Jedro

Tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama.

Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Protipravnost je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.

Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

Dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemožnosti sodišča, da bi materine starševske zmožnosti preverilo z izvedencem, predstavlja ravnanje sodišč, ki je v očitnem nasprotju z usmeritvami tretjega odstavka 53. člena Ustave, 8. člena EKČP ter določbami 4. člena, 5.a člena, 6. in 10. člena ZZZDR.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

_Kratek oris zadeve_

1. Tožnik je oče ... 1994 rojene K. in ... 1986 rojenega L. V januarju 2001 se je odselil iz družinskega doma in v oktobru 2001 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze ter dodelitev otrok v varstvo in vzgojo. Od tedaj do K. polnoletnosti so praktično neprekinjeno tekli različni in številni sodni postopki, v katerih so bili udeleženi tožnik, njegova bivša soproga A. A. in posredno otroka. Otroka sta vsak stik z očetom že v začetku odločno (a po ugotovitvah izvedencev zaradi materinega vpliva) odklanjala in stiki nikdar niso bili vzpostavljeni.

2. S tožbo v tej zadevi tožnik zato zahteva plačilo odškodnine 50.000 EUR po pravilih o civilni odškodninski odgovornosti1 za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi kršenja ustave, konvencij in določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter za prestani in bodoči strah.

_Odločitev sodišča prve stopnje_

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 42.000 EUR) je zavrnilo in še odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

_Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek pritožbenih navedb_

4. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Navajata, da se pritožujeta iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a pritožbi, predvsem tožnikova, se v veliki meri do razlogov izpodbijane sodbe sploh ne opredeli(ta). Pritožbi sta obsežni, nepregledni, nesistematični, večkrat ciklično ponavljajoči se, mestoma slabo razumljivi, v velikih delih pa predstavljata obsežne in nepotrebne prepise predhodnih navedb.

5. Tožnik v pritožbi izraža zadovoljstvo nad tem, da je sodišče prve stopnje sploh ugotovilo kakršnokoli nepravilnost v delovanju sodišč, a opisuje, da je razočaran nad razlogi sodbe, ki v celoti zavrnejo strokovno odgovornost sodišč v postopkih dodelitve in ureditve stikov.

Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti trajal nerazumno dolgo, je sodišče nedvomno poseglo v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Odgovornost države tožnik vidi v tem, da sodišča niso uredila in omogočila vzpostavitve stikov otrok z očetom. Pri tem se sklicuje na “medijsko zelo izpostavljeno sodbo upravnega sodišča iz leta 2016“, kjer je tudi Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je babica zaradi ravnanja centra za socialno delo, ki je otroka namestil v rejniško družino, utrpela poseg v pravico do družinskega življenja. Sklicuje se še na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Manuello in Nevi proti Italiji.

Postopek je trajal nerazumno dolgo, kar samo po sebi potrjuje, da je sodišče ravnalo hudo malomarno, saj je imelo na razpolago učinkovite pravne mehanizme, da bi uredilo stanje, ki bi omogočilo stik mladoletne K. z očetom.

Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) tožnik očita to, da ni izvedel ukrepa odvzema otroka in dodelitve tretji osebi, kar bi moral narediti po 119. in 120. členu ZZZDR. Tek sodnega postopka ni ovira za sprejem ukrepov CSD. Že decembra 2001 (v poročilu s 5. 12. 2001) je CSD poročal sodišču, da A. A. očetu preprečuje stike z otrokoma, da je družina zaprta in nima socialnih stikov z okoljem in o sumu motene osebnosti pri materi. Jasno je torej bilo, da sta otroka ogrožena, pa CSD ni ukrepal. Materino okolje je bilo škodljivo, kar se je pokazalo, ko nobeden od otrok v odrasli dobi ni sposoben samostojnega funkcioniranja. Ukrep oddaje otrok v rejništvo bi moral biti izveden nemudoma. CSD tudi ni podal kazenske ovadbe zoper A. A. V zvezi z ugotovitvami o delu CSD pritožnik izpodbija tisti del razlogov izpodbijane sodbe, ki se opirajo na izvedensko mnenje izvedenca B. B. Ker je bilo to pridobljeno v sodnem postopku, za ravnanje CSD ni relevantno.

