Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožnica zlorabila svoj položaj in uporabila taksi prevoze v spornem obdobju v zasebni namen. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožnica je s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni in in podredni tožbeni zahtevek tožnice ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 16. 11. 2012 dalje, prijaviti v zavarovanja in ji za vsak mesec nezakonite odpovedi do poziva nazaj na delo obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.482,17 EUR, od tega zneska izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožnici za čas prepovedi dela, to je za čas od 29. 10. 2012 do 16. 11. 2012 izplačati razliko v plači in sicer za mesec oktober 2012 v znesku 96,70 EUR bruto, za mesec november v bruto znesku 354,56 EUR ter izplačati neto zneske po odvodu davkov in prispevkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje v plačilo. Podredni zahtevek se je glasil enako kot primarni zahtevek, le da je tožnica namesto vrnitve nazaj na delo zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja do zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in plačilo odškodnine v znesku 22.232,55 EUR.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanje in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti pritožbene stroške postopka oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V zvezi z uporabo službenega mobilnega telefona tožnica poudarja, da je od tožene stranke v sredini septembra 2012 prejela nov službeni GSM aparat, ki je imel več funkcij, kot njen prejšnji. Nihče, niti A.A. je ni opozoril, da ima omejeno porabo, na kar bi morala biti pozorna, zato je ta aparat uporabljala, predvsem pa se je v mesecu oktobru 2012 učila aparat uporabljati in je v službene namene, če je potrebovala kakšne podatke z interneta, uporabila predmetni aparat. Ni ji bilo povedano, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitve oz. ji ni bilo povedano, kaj sme in kaj ne sme uporabljati. V preteklih letih, ko je imela službeni mobilni telefon, ni imela z njim nikoli nobenih težav in tudi nikoli ni prekoračila omejenega zneska. Aparat ji je izročil A.A., ki ji je pokazal, kako se ga vklopi in izklopi, bolj natančnih navodil pa ji ni dal. V kolikor bi držalo, kar je izpovedal A.A., da je tožnici povedal, da je potrebno funkcijo za podatkovni prenos ročno izklopiti, bi jo tožnica zagotovo izklopila oz. ji ni jasno, zakaj je ta sploh bila vklopljena, če je bila njena uporaba prepovedana. Sodišče je v celoti verjelo priči A.A., čeprav ničesar ni mogel zagotovo potrditi, temveč je povedal le to, kaj si on misli. Tožnica poudarja, da ni vedela, da mora biti funkcija za podatkovni prenos izključena, niti ni vedela, kako se jo vključi ali izključi. Glede na vse navedeno tožnici ni mogoče očitati, da je z uporabo službenega telefona huje kršila obveznosti iz 32. člena ZDR, saj je v celoti upoštevala navodila delodajalca glede uporabe službenega telefona, do prenosa podatkov pa je prišlo iz razloga, ki ji ga ni mogoče očitati. Tožnici ni mogoče očitati, da je ravnala s hudo malomarnostjo, saj se ni mogla zavedati, da lahko z uporabo telefona krši navodila delodajalca, ki ji v zvezi z načinom uporabe niso bila dana. Pri svojem ravnanju tudi ni bila lahkomiselna, saj ni vedela, da lahko z uporabo telefona nastanejo tako visoki stroški. Če bi to vedela, telefona ne bi uporabljala. Zato ji tudi ni mogoče očitati, da je toženi stranki namerno povzročila škodo v višini 567,49 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved priče B.B., ki je izpovedala, da je imela rezervni telefon, ki bi ga lahko uporabila, če bi ga potrebovala, ni pa bila seznanjena z ustnimi ali pisnimi navodili o njegovi uporabi. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožena stranka uspela dokazati, da je podan razlog za izredno odpoved po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja po 32. členu ZDR, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca, da se taksi prevozi uporabljajo le v službene namene, prav tako ni kršila delovne obveznosti po 35. členu ZDR, saj toženi stranki niso nastali nobeni stroški v zvezi z ravnanjem tožnice glede taksi prevozov. Ni dokazano, da bi tožnica pri tem ravnala naklepno, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj tožnica ni uporabljala taksi prevozov za svoje potrebe. Vztraja pri tem, da v izreku odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretne kršitve niso bile navedene, čeprav bi morale biti in jih tožena stranka ne bi smela konkretizirati šele na glavni obravnavi. Sodišče v postopku ne bi smelo upoštevati konkretnih kršitev, ki jih je tožena stranka podala šele v sodnem postopku, ker niso bile konkretno navedene v vabilu na zagovor niti v pisni obdolžitvi z dne 26. 