Jedro

Odmera odškodnine pred domačim sodiščem ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) vzpostavlja, kot pravilno smiselno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. ESČP v svojih odločbah poudarja, da je v skladu z zahtevami EKČP državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. členom in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja EKČP v okviru te določbe. Pri tem je poudarjena pomembnost razumnega zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domač sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo za učinkovito v smislu EKČP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 810 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek**

1. Tožnik je zahteval, da mu mora država plačati odškodnino za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 45.000 EUR in za pretrpljen in bodoči strah v višini 5.000 EUR. Trdil je, da duševno trpi, ker je bil prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerjo. Prepričan je, da sta Center za socialno delo Murska Sobota in Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopkih, ki so tekli zaradi zaupanja mladoletne A. A.1 v varstvo in vzgojo in zaradi stikov, delovala nezakonito in nestrokovno, saj hči ni bila pravočasno izločena iz materinega nezdravega okolja in izročena njemu ali tretji osebi, s čimer bi se vzpostavili pogoji za njegove stike z njo. Teh ni bilo najprej zato, ker jih je preprečevala hčerina mati, nato pa zato, ker je pod vplivom materine indoktrinacije in neresničnih trditev, da naj bi jo spolno nadlegoval, ki so bile deležne medijske pozornosti, stike odklanjala tudi sama. Duševno trpi zaradi nemoči vzpostaviti stike in zaradi zavedanja, da oba otroka (poleg hčere tudi sin) ne bosta nikoli mogla samostojno živeti, ter zaradi občutka, da se ga zaradi neresničnih objav o spolnem nadlegovanju hčere vsi izogibajo, počuti se zasramovanega, umazanega, izobčenega, poteptanega. Deležen je bil groženj s smrtjo in je v zvezi s tem doživljal strah zase in za svojo družino.

**Dosedanji potek postopka** _Prvo sojenje_

2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 8.000 EUR odškodnine po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), v ostalem (za 42.000 EUR) pa je zahtevek zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 845/2017 z dne 14. 2. 2018 prvostopenjsko sodbo, ki sta jo izpodbijali obe pravdni stranki, v ugodilnem delu (glede plačila 8.000 EUR) spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo, v zavrnilnem delu pa jo je potrdilo. Presodilo je, da tožnikove duševne bolečine zaradi okrnjenega družinskega življenja (kot sta jih pravilno okvalificirali sodišči nižjih stopnje, medtem ko jih je tožnik sam zmotno opredelil kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in strah nista posledica protipravnega ravnanja niti sodišča niti pristojnega centra za socialno delo, pač pa matere otrok in tožnikovega soprispevka, ter da med ravnanjem obeh organov in tožnikovimi duševnimi bolečinami ni vzročne zveze, odškodnine po ZVPSBNO pa tožnik sploh ni zahteval in ni navedel okoliščin, ki bi pomenile procesne predpostavke zanjo.

4. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje s sklepom II Ips 171/2018 z dne 14. 11. 2019 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

_**Ponovljeno sojenje**_

5. V ponovljenem sojenju je drugostopenjsko sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Vztrajalo je, da predpostavke za odškodnino po ZVPSBNO niso bile podane. Drugače kot v prvem sojenju pa je presodilo, da je bilo ravnanje sodišč, ki so odločala o varstvu in vzgoji in stikih tedaj mladoletne A. A. s tožnikom, protipravno in da je med tem ravnanjem in tožnikovim trpljenjem podana vzročna zveza. Za to trpljenje, izvirajoče iz posega v družinsko življenje, mu je prisodilo 8.000 EUR odškodnine. Odločitev je oprlo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti, ali bo sploh kdaj prišel do stika s hčerjo; da je imel zato psihične težave; da si je sicer res ustvaril novo družino, a si je vsa leta prizadeval za vzpostavitev stika z A., kasneje celo z večjo intenzivnostjo kot v začetku, in nova družina odnosa z njo ni nadomestila; da pa je bil tožnik v začetnem obdobju, ko bi bila izgradnja odnosa z A. večja kot kasneje, pasiven (razvezno tožbo je vložil šele skoraj leto dni po odselitvi, sodišča ni obvestil o nemožnosti stikov in je sodišče to zvedelo šele po 10 mesecih iz predloga za začasno odredbo, ki pa jo je tožnik nato umaknil in njene izvršitve ni zahteval). Ocenilo je, da bi višja odškodnina glede na vse okoliščine primera podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom in ne bi bila primerna glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 14/2016 in II Ips 53/2006 in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Eberhard proti Sloveniji, S. I. proti Sloveniji, K. proti Sloveniji in A. V. proti Sloveniji v odškodninskih sporih zaradi primerljivih posegov v človekove pravice.

