU, je treba poudariti, da sta bili interpretaciji Sodišča EU glede učinkovitega sodnega varstva v sodnih odločbah v zadevah Karim in Ghezelbash po eni strani mogoči, ker je zakonodajalec EU v Dublin III uredbo v primerjavi z Dublin II uredbo vključil bistveno več uvodnih določb glede varstva človekovih pravic; ta zakonodajna sprememba pa je bila posledica zlasti sodbe ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece, ki se je med drugim nanašala na uporabo Dublin II uredbo. V zvezi s sodbo ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece so nekatera sodišča v Evropi zmotno izpeljala, da stranka lahko izpodbija odločitev o tem, da bo druga država članica obravnavala njeno prošnjo, samo v primeru t.i. »sistemskih pomanjkljivosti« v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Takšno stališče je namreč lahko v nasprotju z določilom 3. člena EKČP. Ker je bila to zmotna (re)interpretacija sodbe v zadevi M.S.S. ne samo s strani nekaterih nacionalnih sodišč, ampak tudi manjših senatov ESČP, je moral zadevo razčistiti Veliki senat ESČP v zadevi Tarakhel v. Switzerland, na katero je potem reagiralo Sodišče EU v zadevah Karim in Ghezelbash. Zato je bila omenjena sprememba v sodni praksi Sodišča EU ne samo mogoča, ampak tudi nujna v izogib konfliktu z sodno prakso ESČP. Ravno na ta vidik t.i. sodniškega dialoga in medsebojnega vplivanja med ESČP in Sodiščem EU se nanaša navedba Sodišča EU v 39. odstavku sodbe v zadevi Ghezelbash, kjer to sodišče omenja »spoštovanje mednarodnega prava«, in kar prevzema tudi Vrhovno sodišče v 6. odstavku obrazložitve sklepa v zadevi I Up 245/2016. 33. Dodana vrednost interpretacije Vrhovnega sodišča v sklepu v zadevi I Up 245/2016 glede na dosedanjo sodno prakso je torej v tem, da na učinkovit način v slovensko sodno prakso prinaša pravni učinek omenjenih dveh sodb Sodišča EU v zadevah Karim in Ghezelbash o tem, da so v tovrstnih sporih iztožljivi tudi vidiki uporabe raznih meril za odločanje odgovornih držav članic za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in da je enako kot Sodišče EU tudi Vrhovno sodišče izhajalo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva (47. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Vrhovno sodišče sicer v tem sklepu (odst. 8) pravi tudi, da je »bistveno, da med državama obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Dublin III Uredbe /.../. Le tako je /…/ prosilcu omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.«

34. Upravno sodišče meni, da je v tem stališču Vrhovnega sodišča treba dati glavni poudarek argumentu, da mora imeti tožnik na podlagi komunikacije med državama, o kateri mora biti tožnik obveščen celovito in natančno, tako da mu to omogoča ne samo učinkovito pravno sredstvo oziroma sodno varstvo, ampak tudi pravico, da se izjasni o pomembnih dejstvih, preden je upravni akt izdan. Kajti temu služi tudi določba o pravici do obveščenosti iz 4. člena v povezavi s pravico do osebnega razgovora iz 5. člena Dublin III uredbe v povezavi s pravico do izjave oziroma obrambe kot splošnih pravnim načelom znotraj prava EU. V okvir splošnih pravnih načel prava EU sodi pravica, da se vsaka oseba izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, „ki bi lahko negativno vplival na njegove interese.(12) Namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, „ki posega v položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba povedala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti /.../, pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, tako korelat načela spoštovanja pravice do obrambe. V skladu s sodno prakso Sodišča EU se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, izrecno ne določa take postopkovne zahteve.(13) Ta pravica pa ni absolutna, ampak jo je dopustno omejiti.(14) Temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, ne pomenijo absolutnih pravic, ampak so lahko omejene, pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih zasleduje zadevni ukrep, in da glede na zasledovalni cilje ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi zadeval samo bistvo tako zagotovljenih pravic.(15) Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.(16) Zato Upravno sodišče meni, da je treba tudi v primeru odločitve, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker je odgovorna druga država članica po Uredbi Dublin III, upoštevati ne samo načelo sorazmernosti, ampak tudi načelo učinkovitosti v izvajanju namena Uredbe Dublin III.(17) Posledično to mutatis mutandis pomeni, da „vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku /.../ ne pomeni kršitve te pravice. Posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../.(18)

