Jedro

Pacientu ni treba pojasnjevati vseh podrobnosti zdravniškega posega, temveč ga je treba informirati le na splošno. Zadošča, da je informiran toliko, da ve, v kaj naj bi dal privolitev. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožnica v konkretnem primeru pred operacijo seznanjena z možnostjo poškodbe živcev. Ker tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje dodatnih vprašanj pred zdravstvenim posegom ni imela, je logičen zaključek sodbe, da ustna seznanitev pacienta s poškodbo konkretnih živcev (tj. ishiadičnega, femoralnega in peronealnega) ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2012 dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožnica prvi toženki povrniti 77,72 EUR, drugi toženki pa 857,83 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da je ves čas postopka svoje trditve o protipravnemu ravnanju prve toženke utemeljevala z opustitvijo pojasnilne dolžnosti zdravnikov in ne na nestrokovni izvedbi medicinskega posega oziroma pooperativne oskrbe. V bistvenem graja dokazno oceno sodišča. Meni, da prvi toženki ni uspelo dokazati, da so ji zdravstveni delavci v zadostni meri pojasnili operacijski poseg ter jo seznanili z možnimi tveganju, stranskimi učinki in negativnimi posledicami takšne operacije. Čeprav je bila njena izpovedba prepričljiva, jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot neverodostojno. Ker je posamezne dokaze ovrednotilo neenakovredno, je podana tudi kršitev načela popolne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj Meni, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotja o izpovedbah med pričo A. in tožnico namreč izhajajo iz zapisnika poteka naroka z dne 14.2.2014, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Očitno je, da se priča A. tožnice ni spomnil, zato ni mogel verodostojno potrditi, da je bila pojasnilna dolžnost popolna. Dodaja, da preizkus sodbe ni mogoč, saj so razlogi sodbe nejasni in sami s sabo v nasprotju. Sodišče tako pravilno ugotovi, da podpis obrazca ozaveščene privolitve ne zadošča za razbremenitev zdravnikove odgovornosti, v nadaljevanju pa doda, da podpisani obrazec dokazuje, da je bila tožnica seznanjena tudi z možnostjo nastanka pareze živca. Pravno zmotna je bila zato tudi izpovedba A., ki je poudaril, da podpis obrazca tudi za zdravnike predstavlja zagotovilo, da je pacient popolnoma razumel vse možne komplikacije posameznega operativnega posega. Sodišče je nadalje nepravilno povzelo izpovedbo priče dr. B. B., saj je ta jasno izpovedal, da sprejemni zdravnik pacientov ne seznanja z riziki posameznih zdravstvenih posegov. Napačna je nadalje ocena sodišča, da je tožničino zdravstveno stanje zdaj boljše kot pred operacijo. Tožnica je namreč jasno izpovedala, da na operacijo ne bi pristala, če bi bila seznanjena s takšnimi posledicami. Sodišče se zato v tem delu ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje izvedenca C. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da čeprav tožnica s tovrstnim rizikom ne bi bila seznanjena, to ne bi pomenilo opustitve pojasnilne dolžnosti, saj so takšne poškodbe živcev izredno redke. Graja še odločitev o stroških. Ker je bila postavitev izvedenca potrebna zgolj zaradi ugovora zastaranja, ki sta ga podali toženki, tožnica ni dolžna kriti stroškov izdelave izvedeniškega mnenja.

3. Pritožba je bila vročena prvi in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zoper prvo in drugo toženko uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, katero naj bi utrpela v posledici opustitve pojasnilne dolžnosti pri operaciji levega kolka. Pasivna legitimacija toženk ni sporna. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil zdravniški poseg opravljen v skladu s pravili stroke (lege artis). Sporno pa je, ali je prvi toženki mogoče očitati protipravno ravnanje iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti. Tožnica namreč trdi, da se za operacijo kolka ne bi odločila, če bi bila na negativne posledice takšnega zdravstvenega posega s strani zdravstvenih delavcev opozorjena.