**Revizijski postopek** _**Povzetek revizjskih navedb**_

6. Tožnik zavrnilni del pravnomočne sodbe izpodbija iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem protipravnosti dela sodišč v postopkih odločanja o varstvu in vzgoji mladoletne hčere in ureditvi njegovih stikov z njo ter v zvezi z višino odškodnine zaradi posega v njegovo osebnostno pravico do družinskega življenja. Izrazito obširne revizijske navedbe, ki za odločitev o reviziji niso bile nepomembne, Vrhovno sodišče v nadaljevanju povzema le v bistvenem.

7. V uvodu II. točke revizije tožnik pojasnjuje, da se v tej točki opredeljuje le do višine odškodnine. Trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe o tem vprašanju nejasni in nepreverljivi, saj v 35. točki pritožbeno sodišče podaja zaključek, da je določena višina odškodnine primerna, nato pa v 36. točki našteva razloge, ki izključujejo toženkino odgovornost za škodo. Razlogi v 36. točki, da je do odtujitve hčere od tožnika prihajalo že zelo zgodaj, ko je družina še živela skupaj, da pa bi bilo takrat še mogoče zgraditi odnos med njima, so v nasprotju z listinami v spisu in v nasprotju z razlogi iz 23. točke, ki so tako možnost zavrnili. Odločitev je tudi materialnopravno zmotna: od vse sodne prakse, na katero se opira izpodbijana odločitev, je s tu obravnavano primerljiva le zadeva A. V. proti Sloveniji, v kateri je ESČP očetu, ki mu sodišča niso uspela vzpostaviti stika z otroki, prisodilo 20.000 EUR odškodnine zaradi posega v pravico do družinskega življenja. Izpodbijana sodba od te odločbe bistveno odstopa. Nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje, ki je odločalo o varstvu in vzgoji in stikih, ni bilo dolžno po uradni dolžnosti bdeti nad izvrševanjem sodne poravnave, saj so ga k temu zavezovale določbe 105. in 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Poudarja, da od leta 2001 dalje kljub skrbnemu uveljavljanju razpoložljivih pravnih sredstev ni mogel vzpostavit stika s svojima otrokoma.

8. Iz (nesistematične in kljub ali prav zaradi preobsežnosti težje razumljive) III. točke revizije Vrhovno sodišče razbere tožnikov očitek prvostopenjskemu sodišču v postopku odločanja o varstvu in vzgoji ter stikih, da je postopalo in odločalo protipravno, ko navkljub ugotovitvam, da je mati že od leta 2002 dalje oba otroka indoktrinirala proti njemu, sina in hčere ni zaupalo v varstvo in vzgojo njemu ali tretji osebi – ker torej ni uporabilo določbe šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Pritožbeno sodišče pri presoji kvalificirane napačnosti uporabe določb 105. in 106. člena ZZZDR ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so bile znane prvostopenjskemu sodišču, ki je odločalo v varstvu in vzgoji in stikih; zmotno je menilo, da ni odločalo v nasprotju s sodno prakso; za prvo odločitev je potrebovalo štiri leta. Razlogi izpodbijane sodbe o spremembi prakse ESČP po letu 2015 so nesposobni preizkusa, poleg tega pa v obravnavanem primeru ni pomembna praksa po letu 2015, pač pa praksa iz obdobja, ko bi moralo biti odločeno o varstvu in vzgoji ter stikih njegove hčere, torej od leta 2001 do leta 2012. Nadalje nasprotuje zaključku, da pristojnemu centru za socialno delo ni mogoče pripisati protipravnosti ravnanja, glede ravnanj sodišč pa poudarja, da so bila ta kvalificirano napačna, kar izhaja že iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Protipravnost je treba obravnavati širše kot sta jo obravnavali sodišči prve in druge stopnje. Država je odgovorna za skrbno ravnanje sodnika v procesu sodnega odločanja; njena odgovornost je podana, če je škoda nastala z nepravilno uporabo veljavne zakonodaje ali če je prišlo v postopku do očitnega odstopa od veljavne metode dela. Pojasnjuje, da se je in na kakšen način vse to zgodilo tudi v obravnavanem primeru.