35. Tožnik je v konkretnem primeru bil seznanjen z razlogi, zakaj je Hrvaška odgovorna država članica in glede tega med Slovenijo in Hrvaško ni bilo nesoglasij, tako da je tožnik imel pravico do izjave in obrambe že na zaslišanju dne 12. 7. 2016, pa tudi po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2016 bi lahko uveljavljal konkretne argumente, zakaj določeno merilo ni pravilno uporabljeno, pa tega ni storil. V sklepu v zadevi I Up 245/2016 Vrhovno sodišče v delu sodne odločbe (odst. 9-10) navaja, da je pritožnik navedel, da naj bi tožena stranka svojo odločitev oprla na 18. člen Dublin III uredbe in nadaljuje, da je ob preverjanju te trditve Vrhovno sodišče ugotovilo, da ta trditev pritožnika v izpodbijani sodbi in obrazložitvi sklepa nima podlage, saj upravni organ razpravlja le o pritožnikovem nezakonitem prečkanju meje in uporabi člen 13(1) Dublin III uredbe. »Vendar je Vrhovno sodišče ob preizkusu omenjenih pritožbenih navedb ugotovilo tudi, da je upravni organ v uvodu sklepa dejansko navedel tudi to, da gre za ponovno odločanje« /…/ in da bi v tem primeru tožnik lahko uveljavljal druge ugovore.

36. Z razliko od prvotne upravne odločbe tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne upošteva zgolj okoliščine o nezakonitem prečkanju meje iz člena 13(1) Dublin III uredbe, ampak se na kratko opira tudi na odgovor Hrvaške v zvezi z določilom člena 18(1)(c) Dublin III uredbe (v četrtem odstavku na strani 2 sklepa), v preostalem delu obrazložitve pa obravnava ugovor prosilca v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublin III uredbe.

37. V ponovnem postopku tožnik drugih ugovorov ne uveljavlja niti iz III. poglavja niti iz V. poglavja Dublin III uredbe. Tožena stranka pa je upoštevala stališča Vrhovnega sodišča v delu, kjer se je sklicevala na odgovor Hrvaške, da sprejema pristojnost na podlagi določila člena 18(1)(c) Dublin III uredbe.

38. V preostalem delu tožbe tožnik poskuša utemeljiti, da so podani razlogi za uporabo drugega pododstavka člena 3(2) Dublin III uredbe in da je tožena stranka nepravilno presodila te okoliščine. Upravno sodišče pripominja, da je v tovrstnih zadevah potrebno upoštevati standarde dokazovanja, ki jih je razvilo Sodišče EU v zadevi Aranyosi in Caldararu ter ESČP v zadevah M.S.S. v Belgium and Greece in Tarakhel v. Switzerland. Gre sicer za zadevo, ki se nanaša na uporabo načela medsebojnega (vzajemnega) zaupanja med državami članicami, ko gre za ugotavljanje morebitne kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z uporabo Evropskega pripornega naloga. Vendar so ti standardi uporabljivi tudi v zvezi z izvajanjem drugega pododstavka člena 3(2) Dublin III uredbe. Temeljna dokazna pravila in standardi, preneseni iz zadeve Aranyosi in Caldararu(19) ter M.S.S. v. Belgium and Greece in Tarakhel v. Switzerland na določilo drugega pododstavka člena 3(2) Dublin III uredbe, so naslednji: - če pristojni organ ali sodišče razpolaga(ta) z elementi, ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, mora(ta) presoditi obstoj te nevarnosti;(20) to pomeni, da ni mogoče od prosilca zahtevati, da nosi vse dokazno breme;(21) - organ oziroma sodišče se morata opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v državi, kamor naj bi bil prosilec premeščen, in ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nastanitvene centre; ti podatki lahko izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov;(22) - na tej podlagi mora organ oziroma sodišče v naslednjem koraku konkretno in natančno presoditi tudi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zadevna oseba tej nevarnosti podvržena zaradi razmer, ki jih je mogoče predvideti v drugi državi članici;(23) - pristojni organ lahko od države, ki je sprejela odgovornost, zahteva tudi, naj mu pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba sprejeta v državi članici in v tem primeru odločitev o predaji odloži, dokler ne pridobi dodatnih informacij, ki omogočajo izključitev omenjene nevarnosti;(24) če pa gre za otroka, četudi je v spremstvu staršev, mora pristojni organ v primeru slabih razmer v državi članici pridobiti konkretno in specifično zagotovilo, da bo družina ob prihodu v državo članico sprejeta in nameščena v bivanjske razmere, ki bodo ustrezale starosti in potrebam otroka ter družine.(25)

39. Če sodišče v nadaljevanju obravnava tožbene ugovore in predložena dejstva v luči zgoraj vzpostavljenih standardov, potem ugotavlja, da je poročilo AIDA iz decembra 2015 staro eno leto in se nanaša samo na to, da imajo prosilci omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. Omejen dostop do zdravstvenega varstva za prosilce za mednarodno zaščito je običajna praksa, ki pokriva določene vrste zdravstvene pomoči in ne vseh vrst zdravstvenih storitev, poleg tega pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel določeno potrebo po nujnem zdravstvenem varstvu, ki je ne bi mogel dobiti na Hrvaškem.