10. 2012. Prevoze pri podjetju C. d.o.o. je tožnica uporabljala le v službene namene, bila pa je tudi tista, ki je naročala taksi za vse zaposlene, ki so taksi uporabljali za službene namene. Lahko se je tudi zgodilo, da je kdo drug naročil taksi prevoz in se predstavil, da je tožnica in je bil prevoz opravljen. Prevozi, ki naj bi jih opravljala tožnica v osebne namene, ne morejo biti razvidni iz specifikacije računov, saj je bil pod rubriko priimek zabeležen priimek tožnice tudi v primeru, če je ona za koga drugega od zaposlenih pri toženi stranki naročala taksi. Taksi prevoze pri toženi stranki je naročala skoraj deset let na mestu poslovne sekretarke. Zato se ni mogla spomniti, za koga je naročala prevoze, za katere ji neutemeljeno tožena stranka očita, da jih je uporabljala v zasebne namene. Napačen je sklep sodišča, da tožnica sodišča ni prepričala, da so bili njeni taksi prevozi izključno v službene namene. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi se s katerim od prevozov, navedenih v računih, tožnica peljala v zasebni namen na račun tožene stranke. To, da so bili taksiji naročeni dvakrat v nedeljo in enkrat v soboto, še ne pomeni, da se je s taksijem peljala tožnica in tožena stranka tega ni dokazala. Sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorice družbe C. D.D., ki je izpovedala, da je bil sistem taksi prevozov pri toženi stranki, ko je tam delala še tožnica, po starem, kar pomeni, da se stranke tožene stranke v taksiju niso podpisovale na prevozni listek taksista. Računa št. ... z dne 3. 7. 2012 ni podpisala tožnica, prav tako pa ni dokazano, da naj bi se tožnica s taksijem dne 2. 7., 3. 7., 6. 7., 9. 7., 18. 7., 1. 8. in 28. 8. 2012 peljala od doma do službe. Zgolj izjava direktorja tožene stranke, da to časovno sovpada s tožničinimi prihodi v službo, ne zadostuje. Dejstva, da tožnica ni hotela dati soglasja za pridobitev izpisa klicev z baznih postaj in svoje fotografije za taksiste, sodišče ne sme šteti v škodo, saj se tožnica ne čuti krivo in zato ni hotela dati nobenega soglasja. Z izvedbo tega dokaza tožnica ne bi mogla dokazati, kot to zmotno zatrjuje sodišče prve stopnje, da je po telefonu naročala taksi storitve za druge in ne zase. Poudarja, da je 13 let svoje delo opravljala vestno.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožeča stranka v pritožbi trmasto vztraja pri tem, da je ni nihče opozoril, niti A.A. ne, da ima na novem mobilniku omejeno porabo, kot tudi ne na to, da ne sme uporabljati GPRS/UMTS storitev, pri tem pa ni pojasnila, zakaj si je dovolila uporabljati tudi funkcije, za katere je pred tem vedela, da jih ni dovoljeno uporabljati in drastično preseči dovoljeno porabo. Iz izpiskov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je jasno razvidno, da je tožeča stranka storitve uporabljala tudi ob dela prostih dnevih. Na kakšen način je potekala seznanitev zaposlenega z omejitvami uporabe službenih telefonov in posameznih njihovih funkcij ter maksimalno dovoljeno porabo, je lepo razvidno iz pisne izjave priče A.A. kot tudi iz njegovega zaslišanja. Sprenevedanje tožeče stranke je, da ni vedela, da v njeno naročnino ni vključen tudi prenos podatkov. Tožeča stranka namreč te funkcije nikoli ni potrebovala, prav tako pa ji je bila njena uporaba izrecno prepovedana. Kakšen naročniški paket je imela tožnica oz. kakšnega ni imela, z vidika njene odgovornosti za zagrešene kršitve sploh ni pomembno, saj jo je A.A., ko ji je telefon izročil, izrecno opozoril na to, da GPRS/UMTS storitev ne sme uporabljati. Neutemeljeno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpovedbo priče B.B., saj je ta izpovedala, da sama ni imela v uporabi službenega telefona, zato ni mogla ničesar vedeti o pogojih njegove uporabe. V celoti so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da taksi prevozov nikoli ni uporabljala v zasebne namene, kot tudi njeno stališče, da opredelitev te kršitve v postopku odpovedi ni bila dovolj konkretizirana. Sodišče je upravičeno verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, da tožeči stranki ni odrejal dela med vikendi in na sporni relaciji. V kolikor bi tožnica imela čisto vest v tej zvezi, potem bi podala soglasje za pridobitev podatkov klicev iz baznih postaj, a tega ni storila, kar več kot zgovorno priča o njeni krivdi. Dejstvo, da je tožnica pred zagrešenimi kršitvami, ki so bile povod za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delo opravljala vestno in nikoli ni prejela opomina v zvezi s svojim delom, na zakonitost podane odpovedi ne more vplivati.