_**Povzetek odgovora na revizijo**_

9. Tožena stranka je na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Strinja se s pritožbenim sodiščem, da je država odgovorna le za tisto tožnikovo škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem sodišča, da pa ni protipravno ravnanje pred 12. 3. 2003, ko je sodišče prejelo tožnikov predlog za začasno odredbo, iz katere se je seznanilo s preprečevanjem stikov med tožnikom in otrokoma. Po prepričanju tožene stranke je višina tožniku prisojene odškodnine primerna glede na sodno prakso, na katero se je sklicevalo sodišče druge stopnje in glede na zadevo II Ips 195/2012, na katero opozarja. O tožnikovem soprispevku ni bilo odločeno in v zvezi s tem ni bilo nobene procesne kršitve (medsebojnega nasprotovanja razlogov v 23. in 36. točki). Pravilno je materialnopravno stališče, da sodišče ni bilo dolžno bdeti nad izvrševanjem sodne poravnave (o stikih): javna oblast poseže v pravico do spoštovanja družinskega življenja le, kadar je tako določeno z zakonom in kadar in kolikor je nujno.

10. Procesnih kršitev v zvezi s presojo protipravnosti ravnanja sodišč, ki so odločala o varstvu in vzgoji ter o stikih, ni bilo; tožnik razloge izpodbijane sodbe o kvalificirani protipravnosti razume napačno in v njih ni protislovja. Materialnopravno pravilno je stališče, da ob odločanju do 1. 5. 2004 ni bilo mogoče uporabiti šestega odstavka 106. člena ZZZDR, ker ta takrat še ni veljal. Razveljavitev sodb ni bila posledica grobih napak nižjih sodišč (torej kvalificirane protipravnosti), temveč različnih pogledov na koristi otrok. Sicer pa uporaba šestega odstavka 106. člena ZZZDR (ta je v primeru, da je starš, ki so mu bili otroci zaupani v varstvo in vzgojo, preprečeval stike z drugim staršem, omogočal spremembo odločbe o varstvu in vzgoji) ne bi nujno pomenila dodelitve otrok tožniku. To bi bilo mogoče le, če bi bilo to v najboljšo korist otrok, v obravnavanem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila hči pri materi ogrožena. Pripominja, da je zaradi protipravnega ravnanja sodišč odškodnino zahtevala tudi tožnikova hči; Vrhovno sodišče je o tem odločilo s sodbo II Ips 90/2016. **Uporaba procesnega zakona**

11. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele E Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Novela ZPP-E se je začela uporabljati 14. 9. 2017. Sodišče prve stopnje je v tu obravnavani zadevi sodbo izdalo 14. 10. 2016, zato se v postopku uporablja ZPP v besedilu, veljavnem pred začetkom uporabe novele ZPP-E. 12. V ZPP, kot je veljal pred začetkom uporabe novele ZPP-E, je bil uzakonjen dvotirni sistem revizije. Revizija je bila neposredno dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v obravnavani zadevi znaša 42.000 EUR, zato je neposredna revizija dovoljena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Ustava v prvem odstavku 26. člena določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

15. Odškodninska odgovornost države za oblastno protipravnost je javnopravna odgovornost. Ustavno sodišče je zato večkrat poudarilo, da za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo splošna pravila o civilni odškodninski odgovornosti za drugega, pač pa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastne narave delovanja njenih organov. Tudi, ko sodišče uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.2 Ko gre za škodo iz razmerja, v katerem je imela država vlogo izvrševalca oblasti, drugače kot v klasičnem civilnopravnem odškodninskem razmerju nasproti državi ne stoji enakopraven oškodovanec. Zato so predpostavke njene odgovornosti za škodo le škoda, protipravnost ravnanja in vzročna zveza med njima, ne pa tudi krivda.3

16. Po presoji drugostopenjskega sodišča so v obravnavanem primeru podane vse tri predpostavke odškodninske odgovornosti države.

17. Protipravnost, glede katere ki naj bi bila izpodbijana sodba materialnopravno napačna, je tožnik utemeljeval s trditvami, da sta Center za socialno delo Murska Sobota in Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopkih, ki so tekli zaradi zaupanja mladoletne A. A. v varstvo in vzgojo in zaradi stikov, delovala nezakonito in nestrokovno, saj hči ni bila pravočasno izločena iz materinega nezdravega okolja s takojšnjo izročitvijo njemu ali tretji osebi, s čimer bi se vzpostavili pogoji za njegove stike s hčerjo. Zatrjeval je torej dva razloga protipravnosti: njuno napačno in prepočasno postopanje in odločanje.

18. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo tezo o protipravnosti ravnanja pristojnega centra za socialno delo in o protipravnosti postopanja in odločanja pravdnega sodišča v zvezi z varstvom in vzgojo tožnikove hčere ter tožnikovimi stiki z njo. Je pa protipravnost prepoznalo v dolgotrajnosti odločanja, kar se nanaša na vse postopke v zvezi z varstvom in vzgojo in stiki pred sodišči vseh stopenj. V 32. točki obrazložitve je namreč zapisalo, da » .... tako dolgotrajno odločanje o zaupanju deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemožnosti sodišča, da bi materine starševske zmožnosti preverilo z izvedencem, zato predstavlja ravnanje sodišč, ki je v očitnem nasprotju z usmeritvami tretjega odstavka 53. člena Ustave, 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter določbami 4., 5.a, 6. in 10. člena ZZZDR poseglo v tožnikovo pravico do družinskega življenja in je zato protipravno.« Tudi v 33. točki obrazložitve, v kateri je navedlo razloge za presojo o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem sodišč in tožnikovo škodo, je poudarilo, da » ... bi hitrejše in bolj aktivno ravnanje sodišč lahko omogočilo ponovno vzpostavitev odnosa z A. ... .«

19. Tem argumentom, na katerih temelji presoja pritožbenega sodišča o protipravnosti ravnanja sodišč pri postopanju in odločanju o A. varstvu in vzgoji ter njenih stikih z nerezidenčnim staršem, tožnik ne nasprotuje. Zato, in ker nista sporna vzročna zveza in tožnikova škoda, so predpostavke odškodninske odgovornosti države izpolnjene in njihov obstoj ni odvisen od presoje, ali je podan še dodatni razlog protipravnosti – napačno odločanje, pa tudi ne od presoje, ali je protipravno ravnal tudi pristojen center za socialno delo.

20. Kljub temu Vrhovno sodišče zavrača revizijske očitke o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z zaključkom izpodbijane sodbe, da ni bilo zagrešenih tako vsebinsko napačnih odločitev, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot protipravne v smislu pravnega standarda protipravnosti kot predpostavke za odškodninsko odgovornost države za delo sodišč in drugih državnih organov.

21. Očitek, ki se nanaša na center za socialno delo, je neutemeljen že zato, ker je nekonkretiziran, revizijsko sodišče pa na nobenega od revizijskih razlogov na pazi po uradni dolžnosti.

