Jedro

Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku glede obstoja odpovednega razloga povzelo le razloge (pa še to ne v celoti), ki jih je v razveljavitvenem sklepu navedlo Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji tožene stranke. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato bi moralo zavzeti stališče do vseh relevantnih pritožbenih navedb in do sodbe sodišča prve stopnje (lahko tudi, ne pa nujno, z razlogi Vrhovnega sodišča). Sodba, ki ne odgovori na pritožbene navedbe, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica s prekoračitvijo omejitve pri uporabi službenega telefona in z naročanjem taksi storitev v zasebne namene huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožnica je bila opozorjena na omejitve pri uporabi službenega telefona, podlage za domnevo, da ima ob prejemu novega aparata drugačen paket z več funkcijami pa ni bilo. A., ki ji je telefon izročil, je vpričo nje izklopil funkcijo prenosa podatkov z interneta. Kljub temu je že prvi mesec naredila za preko 600 EUR stroškov, čeprav je bila njena dotedanja omejitev 30 EUR mesečno. Glede naročanja taksi prevozov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se sicer prevozi za toženo stranko (naročala jih je tožnica, ki je bila poslovna sekretarka) pisali na njeno ime, vendar pa niso bili vsi, ki so bili naročeni, službeni. Nekatere naročene relacije niso pokrivale službenih lokacij, ampak relacijo med tožničinim bivališčem in njenim delovnim mestom, pa tudi ure so se pokrivale s časom prihodov na delo in odhodov z dela. Poleg tega so bili nekateri prevozi naročeni v popoldanskem času in ob vikendih, ko tožena stranka taksi prevozov ni potrebovala. Ker tožnica ni dokazala, da so bili tudi ti prevozi opravljeni v službene namene, je presodilo, da jih je uporabila v zasebne.

2. Sodišče druge stopnje je najprej po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku ugodilo. Presodilo je (sodba Pdp 89/2014 z dne 2. 4. 2014), da tožnica ni kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015 glede obstoja odpovednega razloga ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa sodbe sodišča druge stopnje ni moglo spremeniti, ker le-to zaradi drugačne materialnopravne presoje ni zavzelo stališča do drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zato je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo. Obrazložilo je, da je obstoj odpovednega razloga ugotovilo že Vrhovno sodišče, glede okoliščin in interesov, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka pa je ugotovilo, da je zaradi narave kršitve in predvsem dejstva, da je dotlej tožnica opravljala delo poslovne sekretarke, prišlo do porušenega zaupanja, ki je za opravljanje tega dela ključnega pomena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Čeprav je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu ugotovilo obstoj odpovednega razloga, je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, ker v njej ni bilo opredelitve do okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Ker je bila sodba v celoti razveljavljena, bi moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku odgovoriti na vse pritožbene navedbe. Namesto tega je v 8. in 9. točki obrazložitve le prepisalo 15. točko sklepa Vrhovnega sodišča. Tožnica dejansko zato lahko vloži revizijo le glede odločitve v zvezi z obstojem razlogov o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je sodišče druge stopnje, ki je samo ponovilo stališča, ugotovitve in zaključke Vrhovnega sodišča, tožnici odvzelo možnost vložitve izrednega pravnega sredstva. Na tak način ni ugotovilo obstoja odpovednega razloga in posledično tudi ni moglo odločati o takojšnji izgubi zaupanja, saj tožnica še vedno trdi, da do izgube zaupanja ni prišlo. Navaja, da je svoje delo brez pripomb ali opominov opravljala trinajst let. Ker ni ničesar kršila, je neutemeljen zaključek, da zaupanja ni več. Direktorjeva subjektivna ocena ne more zadoščati. Z ničemer niso dokazani porušeni odnosi. Do prekoračitve limita na mobilnem telefonu je prišlo zaradi nepoznavanja tehnologije in ne iz malomarnosti. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je tožnica naročala taksi prevoze v zasebne namene. Poudarja, da so se posamezne kršitve ugotavljale šele v sodnem postopku, kar ni dopustno. Na koncu še navaja, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi poda zaradi zares hudih kršitev, ki pa jih v spornem primeru, tudi če bi bile storjene, ni. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do odpovednega razloga, saj je povzelo stališče vrhovnega sodišča, za katerega je v obrazložitvi izrecno navedlo, da ga sprejema in torej šteje za svojega.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, ker izpodbijana sodba ne vsebuje odgovorov na pritožbene navedbe (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP) niti razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku glede obstoja odpovednega razloga povzelo le razloge (pa še to ne v celoti), ki jih je v razveljavitvenem sklepu navedlo Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji tožene stranke. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato bi moralo zavzeti stališče do vseh relevantnih pritožbenih navedb in do sodbe sodišča prve stopnje (lahko tudi, ne pa nujno, z razlogi Vrhovnega sodišča). S prepisom 15. točke sklepa Vrhovnega sodišča (v 11. točki obrazložitve je navedlo, da sprejema stališče Vrhovnega sodišča, zato je mogoče to stališče šteti za stališče sodišča druge stopnje) odgovorilo le na pritožbeno navedbo o dokazanosti obstoja druge očitane kršitve (taksi prevozi), pa še to le v smislu drugega odstavka 82. člena ZDR. Na druge pritožbene navedbe ni odgovorilo. Glede dejanskih okoliščin kršitve izpodbijana sodba nima razlogov, kot tudi ne glede obstoja kršitve v zvezi z uporabo službenega telefona. Sodba, ki ne odgovori na pritožbene navedbe, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in je ni mogoče preizkusiti, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).