Višje delovno in socialno sodišče je na podlagi 2. in 3. odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje, dopolnilno zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke ter pričo A.A. in vpogledalo listinsko dokumentacijo. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena in na podlagi določbe 1. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom VIII Ips 146/2014 z dne 13. 1. 2015. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Iz sklepa revizijskega sodišča izhaja, da je sodišče druge stopnje napravilo materialnopravno zmoten zaključek, da tožnica s prekoračitvijo omejitve uporabe službenega telefona ni huje kršila pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključilo je tudi, da je tožnica pri tem ravnala neskrbno, zato ji je tožena stranka upravičeno očitala hudo malomarnost. Kot materialnopravno zmoten je revizijsko sodišče opredelilo tudi zaključek sodišča druge stopnje v zvezi z očitkom, da je tožnica v zasebne namene uporabljala taksi storitve na račun tožene stranke, saj je sodišče druge stopnje pri odločitvi izhajalo iz 2. odstavka 82. člena ZDR o (materialnem) dokaznem bremenu, v skladu s katerim je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da bi morala tožena stranka dokazati ne le, da prevozi niso bili naročeni v službene namene, ampak tudi, da jih je tožnica uporabila v zasebne namene. Po stališču revizijskega sodišča kršitev obstaja, tudi če je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala, da je vse taksi prevoze, ki jih je naročila, uporabila v zasebne namene in se je v postopku izkazalo, da so nekateri prevozi vendarle bili službeni. Tožena stranka je dokazala, da je bil preostanek prevozov opravljen na relacijah, na katerih tožena stranka ni imela službenih opravkov, da so bili opravljeni na relacijah, ki so v bližini tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, ob urah, ki sovpadajo z začetkom in koncem tožničinega delovnega časa.

Revizijsko sodišče je v 15. točki navedenega sklepa obrazložilo: Po 2. odstavku 82. člena ZDR je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga res dolžna dokazati stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je tožena stranka dokazovala z dejstvom, da je tožnica naročila taksi prevoze za lokacije, kjer tožena stranka ni imela službenih opravkov, da so bile lokacije na relaciji tožničinega bivališča in njenega delovnega mesta, da so prevozi časovno sovpadali s pričetkom in zaključkom tožničinega delovnega časa in da je nekatere prevoze z lokacij blizu svojega bivališča naročila tudi izven delovnega časa in med vikendi. Vsa ta dejstva so bila tudi dokazana in s tem je tožena stranka zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Prevozi, ki jih je naročila tožnica in niso bili službeni, so bili lahko le zasebni, tudi če njihova koristnica ni bila izključno tožnica. Dokazov, s katerimi bi izpodbila navedbe in dokaze tožene stranke, tožnica ni predlagala. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločilo na podlagi dvoma. Odločilo je na podlagi dokazov, ki potrjujejo zatrjevana dejstva tožene stranke, ta pa lahko pripeljejo le do zaključka, da so bili prevozi naročeni v zasebne namene; dejstva, ki bi omogočala drugačno presojo (in za katera je dokazno breme nosila tožnica), niso bila ugotovljena.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da je odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede obstoja odpovednega razloga se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb tožnice glede navedenih okoliščin in interesov ni opredelilo, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, ki naj v ponovljenem postopku zavzame stališče tudi do obstoja tega pogoja.

Glede na zgoraj opisano je moralo pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku obravnavati pritožbo tožnice v delu, ki se nanaša na obstoj razlogov, določenih z zakonom in upoštevanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Ob ugotovitvi, da je tožnica naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, o čemer se je izreklo revizijsko sodišče v sklepu o razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje, kar pritožbeno sodišče sprejema, glede na to, da je Vrhovno sodišče RS tisto, ki skrbi za enotno sodno prakso po določbi 1. odstavka 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in naslednji) in vseh razlogov ne ponavlja, je po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je bila izredna odpoved delodajalca zakonita, saj ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi s tožnico nadaljeval delovno razmerje do izteka odpovednega roka, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so kršitve delovne obveznosti pri toženi stranki povzročile izgubo zaupanja do te mere, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki vestno in dobro opravljala svoje delo ter da se je direktor tožene stranke nanjo zelo zanašal in ji zaupal, ob ugotovljenih hujših kršitvah delovne obveznosti, ne more pomeni razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovne sekretarke, na katerem je potrebno popolno zaupanje direktorja, saj gre za stalno delovno povezanost in tudi komuniciranje tožeče stranke navzven s poslovnimi partnerji in drugo javnostjo.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožnice je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je moralo odločati o pritožbenih in revizijskih stroških. Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP in tožena stranka na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).