22. Le na prvi pogled, predvsem zaradi večkratne razveljavitve sodb sodišča prve stopnje in različnosti njegovih odločitev v posameznih postopkih, o čemer več v nadaljevanju, bi bil lahko utemeljen očitek, da so sodišča odločala tako napačno, da bi bilo njegove odločitve mogoče opredeliti kot protipravne. Vendar pa je presoja pritožbenega sodišča, da ni tako, materialnopravno pravilna. Namreč: A. A. je bila materi dodeljena v razvezni pravdi, pričeti leta 2001, dvakrat: s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 3. 3. 2004 (v starosti 9,5 let), ki jo je pritožbeno sodišče 6.7.2005 razveljavilo, in nato s sodbo sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2005 (v starosti 11 let), ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo 25. 10. 2005, a jo je 22. 6. 2006 razveljavilo Vrhovno sodišče. Očetu je bila dodeljena v tretjem sojenju s sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 12. 2006 (tedaj je bila stara 12 let), ki jo je višje sodišče 15. 2. 2007 razveljavilo; nato pa še v četrtem sojenju s prvostopenjsko sodbo z dne 17. 8. 2007 (ko je bila stara 13 let), ki jo je pritožbeno sodišče 22. 11. 2007 potrdilo. Na podlagi tožbe, ki jo je nato vložila A. B. 21. 2. 2008, je sodišče prve stopnje 5. 12. 2008 tedaj 14-letno A. dodelilo materi in očetu stike odvzelo; sodbo je potrdilo sodišče druge stopnje 11. 2. 2009, Vrhovno sodišče pa je odločitev o odvzemu stikov razveljavilo 3. 12. 2009. Prvostopenjsko sodišče je ponovno odločilo šele 22. 10. 2012, in sicer, da se zaradi takratne skorajšnje polnoletnosti A. A. stikov imenovane z očetom ne določi.4 In v vsem tem času je imel tožnik, kot je bilo ugotovljeno, s hčerjo dva stika. Toda razlog za razveljavitev prvostopenjskih sodb niso bile napake pri sojenju take intenzitete, da bi kazale na t. i. kvalificirano protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti države za delo sodišč, za katero zmotna uporaba materialnega prava ali postopkovna kršitev ne zadošča (o čemer Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju napotuje na svoje razloge v 38. točki sklepa II Ips 171/2018). Ves čas trajajoče odločno dekličino nasprotovanje stikom z očetom, zanesljiva ugotovitev, da to izvira iz materine indoktrinacije, ki je (oziroma njena sestra) z ovadbo o spolni zlorabi hčere »poskrbela« celo, da je vzporedno s pravdo zoper tožnika tekel kazenski postopek, popolna materina pasivnost v postopku, diametralno nasprotujoča si v različnih fazah pridobljena izvedenska mnenja o koristnosti stikov otroka z očetom, neobstoj izrecne zakonske določbe in sodne prakse, po kateri bi smelo sodišče z namenom odprave vzrokov za prekinitev stikov in olajšanje njihove ponovne vzpostavitve odrediti družinsko terapijo, so dejavniki, ki jih je sodišče upoštevalo pri sprejemanju odločitev, s katerimi je poskušalo v prvi vrsti zavarovati dekličine koristi. Res je, kar pravi sodišče druge stopnje: vse odločitve je, z vidika razmer, obstoječih ob njihovem vsakokratnem sprejemanju, skrbno pretehtalo in utemeljilo, nobena ni bila v očitnem nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso (od njene uveljavitve dalje, kar pa je po zaključku prvega sojenja, ko bi jo po revidentovem mnenju moralo uporabiti, tudi ne z določbo šestega odstavka 106. člena ZZZDR, neuporabo katere večkrat in obširno opredeljuje kot kvalificirano protipravno odločanje) in ni podlage za zaključek o kršitvi profesionalnih standardov sodniške službe.

23. V reviziji zatrjevanih procesnih kršitev v zvezi s presojo protipravnosti in vzročne zveze (ki je v celoti v korist tožniku) pritožbeno sodišče ni storilo. Protislovja med razlogi v 23. in 36. točki, v katerih naj bi bilo najprej pojasnjeno, da bi bila v zgodnji fazi postopkov izgradnja odnosa med očetom in hčerjo še mogoča, nato pa naj bi bila taka možnost izrecno zanikana, ni: take možnosti izpodbijana sodba ne zanika, pač pa ravno nasprotno – ker je taka možnost obstajala, je podana vzročna zveza med prepočasnim odločanjem in nemožnostjo vzpostavitve odnosa med očetom in hčerjo. Razlogi o praksi ESČP so jasni in razumljivi. Odločitve o deljeni vzročnosti oziroma soprispevku tožnika k škodi ni bilo (razlogi o odtujevanju še pred razvezo in o tožnikovi pasivnosti do predloga za začasno odredbo v letu 2003 se nanašajo na višino odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti), zato ne drži očitek, da naj bi bili razlogi v zvezi s tem nerazumljivi.

24. Odločitev o višini odškodnine je materialnopravno pravilna. Revident je zmotno prepričan, da bi mu morala biti prisojena odškodnina v enaki višini, kot jo je ESČP prisodilo oškodovancu v zadevi A. V. proti Sloveniji, torej 20.000 EUR.

25. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da odmera odškodnine pred domačim sodiščem ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) vzpostavlja, kot pravilno smiselno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja. ESČP v svojih odločbah poudarja, da je v skladu z zahtevami EKČP državam pogodbenicam v določeni meri dopuščena prosta presoja glede načina, kako posameznikom zagotavljajo odškodnino v skladu s 13. členom in usklajujejo svoje obveznosti glede spoštovanja EKČP v okviru te določbe. Pri tem je poudarjena pomembnost razumnega zneska pravičnega zadoščenja, ki ga nudi domač sistem, da bi se pravno sredstvo lahko štelo za učinkovito v smislu EKČP. V več primerih se je ESČP postavilo na stališče, da bi moral biti pri določitvi zneska prisojene odškodnine domačim sodiščem dopuščen širši okvir proste presoje. Ocena bi morala biti opravljena na način, ki je usklajen s pravnim sistemom in tradicijami države podpisnice, z upoštevanjem življenjskega standarda zadevne države, pri čemer so lahko posledično zneski nižji od tistih, ki jih je ESČP prisodilo v podobnih primerih.5

