Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožnici 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da delavci prve toženke niso storili zdravniške napake (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, v nadaljevanju ZZDej). Nadalje je sodišče presodilo, da so delavci prve toženke pojasnilno dolžnost (47. člen ZZDej in 20. člen Zakona o pacientovih pravicah, v nadaljevanju ZPacP) ustrezno opravili, saj je bila tožnica ustno s strani dveh zdravnikov tako pred prvo kot drugo operacijo seznanjena s tem, da lahko pride pri operaciji do poškodbe živca. Pacientov pa pri tovrstnih operacijah ni treba seznaniti s poškodbo konkretnih živcev, razen če pacient to zahteva. Prav tako je bila tožnica tudi pisno – s podpisom osveščene privolitve bolnika seznanjena s tem, da so možni zapleti poškodbe živca, zaradi česar lahko pride do začasne ali trajne motnje pri gibanju s prizadeto okončino oziroma do motnje čutenja. V pisnem opozorilu so bila res imena živcev zapisana v latinščini, vendar je kljub temu razumljivo vsakemu povprečnemu človeku, da so možni zapleti s poškodbo živcev in kaj to pomeni. Na koncu je sodišče še ugotovilo, da je zdravstveno stanje tožnice kljub zapletu boljše, kot je bilo pred obravnavanim operativnim posegom, zato tožnici škoda sploh ni nastala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali pojasnila, podana v obravnavani zadevi, po vseh zdravstvenih in zdravniških pravilih dosegajo standard opravljene pojasnilne dolžnosti; (2) ali je pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru vključevala seznanitev z možnostjo nastalega zapleta; (3) ali izjava, podana s strani tožnice, zadostuje za svobodno in obveščeno privolitev v poseg po 20. členu ZPacP; (4) ali so zaposleni pri prvi toženki kršili pojasnilno dolžnost; (5) kakšna je narava ali pomen osveščene privolitve bolnika v pisni obliki; (6) ali takšna pisna privolitev v celoti ekskulpira zdravniške delavce ne glede na njihovo ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja; (7) ali lahko obrazec, kot je v predmetni zadevi „osveščena privolitev bolnika“, nadomesti pojasnilno dolžnost po ZPacP; (8) ali je drugostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo kršilo pravila, ki definirajo pojasnilno dolžnost; (9) ali je mogoče ravnanje prve toženke šteti za dovolj skrbno ravnanje dobrega strokovnjaka; (10) ali je v primerih, kot je predmetni, mogoče in pravilno v celoti izključiti odgovornost toženk; in (11) ali je sodišče pravilno odločilo, ko ni upoštevalo poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice po posegu. Navaja, da izpodbijana odločitev glede pojasnilne dolžnosti odstopa od stališč uveljavljenih v sodni praksi višjih sodišč (VSK I Cp 774/2005, VSL I Cp 4295/2009, VSL II Cp 2398/2010) in Vrhovnega sodišča (II Ips 449/2009, II Ips 494/2002, II Ips 203/2012, II Ips 94/2015, II Ips 225/97, II Ips 99/2006 in II Ips 174/2012), o petem do sedmem postavljenem vprašanju pa sodna praksa Vrhovnega sodišča še ne obstaja. Tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je bila pred posegom seznanjena z možnostjo poškodbe živcev. Sodišče je glede te ugotovitve neenakovredno ovrednotilo posamezne dokaze. S tem ko ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo tožnici, sledilo pa je drugim pričam, je storilo bistveno kršitev določb postopka. Ob tem je sodišče pri podajanju razlogov uporabilo zgolj posamezne dele izpovedb, zato obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Priča A. se namreč tožnice ni spomnil dovolj dobro, da bi vedel zanesljivo povedati, kakšna pojasnila ji je dal. Tožnica ni bila neposredno seznanjena z možnimi zapleti, zgolj pisna seznanitev pa ne zadošča. Poleg tega so bili v pisnem obrazcu možni zapleti poimenovani samo s strokovnimi izrazi, zato tožnici ni bilo na razumljiv način pojasnjeno, kakšne posledice in v kolikšni verjetnosti jo lahko doletijo (tožnica se ob tem sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča II U 119/2011 z dne 5. 9. 2012). Tožnica pa je tekom postopka jasno povedala, da ne bi privolila v poseg, če bi vedela, da lahko pride do takšnih posledic. Na koncu nasprotuje tudi ugotovitvi, da se je zdravstveno stanje tožnice po posegu izboljšalo, saj se je po njenem mnenju poslabšalo na drugačen in hitrejši način, kot če tožnica ne bi bila operirana.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).