V delu sodišč pritožnik vidi “celokupnost strokovnih napak, ki jih ni bilo mogoče sanirati z odločitvami inštančnih sodišč“. Sodišče več kot dve leti trajanja sodnega postopka ni postavilo izvedenca in je dopuščalo onemogočanje stikov deklice z očetom. Pritožnik nerazumljivo zapiše:„Glede na izdano začasno odredbo iz aprila 2003, nobena sanacija sodne odločbe na višji inštanci ni mogla več odpraviti nastale škode tožniku zaradi strokovne napake pri odločanju sodnika.“ V nadaljevanju pritožbe tožnik povzema ugotovitve izvedenca dr. B. B. v postopku P 298/2001 Okrožnega sodišča v Murski Soboti in izpoved C. C. ter izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh pravno pomembnih ugotovitev izvedenca. Določbi 105. in 106. člena ZZZDR sta bili po pritožnikovem mnenju vseskozi jasni in sta narekovali v primeru omejevanja stikov dodelitev otroka tistemu od staršev, ki bo stike z drugim omogočal; če nobeden od staršev ne bi bil primeren, pa tretji osebi. Okrožno sodišče v Murski Soboti v postopku P 298/2001 ni uporabilo teh jasnih zakonskih določb. Uporabilo tudi ni 5.a člena v zvezi s 4. členom ZZZDR. Sodnica je tožniku povzročila škodo, ker je rabila dve leti, da je postavila izvedenca, nato pa devet mesecev, da je mnenje dopolnila in tri mesece, da je izvedenca ustno zaslišala. Začasna odredba, ki je bila izdana na tožnikov predlog, ni bila učinkovita. Najkasneje julija 2003 ob izdaji druge začasne odredbe je bilo več kot očitno, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določbe 6. odstavka 106. člena ZZZDR.

Odločitev Višjega sodišča v Mariboru, ki je s sklepom I Cp 1019/2004 razveljavilo sodbo P 298/2001, potrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo strokovno napako. Kasneje jo je kljub diametralno nasprotnemu mnenju izvedenca D. D. ponovilo. Odprava nezakonite odločbe, ki je posledica malomarnega dela sodišč, ni več mogla odpraviti nastalih posledic.

Odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 356/2006 izkazuje protipravnost odločanja sodišč prve in druge stopnje, ki nista preizkusili K. sposobnosti razumeti pomen njenih ravnanj. Brez strokovne podlage sta sprejeli K. izjavo in njeno izraženo voljo kot njeno največjo korist. Odločanje na podlagi otrokove volje je prej izjema kot pravilo in le pri otrocih, ki so dopolnili 15 let. Opuščena je bila zapolnitev pravnega standarda “koristi otroka“.

Šele konec leta 2006 je sodišče odločilo tako, kot bi moralo ob potrebni skrbnosti najkasneje v letu 2004, saj je že tedaj razpolagalo z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je odločilo v sodbi P 231/2006. Zaradi malomarnosti je sodišče, ki ni že v letu 2004 odločilo tako, dopustilo še tri leta hudega indoktriniranja deklice.

Za odločitev o vzročni zvezi ni pomembno, ali je deklica stike odklanjala, pomembno je, ali bi jo bilo mogoče z ustreznimi pravnimi mehanizmi, ki so bili sodišču na voljo, izločiti iz patološkega okolja z materjo in ji omogočiti vzpostavitev družinskega življenja s tožnikom. Če bi sodišča odločala v skladu z največjo koristjo otroka, bi deklico izločila iz materinega okolja, s tem pa bi tožniku omogočila uresničitev pravice do družinskega življenja. Izvedenci B. B., D. D. in E. E. so izpostavili, da je to nujno za K. zdrav razvoj.

Pri presoji vzročne zveze sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz končnega stanja, ampak bi moralo presojati vzročno zvezo s posameznimi protipravnimi dejanji sodišč v vsakem postopku.

Tožnik večkrat ponavlja, da so sodišča ravnala protipravno, ker deklice niso pravočasno izločila iz bivalnega okolja z materjo. Če bi bila K. pravočasno vključena v ustrezno terapevtsko obravnavo in zaščitena pred negativnim vplivom matere, bi bilo mogoče vzpostaviti stike in odnos med njo in tožnikom. To bi tožniku omogočilo uresničitev pravice do družinskega življenja.

Pritožnik še navaja, da je v nasprotju z listovnimi dokazi v spisu zaključek sodišča prve stopnje, da je bil glede na K. odklonilni odnos do očeta že v prvem postopku P 298/2001 zamujen čas za dodelitev očetu ali tretji osebi. Takšno mnenje je podal izvedenec F. F., ki je prvo mnenje izdelal šele v letu 2006, pa še to v kazenskem postopku zoper A. A. Možnosti vzpostavitve stikov deklice z očetom sodišče prve stopnje ne more utemeljevati izključno na izvedenskem mnenju F. F. Pri tem je iz dokazne ocene povsem izpustilo vsebino izvedenskega mnenja B. B. in predvsem D. D, ki je zapisal, da bi bila za K. potrebna takojšnja premestitev iz materinega okolja.

Pritožnik zaključuje, da je bil čas za vzpostavitev stikov na podlagi sodne odločbe zamujen šele, ko je K. dopolnila 18 let. Vse dotlej pa bi moralo sodišče odločiti v K. korist, ki je že v letu 2003 narekovala izločitev iz materinega okolja. Izvedenka E. E. je sicer opozorila, da bo sprememba za K. travmatična, je pa to potrebno zaradi varovanja njene koristi. To pokaže, da je zmotno stališče izvedenca F. F., ki je zaslišan kot priča v tej zadevi zaključil, da zaradi K. odklonilnega odnosa do očeta ni bilo podlage za vzpostavitev stikov in družinskega življenja tožnika s K. Poleg tega sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ovrednotilo izvedenskega mnenja F. F., ki ga je ta podal v postopku Kpd 47/2005, ampak je upoštevalo le izjavo, ki jo je podal v tem postopku.