6. Pravna podlaga za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka zaradi opustitve zdravnikove pojasnilne dolžnosti je v določbah prvega odstavka 147. člena OZ,(1) drugega odstavka 6. člena OZ, 47. člena ZZDej(2) in v 20. člena ZPacP.(3) Zdravstveni delavci morajo zdravstveno dejavnost opravljati v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, kodeksom medicinske deontologije in drugimi strokovnimi ter etičnimi kodeksi. Za škodo, ki jo povzročijo pri svojem delu, odgovarja zdravstvena ustanova (zanjo zavarovalnica pri kateri je zavarovana njena odgovornost), razen če se dokaže, da so zdravstveni delavci ravnali tako, kot je bilo treba. Ker gre za poklicno dejavnost, se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da zdravnik ne ravna tako kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (strokovna medicinska napaka – 45. člen ZZDej) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (opustitev pojasnilne dolžnosti – 20. člen ZPacP).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da: - so tožnici leta 2008 vstavili protezo v desni kolk in da je bila s posegom zadovoljna, - je bila tožnica dne 7.1.2009 operirana še na drugem (levem) kolku, - je operacija potekala po ustaljenih principih brez zapletov, - so po operaciji ugotovili poškodbo levega ishiadičnega živca s prizadetostjo peronealnega kritja, ki predstavlja zelo redko komplikacijo pri operativnih posegih na kolku (v 0,6 % oziroma 1 % primerih), - sta operacija in oskrba po operaciji potekali v skladu s pravili zdravniške stroke, - je bila tožnica ustno in pisno seznanjena z možnimi riziki tovrstne operacije in se je za operativni poseg kljub temu odločila.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP.(4) Ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je tožničina izpovedba izpodbita z izpovedbama prič prof. dr. A. A. (zdravnik operater) in asist. dr. B. B. (sprejemni zdravnik), pritožba ne vzbudi nobenega dvoma v dokazno oceno. Tako je prvo omenjeni prepričljivo izpovedal, da na njegovem oddelku pred pisno privolitvijo bolnika v poseg zdravniki vedno podajo ustno razlago o tipičnih možnih zapletih kot so zgodnji infekt, izpah, poškodba živca, žile, različna dolžina v nogi in pa možnost intraoperativnega zloma (točka 37 in 39 obrazložitve sodbe), do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru. Navedeno je potrdila tudi priča B., ki je izpovedal, da sicer sprejemni zdravnik ne pojasnjuje vseh oblik zapletov, pojasni pa, da pri tovrstni operaciji lahko pride do poškodbe živca, žile, zloma, vnetja ter izpaha kolka (točka 38 in 39 obrazložitve sodbe). Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbe posameznih prič. Iz zapisnika o soočenju tožnice in priče A. (list. št. 56) tako ne izhajajo dejstva, ki jih omenja pritožba. Nasprotno. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je priča konsistentno izpovedovala, da se tožnice spomni, da je bil potreben takojšnji operativni poseg ter da je bila tožnica ustno in pisno seznanjena z tipičnimi riziki tovrstnega posega. Prav tako je je neutemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar sodišče nepravilno povzame vsebino določenega dokaza (npr. vsebino izpovedbe iz zapisnika), ne pa kadar mu pripiše drugačen dokazni pomen (težo), kot bi ga po mnenju stranke moralo.(5)

9. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožnica v konkretnem primeru pred operacijo seznanjena z možnostjo poškodbe živcev. Ker slednja po ugotovitvah sodišča prve stopnje dodatnih vprašanj pred zdravstvenim posegom ni imela, je logičen zaključek sodbe, da ustna seznanitev pacienta s poškodbo konkretnih živcev (tj. ishiadičnega, femoralnega in peronealnega) ni bila potrebna. Zdravnik je namreč dolžan pacienta poučiti o vrsti in teži posega, kot tudi o možnih tveganjih in škodljivih posledicah zdravljenja oziroma opustitve le-tega. Glede obsega zdravniškega pojasnila pa je odločilno, da se pacienta pouči o bistvenih vprašanjih, ki mu omogočajo, da spozna pomen svoje privolitve, da ima dovolj podlage za odločitev za ali proti zdravljenju, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal.(6) Pacientu tako ni treba pojasnjevati vseh podrobnosti o posegu, temveč ga je treba informirati le na splošno. Zadošča, da je informiran toliko, da ve, v kaj naj bi privolitev dal. 10. S takim postopanjem (pojasnilo zdravnika o vrsti posega in njegovih rizikih) je prva toženka tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnila pojasnilno dolžnost v skladu z določbo 20. člena ZPacP. Dodatno pojasnilo v pisni obliki, katerega je tožnica podpisala (osveščena privolitev bolnika v vstavitev endoproteze kolka ali kolena – priloga B4) in v katerem je opisan tudi riziko poškodbe ishiadičnega živca, je sodišče pravilno štelo kot dodaten argument pri presoji, ali je bila njena privolitev v poseg ozaveščena in kot taka svobodna. Nasprotna pritožbena izvajanja, in sicer da je sodišče najprej dokazno težo tovrstnih pisnih obrazcev pravilno ovrednotilo, nato pa svojo odločitev v celoti oprlo prav na ta dokaz, zato ne držijo. Sodbo je tako mogoče preizkusiti tudi v tem delu. Navedene odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti niti pritožbena navajanja o tožničinem zdravstvenem stanju pred in po operaciji niti nasprotovanje zaključkom sodišča, da so takšne poškodbe živcev, ki jih je po operaciji utrpela tožnica, zelo redke. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na izpovedbe tožnice, prič, izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ter listinsko dokumentacijo. Tožničino izpovedbo je pravilno presojalo v luči ostalih dokazov in jo kot tako štelo za manj verjetno. S tem ni zagrešilo (relativne) bistvene kršitve določb ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno namreč predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v konkretnem primeru ni podan.

11. Tudi glede pravdnih stroškov pritožbi ni moč slediti. Odločilno je namreč načelo končnega uspeha (154. člen ZPP), ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen če gre za separatne stroške). V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, zaradi česar je tožnica dolžna plačati vse upravičeno zahtevane stroške tožene stranke (pa čeprav slednja z ugovorom zastaranja ni uspela).

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Zakon o zdravstveni dejavnosti, Uradni list RS, št. 9/1992, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008. Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (5): Tako npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 314/2012 z dne 2.10.2014 in II Ips 127/2012 z dne 16.1.2014. Op. št. (6): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2009 z dne 13.9.2012.