40. Začasna odredba izdana na podlagi pravila 39 s strani ESČP v zadevi 60014/16 ni relevantna za obravnavani primer, ker je bila izdana za primer premestitve družine z mladoletnimi otroci na Hrvaško, kar je skladno s standardi iz sodbe v zadevi Tarakhel v. Switzerland. Posebni standardi zaščite iz te zadeve pa ne veljajo za odrasle moške, kot je tožnik, ki nimajo drugih značilnosti ranljivih skupin, kot da so prosilci za mednarodno zaščito.

41. Nadalje, trditev tožnika, da je edino center v Kutini pripravljen na sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in da to poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti, ne zadošča z vidika zgoraj postavljenih standardov ugotavljanja nevarnosti za kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tudi »zavračanje« beguncev, pri čemer se tožnik sklicuje na izjavo ministra v hrvaški vladi ter članek z meseca marca 2016 še ne pove nič o sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih, ki bi jim bil podvržen tožnik, kajti tako kot podeljevanje zaščite je tudi zavračanje zaščite nekaj običajnega v tovrstnih postopkih. Tega, da Hrvaška sploh ne bi obravnavala prošenj po vsebini, pa tožnik ne zatrjuje ali dokazuje. Dve poročili, na kateri se sklicuje tožnik, ki omenjata sistemske pomanjkljivosti, sta starejšega datuma, saj izvirata iz avgusta 2013 oziroma iz leta 2014, problemi zaščite otrok brez spremstev pa ne zadevajo tožnika, ki ni otrok.

42. Sodišče z razumevanjem sprejema navedbe tožnika, da se v Sloveniji dobro počuti, da se je vključil okolje in da tvorno sodeluje v različnih dejavnostih tudi v splošno dobrobit v povezavi z društvom X., da pomaga pri organizaciji tečajev v Sloveniji, da poučuje tradicionalni iranski ples, da pomaga drugim beguncem, da je vključen v evangeličansko cerkev v Sloveniji in da mu negotovost ter možnost vrnitve na Hrvaško povzroča tesnobo. Vendar pa te okoliščine gledano v celoti ne dosegajo ravni, ko bi sodišče lahko ugotovilo, da bi tožena stranka morala v postopku upoštevati tudi diskrecijsko klavzulo iz določila 17. člena Dublin III uredbe, ker bi brez tega lahko bilo nesorazmerno poseženo v kakšno njegovo iztožljivo pravico iz EKČP oziroma iz Ustave RS.

43. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Po tem določilu, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena ZMZ.

opomba (2) : C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 46-48, 51. opomba (3) : C-155/15, 7. 6. 2016, odst. 13. opomba (4) : Ibid. odst. 14, 18-21, 26-27. opomba (5) : C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 27-28, 51, 53. opomba (6) : C-63/15, 7. 6. 2016. opomba (7) : C-155/15, 7. 6. 2016. opomba (8) : Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013-6 z dne 27. 12. 2013. Ta sodba je bila kasneje spremenjena s sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 40/2014 z dne 5. 2. 2014 in po razveljavitvi sodne odločbe Vrhovnega sodišča s strani Ustavnega sodišča je bila sodba Upravnega sodišča še enkrat spremenjena s sodno odločbo Vrhovnega sodišča z dne 1. 10. 2014. opomba (9) : Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, odst. 6. opomba (10) : C-63/15, Ghezelbash, izrek sodne odločbe.

opomba (11) : C-155/15, Karim, odst. 21 in izrek sodne odločbe. Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 245/2016, odst. 7-8. opomba (12) : To splošno pravno načelo, ki velja za države članice EU, velja povezati s pravico do dobrega upravljanja iz 41. člena Listine, ki velja za organe EU (C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 75-87; C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 34, 36; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 46. opomba (13) : Ibid. odst. 47-49. opomba (14) : Ibid. odst. 53. opomba (15) : c-383/13 PPU, M.G., N.R, 10. 9. 2013, odst. 33 opomba (16) : Ibid. odst. 34. opomba (17) : Ibid. odst. 42. opomba (18) : Ibid. odst. 39 opomba (19) : C-404/15, Aranyosi in C-659/15 PPU, Caldararu, 5. 4. 2016. opomba (20) : Ibid. odst. 88. opomba (21) : M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 352. opomba (22) : C-404/15, Aranyosi in C-659/15 PPU, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 89. opomba (23) : Ibid. odst. 92. opomba (24) : Ibid. odst. 95, 104. opomba (25) : Tarakhel v. switzerland, odst. 120-122.