Pritožnik je prepričan, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze, ker je K. stike z očetom odklanjala, A. A. pa jih je preprečevala. Prav zato, ker je bilo tako, je tožnik sprožil postopek dodelitve in ureditve stikov.

Posledica nestrokovnih odločitev sodišč v postopkih P 298/2001, P 253/2004 in P 231/2006 je bilo stopnjevanje materinega vpliva na K. kar je povzročilo, da K. v zdravljenju v psihiatrični bolnišnici ni hotela sodelovati.

Pritožnik povzema še stališča dr. G. G., mnenje H. H. in stališče I. I. iz leta 2007, ki je pojasnil, da je pomembna hitrost dela, saj čez eno leto ukrep zaradi starosti deklice ne bo več izvršljiv.

Sodišča nikoli niso bila aktivna in učinkovita, spremljala so situacijo indoktrinacije in se z vedno hujšo indoktrinacijo soočala. Celo ko je bila sprejeta odločitev, da se K. dodeli očetu, je sodišča niso aktivno zaščitila, tako da bi prekinila vse njene stike z materjo. Nikoli niso realizirala kazni zaradi kršitve začasne odredbe o stikih, izdane že v postopku P 298/2001. V nadaljevanju pritožbe pritožnik še obrazloži stališče, da v postopku P 93/2008 ni bilo nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi terjale predodelitev K. materi.

6. Tožena stranka v pritožbi najprej povzema trditve pravdnih strank in vsebino odločitve ter razloge izpodbijane sodbe.

Pritožnica meni, da je sodišče odločilo preko zahtevka oziroma v nasprotju z njim, ko je sodbo oprlo na določbe ZVPSBNO. Ta sploh ne pozna odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strah, kakršno uveljavlja tožnik. Tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk po 15. členu ZVPSBNO, pri toženi stranki je vložil zahtevek po 14. členu ZDPra, ne pa ustreznega zahtevka po ZVPSBNO. Trditev o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tožnik sploh ni podal, če bi jih, pa bi bile te prepozne.

Sicer pa se tožena stranka strinja, da ni vzročne zveze med duševnimi bolečinami in strahom, ki naj bi jih utrpel tožnik, ter ravnanjem tožene stranke. Škodo si je povzročil tožnik sam, skupaj z A. A. Starša sta z novimi pritiski odgovarjala na pritiske drugega brez uvida, kako njun odnos vpliva na skupna otroka.

7. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

8. Tožnik v odgovoru meni, da ni bistvenega pomena, s kakšnimi besedami je zahteval povračilo škode zaradi sojenja v nerazumnem roku.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo izpostavlja, da se pravica do družinskega življenja lahko izvršuje le v soglasju vseh, ki jim pripada. Tožnik se je v številnih postopkih zavzemal predvsem za to, da se otrok izloči iz materinega okolja za vsako ceno, a za to pogojev ni bilo. Oddaja v rejništvo ali v zavod (kar je tožnik storil, ko mu je bila hči dodeljena v vzgojo in varstvo) bi/je tožniku okrnila družinsko življenje. Vsi izvedeni dokazi kažejo, da je bil odklonilen odnos otrok do očeta prisoten že, ko je tožnik družino zapustil, da ga je ob tem pričakoval in da je ta odnos posledica ravnanja matere in povsem porušenih odnosov med staršema, ki nista bila pripravljena sodelovati v korist skupnih otrok.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

_Uvodno_

11. Višje sodišče je o pritožbah prvič odločilo s sodbo II Cp 845/2017, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 171/2018 s 14. 11. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje. Ker je bila odločitev v celoti razveljavljena, se mora višje sodišče opredeliti tudi do vseh tistih razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je Vrhovno sodišče RS ob odločanju o reviziji sprejelo ter tistih, ki jih v sklepu ni problematiziralo. Nato bo višje sodišče razloge dopolnilo v smeri napotkov Vrhovnega sodišča RS.

12. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožnik ni aktivno legitimiran uveljavljati odškodnine za škodo, za katero meni, da je bila prizadejana njegovima otrokoma, ker država ni ustrezno zavarovala njunih interesov, pa bi jih morala. Če je škoda nastala otrokoma, lahko odškodnino zanjo uveljavljata le sama.2

13. Tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki je tožniku ni povzročila ona. Zakaj bi tožena stranka odškodninsko odgovarjala za medijske objave in stres, ki ga je tožnik ob njih doživljal, ko je bil, kot trdi, medijsko linčan, za grožnje v telefonskih klicih, „da ga je treba ubiti“, in s tem povezan strah za druge (ženo in otroke)3, tožnik ne pojasni. Pritožbeno sodišče tožniku verjame, da mu je vse to pustilo travme, ki so postale del njegovega vsakdana, a za te travme tožena stranka ne odgovarja.