26. V izpodbijani sodbi so bila ta merila niso bila kršena v tožnikovo škodo. V zadevi A. V. proti Sloveniji je bila odškodnina v višini 20.000 EUR prisojena očetu zaradi odtujitve treh otrok (trojčkov). V zadevi Eberhard proti Sloveniji je ESČP ugotovilo, da je bilo sedemletno odločanje slovenskega sodišča o otrokovih stikih predolgotrajno in da začasna odredba ni bila prisilno izvršena, s čimer je bila kršena pravica očeta do spoštovanja družinskega življenja; tožniku je prisodilo 7.500 EUR odškodnine. V zadevi S.I. proti Sloveniji je odločilo, da je sodišče s predolgotrajnim odločanjem o stikih in s tem, ko ni izdane začasne odredbe o stikih prisilno izvršilo, kršilo pravico tožnika do spoštovanja družinskega življenja, kršitev pa je trajala približno tri leta; očetu je prisodilo 4.000 EUR odškodnine. V zadevi K. proti Sloveniji je ESČP prav tako ugotovilo enako kršitev (tožnikove pravice do spoštovanja družinskega življenja v povezavi z dolgotrajnostjo postopka). Domače sodišče namreč ni prisilno izvršilo odločbe o stikih in je čakalo na izid kazenskega postopka v zvezi z očitki spolne zlorabe, kazenski postopek ni bil končan v razumnem času, saj je trajal več kot tri leta in stiki pod nadzorom so trajali predolgo. Očetu je prisodilo 6.000 EUR odškodnine. Na te zadeve, razen prve, se je oprlo Vrhovno sodišče, ko je v zadevi II Ips 195/2012 odločalo v odškodninskem sporu med otrokom in državo zaradi škode, ki je otroku nastala zaradi posega v pravico do spoštovanja družinskega življenja v času, ko je tekel sodni postopek glede njegovega zaupanja v varstvo in vzgojo po razvezi zakonske zveze staršev, ki se o tem nista bila sposobna sporazumeti; odškodnino je določilo v višini 8.000 EUR. Znotraj teh okvirov je tudi tožniku prisojena odškodnina.

27. Do enakega sklepa vodi tudi primerjava tu obravnavanega primera s primeri odločitev Vrhovnega sodišča v sporih nerezidenčnih staršev zoper rezidenčne zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja, storjene z oviranjem ali onemogočanjem stikov z otrokom. Tako je na primer v zadevi II Ips 53/2006 tožniku prisodilo odškodnino v znesku 8.500 EUR zaradi tri leta trajajoče kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja z omejevanjem stikov z otrokom s strani toženke. V zadevi II Ips 14/2016 je bila tožniku, očetu dveh mladoletnih otrok, ki je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve njegove osebnostne pravice do stikov z otrokoma in je tožbo utemeljil s trditvami, da je toženka s psihičnimi vplivi na sinova, pri njiju vzbudila tak odpor do tožnika, da stike z njim kategorično odklanjata, prisojena odškodnina v višini 3.000 EUR.

**Odločitev o reviziji**

28. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Stroški revizijskega postopka**

29. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), to je nagrado za zastopanje v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, ki po tarifni št. 21/3 Odvetniške tarife znašajo 1.350 točk oziroma 810 EUR.

1 Tožnikova hči je v tej sodbi označena s priimkom A., ki je bil del njenega osebnega imena v času, na katerega se nanaša škodno ravnanje oziroma opustitve, to je do njene polnoletnosti, z nastopom le-te je priimek spremenila v B. 2 Primerjaj J. Zobec, v: A. Berden in drugi, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2020, stran 148 in tam navedene odločbe Ustavnega sodišča. 3 Prav tam, stran 149. 4 Kronologija odločanja je povzeta pa sodbi Vrhovnega sodišča (v predhodnem revizijskem preizkusu) II Ips 171/2018. 5 Glej sodbo II Ips 45/2017 z dne 30. 11. 2017, točka 17 in tam navedeno sodno prakso ESČP.