_Najprej o ZVPSBNO_

14. V drugem odstavku obrazložitve te sodbe je pritožbeno sodišče povzelo vsebino tožbenega zahtevka. Tožnik res svojo škodo utemeljuje tudi s trditvami o predolgem trajanju sodnih postopkov, a povsem nedvomno zahteva plačilo odškodnine samo za poseg v osebnostne pravice. V tožbi izrecno navede4, da „predmet te tožbe ni zahtevek iz naslova odškodnine za dolgotrajnost postopka, temveč zahtevek za plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja organov tožene stranke, s čimer je bilo grobo poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja, za kar ima tožnik upravičenje do primerne odškodnine po 179. in 192. členu OZ“. Tožbenega zahtevka po ZVPSBNO tožnik torej ni postavil, na kar tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja. Res je sicer, da stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni dolžna navesti, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP), a v primeru tožbenega zahtevka po ZVPSBNO trditve o tem, da so bili sodni postopki predolgi, za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadoščajo. Za tožbeni zahtevek po ZVPSBNO morajo biti podane tudi trditve o izpolnjevanju procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO in če teh ni, sodišče tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje je opisano spregledalo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi določb ZVPSBNO.

15. Trditve tožeče stranke niso takšne, da bi omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku po ZVPSBNO, če bi bil tak zahtevek postavljen (pa ni bil), bi ga moralo sodišče prve stopnje (zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk) zavreči. Pritožbene navedbe tožene stranke so torej utemeljene, njena pritožba pa kljub temu ne. Zakaj jo je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, bo natančno obrazloženo v nadaljevanju.

O zahtevku zaradi posega v osebnostne pravice

16. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za prestani in bodoči strah, (predvsem) ker je bil prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice).

_Materialno pravna izhodišča_

17. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (1. odstavek 26. člena Ustave RS). Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov, morajo biti, kljub temu da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta, to je: - da je nastala škoda, - da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, - da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo, - da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo.5 V skladu z določbo 131. člena OZ je tožeča stranka dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. trditi in dokazati, da ji je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ) oz. če se ne razbremeni objektivne odgovornosti.

18. Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odgovornosti države za ravnanje sodišč drugačno vsebino kot v primerih splošnih civilnih deliktov. Kot je v tej zadevi in tudi v predhodnih pojasnilo Vrhovno sodišče RS, je protipravnost podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.6 Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Odgovor je odvisen od presoje, ali je v danih okoliščinah mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo ali pa je, nasprotno, obremenjena s tako hudo procesno ali materialnopravno kršitvijo, da je mogoče govoriti o kvalificirani stopnji napačnosti.7

19. Po določbi 3. odstavka 53. člena Ustave država varuje, družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) pa v 8. členu določa, da (1) ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in (2) da se javna oblast v izvrševanje te pravice ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 171/2018 izpostavlja, da so po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) temeljna prvina družinskega življenja v smislu prvega odstavka 8. člena EKČP tesni stiki in razmerja ter vzajemno uživanje medsebojne družbe med starši in otroki.8 Uresničuje se v okviru skupnega življenja družine, v primeru, ko kateri od staršev (ali oba) ne živi(ta) z otroki, pa s stiki. ESČP priznava znotraj pravice do družinskega življenja različno širino polja proste presoje, odvisno od tega, kako pomemben je interes, ki spada pod okrilje te pravice. O tem, kateremu od staršev, ki sta se razšla, naj bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je polje presoje nacionalnih oblasti široko, ozko pa je glede pravice do stikov med starši in otroci. Polje proste presoje ne pove samo, koliko svobode ima nacionalni organ, ampak tudi kolikšna je teža posameznega vidika človekove pravice. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

20. Položaj otrok v postopkih, ki sledijo razpadu partnerske zveze, je občutljivo področje, vzroki za možnost odtujitve otrok pa so raznoteri in prepleteni. V preteklosti se je ESČP izogibalo državam članicam nalagati stroge obveznosti preprečiti odtujitev odtujujočemu staršu. Presojalo je, ali je država sprejela potrebne in zadostne ukrepe, za katere bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bodo olajšali vzpostavitev odnosa med otrokom in staršem.9 Novejša sodna praksa ESČP10 pa kot kaže nekoliko spreminja ta pristop. Sodišče otrokovo pravico biti slišan sooči z otrokovo največjo koristjo. Otrokovim stališčem je treba sicer dati ustrezno težo, a se jim ne sme slediti avtomatično, ne smejo imeti moči brezpogojnega veta. ESČP opozori, da otrokovi interesi praviloma terjajo ohranitev vezi z družinskimi člani. Izjema so primeri, ko bi to škodovalo otrokovemu zdravju ali razvoju. V starejši praksi je sodišče štelo, da bi otrokovemu zdravju ali razvoju ohranjevanje vezi škodilo, kadar otrok do tega kaže velik odpor; siljenje k vzdrževanju stikov pa je v takšnih situacijah ocenjevalo kot neproduktivno.11 Sedaj pa poudarja, da bi odločitev sodišča, temelječa na stališču otrok, ki svojega mnenja (na primer) zaradi konflikta lojalnosti ali zaradi odtujevanja ne zmorejo oblikovati svobodno, kršila zahteve 8. člena EKČP. Od države terja skrbno ugotovitev razlogov, ki povzročajo otrokov odpor in ustrezen ter aktiven odziv nanje, ob tem pa še izjemno skrb z vidika, da potek časa utegne povzročiti zgolj “de facto“ odločitev12; gre pa ne glede na vse za obligacijo prizadevanja. Nesodelovanje odtujujočega roditelja države ne razbremeni odgovornosti narediti vse, da bi olajšala ponovno vzpostavitev odnosa med otrokom in drugim roditeljem.13 _O odgovornosti zaradi dela Centra za socialno delo X (v nadaljevanju CSD)_

21. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je CSD ravnal pravilno in strokovno. Da bi CSD X družino tožnika in A. A. obravnaval pred začetkom sodnega postopka, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnik pa tega ne trdi. Prvič se je torej v obravnavo vključil v teku postopka za razvezo zakonske zveze, dodelitev otrok in ureditev stikov. Očitek tožnika, da CSD ni ukrepal dovolj aktivno in učinkovito, je posplošen, kar (je) tožena stranka utemeljeno opozarja(la).

22. Njegovo stališče, da bi moral CSD predlagati odvzem otroka in oddajo v rejništvo, nima podlage v nobenem izvedenem dokazu, nasprotno, vsi kažejo, da bi bil tak ukrep otroku/otrokoma v škodo. Še več - vsi izvedeni dokazi kažejo, da stopnja ogroženosti obeh tožnikovih otrok pri materi nikakor ni bila takšna, da bi bilo otroka treba (urgentno) odvzeti materi.14 Le resna, huda in nenadna ogroženost otrok bi terjala ukrepanje/odločitev CSD (npr. z odvzemom otrok) v času sodnega postopka. Ker takšne ni bilo, je bila vloga CSD omejena na vlogo specifičnega pomočnika sodišča - obveščanje sodišča pa je bilo redno in izdatno (čemur tožnik ne nasprotuje), ter svetovalno vlogo. Pri tej se je CSD močno trudil (pritožnik ugotovitvi ne nasprotuje), a CSD nima izvršilnih pristojnosti, s katerimi bi lahko zagotovil sodelovanje strank v postopku. Svetovalno delo CSD z družino je bilo neuspešno zaradi nesodelovanja matere otrok, ki ga je onemogočalo (neizpodbijana dokazna ocena sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

_O odgovornosti zaradi dela sodišč_

23. Ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku postopkov o vzgoji, varstvu in stikih tožnikovih otrok so takšne: _a) v zvezi s postopki, ki so tekli na podlagi tožbe očeta (tožnika)_ _Prvo sojenje_ Tožnik se je od družine odselil v začetku februarja 2001, se v aprilu vrnil za kakšen teden, nato pa se popolnoma odselil. Do vložitve tožbe je še prihajal domov in komuniciral z otrokoma. Tožbo za razvezo zakonske zveze ter dodelitev otrok v varstvo in vzgojo (ki jo je Okrožno sodišče v Murski Soboti obravnavalo pod opr. št. P 298/2001) je vložil oktobra 2001 in v njej predlagal sodišču, naj oba otroka zakoncev zaupa v varstvo in vzgojo njemu.15 Od tedaj stikov z otrokoma praktično ni imel več, pred njim sta bežala.

Sodišče prve stopnje je izvedelo, da tožnik nima stikov z otrokoma, 11. 12. 2001. Na to je opozoril Center za socialno delo X, v poročilu, podanem v okviru razveznega postopka. Poročilu je bil priložen zapisnik o svetovalnem razgovoru, iz katerega je izhajalo, da mati otrokoma preprečuje stike z očetom, da je družina zaprta in nima socialnih stikov z okoljem ter da je mati pripravljena na stike otrok z očetom, če se bodo ti izvajali tako, da bo oče otroka obiskoval doma. Zaradi suma motenosti osebnosti matere je Center za socialno delo X sodišču predlagal, naj angažira izvedenca psihiatrične stroke.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 4. 3. 2002, je tožnik navedel, da mati otroka odtujuje od njega. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo za 23. 4. 2002. Na njem je tožnik navedel, da stikov z otrokoma nima že vse od odselitve od doma.16 Sodišče se je na to navedbo odzvalo z opozorilom materi, da je stike dolžna dopustiti in s podukom, da bo v nasprotnem primeru stike uredilo z začasno odredbo. Narok za glavno obravnavo je preložilo na 16. 5. 2002, a ga na prošnjo tožnika, češ da obstaja možnost dogovora o nadaljevanju skupnega življenja, ni opravilo. Do naslednjega naroka, opravljenega 10. 7. 2002, se tožnik na sodišče ni obrnil. Na naroku 10. 7. 2002 sta pravdni stranki sklenili dogovor o tožnikovih stikih z otrokoma. Po štirih mesecih je Center za socialno delo sodišče obvestil, da mati dogovora ne spoštuje, da so očeta poučili o možnosti predlagati izdajo začasne odredbe, da pa je oče to možnost tedaj zavrnil s pojasnilom, da otrok ne želi izpostavljati pritiskom, do katerih bi prišlo v primeru izvršitve začasne odredbe. Predlog za njeno izdajo je tožnik nato podal 12. 3. 2003, torej več kot 2 leti od odselitve od družine in 8 mesecev za tem, ko mu kljub sklenitvi dogovora, enako kot pred tem, stiki z otrokoma niso bili omogočeni.

Začasni odredbi o stikih, izdani na tožnikov predlog in po uradni dolžnosti, zaradi nesodelovanja oziroma oviranja matere nista bili izvršeni niti potem, ko je bila denarno kaznovana.

Tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, 5. 2. 2004, je teta mladoletnih otrok, sestra njune matere, zoper tožnika podala kazensko ovadbo - v letu 2001 naj bi spolno zlorabil hčer. Pravdni postopek je od tedaj dalje tekel vzporedno s kazenskim postopkom; sodišče ga glede odločitve o varstvu in vzgoji otrok in stikih ni prekinilo do zaključka kazenskega postopka.

Sodišče je zakonsko zvezo razvezalo s sodbo s 3. 3. 2004. Oba otroka je zaupalo v varstvo in vzgojo materi; pri K. z razlogi, da njen odličen šolski uspeh potrjuje, da mati starševsko vlogo opravlja dobro in da bi jo bilo neprimerno ločiti od že polnoletnega pri materi živečega brata, na katerega je zelo navezana.17 Odločilo je še o preživnini in določilo obseg hčerinih stikov z očetom.

Odločitev, razen o razvezi, je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 1019/2004 s 6. 7. 2004 razveljavilo.

_Drugo sojenje_ V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje takrat 11 let staro K. ponovno zaupalo v varstvo in vzgojo materi s sodbo P 253/2005 s 26. 8. 2005, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo s sodbo I Cp 2437/2005 s 25. 10. 2005. Po izdaji prvostopenjske sodbe in pred odločitvijo o pritožbi je bil kazenski postopek zoper tožnika v zvezi z domnevno spolno zlorabo zaključen; pristojni tožilec je od ovadbe odstopil, potem ko izvedenka prof. dr. G. G. pri K. ni ugotovila nobene stiske, ki bi bila posledica spolne zlorabe, in potem, ko je izvedenec za psihologijo dodelitve otrok F. F. podal mnenje, da mati ni niti enkrat samkrat pripeljala otrok na stike z očetom, da so njena dejanja zlonamerna, da bi bili K. stiki z očetom v korist in jih odločno odklanja v svojo škodo ter da so obtožbe enega starša o spolni zlorabi otrok, ki naj bi jo zagrešil drugi starš, v spornih in zapletenih primerih lahko uspešen način odtujevanja otroka, ker se po doktrini v času preiskovanja stiki ne izvajajo. Mnenje izvedenca F. F. je bilo, da je potrebno varstvo in vzgojo otroka in stike urediti v roku enega leta po razvezi oziroma začetku spora, sicer niso več v korist otroka, če jih ne spodbuja starš, kateremu je otrok zaupan.

Sodbo pritožbenega sodišča je 22. 6. 2006 razveljavilo Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 356/2006. Iz sodb nižjih sodišč je Vrhovno sodišče RS povzelo, da sta kljub ugotovljenemu materinemu ravnanju (izkazanem vplivu na otroka in izkazanem onemogočanju stikov, ki so bili določeni s pravnomočno začasno odredbo), ter kljub drugačnem izvedenskem mnenju (izvedenec D. D. je dvomil v sposobnost matere za varstvo in vzgojo, ker z načrtnim odtujevanjem od očeta hčeri škoduje) presodili, da pretehtajo druge okoliščine. Med njimi sta poudarili poročila centra za socialno delo, otrokovo željo, izpoved brata ter razredničarke. Njuni sodbi je razveljavilo iz procesnih razlogov: zato, ker sta kot eno od pomembnejših okoliščin za zaupanje hčere materi navedli poročila Centra za socialno delo X, pri tem pa sta prezrli, da nobeno od poročil ne vsebuje mnenja o primernosti zaupanja otroka materi, pač pa se vsa ukvarjajo predvsem s težavami, ki jih je imel center pri številnih poskusih za navezovanje stikov otroka z očetom, ki so bili tudi po izdaji začasne odredbe neuspešni prav zaradi toženkinega odklanjanja in nesodelovanja. Usmeritev za ponovno sojenje je povzeta v jedro sklepa: ravnanje matere, ki odklanja sodelovanje z izvedenci v postopku in ki kljub izdani začasni odredbi o stikih in v zvezi z njo izdani kazenski obsodilni sodbi že štiri leta onemogoča stike med otrokom in očetom, nedvomno vpliva na izraženo otrokovo željo. Otrokova izjava, tudi če je sedaj izraz njegove dejanske volje, ne more prevladati pri odločitvi o zaupanju varstva in vzgoje materi, če taka odločitev ni v skladu s koristmi otroka. Lastna ocena sodišč, da nekatere materine negativne lastnosti (še) ne vplivajo na primernost njene vzgoje, je pomanjkljiva, ker ne upošteva pomena dolgoročnega vpliva. V nadaljevanju postopka bo zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov razvezanih zakoncev, zaradi ugotavljanja vpliva dosedanjega postopka in zaradi ugotavljanja otrokovih koristi potreben kompleksen pristop strokovnjakov. Morebitno materino nadaljnje odklanjanje sodelovanja in onemogočanje stikov bosta zahtevala presojo o odvzemu varstva in vzgoje že v tem postopku, če bodo izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz 6. odstavka 106. člena ZZZDR.

Med drugim in tretjim sojenjem je bila mati pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti s sodbo K 51/2004 obsojena storitve kaznivih dejanj kršitve tajnosti, odvzema mladoletne osebe in dveh ponareditev listin.

Od leta 2005 dalje je zoper njo teklo še več drugih kazenskih postopkov zaradi storitve večjega števila kaznivih dejanj na škodo tožnika in hčerke K.18, zaključili so se s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 48544/2010 z 11. 6. 2013, s katero je bila pogojno obsojena na 3 letno zaporno kazen zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj krive ovadbe19 in odvzema mladoletne osebe20 ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe.21 _Tretje sojenje_ Očetu je bila hči, tedaj stara 12 let, zaupana v varstvo in vzgojo v tretjem sojenju, s sodbo sodišča prve stopnje P 231/2006 z 22. 12. 2006, potem ko je izvedenec D. D. mnenje dopolnil z oceno, da mati ni sposobna razumeti potreb otroka, oče pa je primeren za varstvo in vzgojo. Višje sodišče je sodbo 15. 2. 2007 razveljavilo.

_Četrto sojenje_ V četrtem sojenju je bila K. s sodbo P 110/2007 s 17. 8. 2007, ko je bila stara 13 let, ponovno zaupana v varstvo in vzgojo očetu. Pred odločitvijo je bilo s pomočjo izvedenke psihologinje E. E. ugotovljeno, da deklica ni sposobna avtonomnega odločanja in oblikovanja želje, kateremu od staršev naj bo zaupana v varstvo in vzgojo, da pa jo je treba izločiti iz patološkega okolja pri materi, kar bo gotovo travmatično, a bo travma manjša od škodnih posledic, ki bodo nastopile, če se to ne bo zgodilo. Pritožbeno sodišče je odločitev potrdilo s sodbo III Cp 2272/2007 z 22. 11. 2007. Pravdni postopek o dodelitvi K. je torej na devetih stopnjah tekel šest let in en mesec ter se je zaključil z dodelitvijo v varstvo in vzgojo očetu.

_Izvršba_

Oče je zahteval prisilno izvršitev sodbe. S sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti In 333/2007 s 7. 12. 2007 je bilo naloženo K. v treh dneh izročiti očetu, sicer bo materi izrečena denarna kazen. Nato je tožnik predlagal takojšnjo izvršbo za odvzem otroka, čemur je sodišče ugodilo s sklepom s 4. 1. 2008, za izvršitelja določilo M. M. in odredilo prisotnost psihologa F. F. (ki je imel pomisleke v “smiselnost“ izvršbe), izvršitelj pa je zaradi zahtevnosti zadeve zagotovil sodelovanje policistov in direktorice Centra za socialno delo X. Odvzem deklice naj bi se opravil 15. 2. 2008 na osnovni šoli, a je izvršitelj ugotovil, da že nekaj časa ne hodi v šolo, zato je bila izvršba pričeta dan pred načrtovanim dnem, 14. 2. 2008, v ambulanti K. pediatrinje. Na predlog psihologa F. F. je bila zaradi neuspešnega poskusa pomiritve deklice, ki se je krčevito upirala, jokala in kričala, prekinjena. K. je bila prepeljana na pregled k pedopsihiatru v Klinični center, kjer je bila hospitalizirana. Mati jo je iz bolnice odpeljala isti dan, a je bila na zahtevo zdravnice 15. 2. 2008 ob asistenci policije odpeljana nazaj. Oče je 18. 2. 2008 predlagal neposredno izvršbo v prostorih bolnice; sodišče jo je dovolilo v navzočnosti pediatrinje in policije. Izvršitelj je deklico predal očetu, ta pa se je strinjal z njeno namestivijo na Pedopsihiatrični oddelek Pediatrične klinike., kjer je bila do 12. 6. 2008 (torej skoraj štiri mesece), nato pa je bila za več kot šest mesecev premeščena v Center za zdravljenje otrok z namenom, da bi se jo pripravilo na stike z očetom.

Omembe vrednega napredka ni bilo, deklica iz bolnice ni želela biti odpuščena k očetu, ampak k materi.

_b) v zvezi s postopki, ki so tekli na zahtevo dekličine matere_ _Prvo sojenje_ Že pred odvzemom K. (pred hospitalizacijo) je mati 21. 2. 2008 vložila tožbo, s katero je zahtevala spremembo sodbe o dodelitvi hčere v varstvo in vzgojo očetu. S sodbo P 93/2008 je sodišče njenemu zahtevku ugodilo, očetu pa odvzelo pravico do osebnih stikov s tedaj 14 letno hčerjo. Višje sodišče je 5. 12. 2008 sodbo razveljavilo.

_Drugo sojenje_ V ponovljenem postopku je medtem, ko je bila deklica hospitalizirana, mati predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi bila do zaključka postopka o varstvu in vzgoji izročena tretji osebi - materini sestri. Izvedenka klinične psihologije S. S. je ocenila, da tak ukrep ne bi bil primeren, in je svetovala, naj K. ostane v Centru za bolezni otrok, materi pa naj se omogoči stike enkrat tedensko. V ustni dopolnitvi mnenja je ocenila, da je K. psihosocialno zrela, da pa celoten postopek ni bil voden v njeno korist in da ji neprostovoljna hospitalizacija povzroča nepopravljivo psihosocialno škodo. Očeta je ocenila kot neprimernega za varstvo in vzgojo, ker se ne zaveda, da stika pri 14 letih ni mogoče izsiliti, pa pri tem še vedno vztraja. Tudi Center za socialno delo X in zdravnica iz Centra za zdravljenje otrok sta bila mnenja, da je glede na K. starost, nespremenjeno željo živeti pri materi in odklanjanje očeta, primerno, da se zaupa v varstvo in vzgojo materi.

Pritožbeno sodišče je tako odločitev s sodbo Cp 159/2009 z dne 11. 2. 2009 potrdilo.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 706/2009 odločitev, da se očetu stiki odvzamejo, razveljavilo. Obrazložilo je, da je za odločitev o otrokovih stikih bistvena ocena, ali so otroku v korist. Izpostavilo je, da ocena, da mu niso v korist, ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti ne, če je zavračanje (tudi) posledica ravnanja drugega izmed staršev in če glede na dosedanje ugotovitve nima realne podlage. Dejstvo, da je toženec ob upoštevanju tožničinega ravnanja kot skrajno sredstvo za zagotovitev stikov z otrokom uporabil neposredno izvršbo, prav tako ne more in ne sme pripeljati do sklepa, da stiki niso v otrokovo korist. Še vedno velja, da mora rezidenčni roditelj otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi K. koristi, razloge za njeno zavračanje stikov in vlogo, ki jo ima pri tem njena mati. Nato naj oceni realne možnosti (ob upoštevanju še vedno obstoječe zaveze odtujujoče matere, da otroka pripravi na stike) za izvajanje osebnih stikov ali stikov, ki se izvršujejo na drug način. Trenutno zavračanje stikov s strani hčere, ki nima neke realne osnove oziroma ki je pogojeno z materinim ravnanjem, je glede na navedena stališča morebiti še lahko, ob dolžnem sodelovanju matere in minimalni hčerini psihični obremenitvi (žrtvovanju kratkotrajne otrokove koristi), spremeniti v sprejemanje stikov (in s tem doseči dolgoročno otrokovo korist).

_Tretje sojenje_ Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku za razjasnitev okoliščin, navedenih v sklepu Vrhovnega sodišča RS, imenovalo izvedenko psihološke stroke Š. Š. Njeno mnenje je bilo, da bi bili K. stiki z očetom sicer v korist, a za osebne stike ni realne možnosti (kar ne velja za stike preko medijev): zavračanje stikov ni K. svobodna izbira, ampak odraz materine dolgoletne indoktrinacije in preprečevanja stikov. Očetov lik je bil grožnja, ki se je uresničila s sodno izvršbo in hospitalizacijo, kar je še dodatno učvrstilo negativna prepričanja o očetu. Materino odgovornost za nastalo situacijo je potrdila tudi ob ustni dopolnitvi mnenja, poleg tega pa je ocenila, da bi do uspeha v odnosih prišlo le, če bi se lahko izvajala družinska terapija, za kar bi bilo potrebno odrediti in izvesti tretma za mamo in odrediti stike. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za izvedbo stikov v okviru družinske terapije, a je sodišče predlog zavrnilo, ker je K. sodelovanje v terapiji zavrnila, pri 16 letih pa je vanjo ni mogoče siliti. S sodbo z 22. 10. 2012 sodišče prve stopnje stikov ni določilo, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev s sodbo III Cp 1447/2012 z 10. 1. 2013 potrdilo.

Drugi postopek o zaupanju v varstvo in vzgojo je na petih stopnjah trajal eno leto in se je zaključil z zaupanjem K. v varstvo in vzgojo materi; postopek v zvezi s stiki pa je (skupno na sedmih stopnjah) tekel še nadaljnja štiri leta in se je končal z nedoločitvijo stikov med tedaj skoraj 18 let staro K. in očetom.

O varstvu in vzgoji K. so torej sodišča odločala nekaj več kot 7 let, o stikih pa 11 let, skupno na šestnajstih stopnjah (dvakrat Vrhovno sodišče RS, sodišči prve in drugo stopnje pa vsako pa sedemkrat). V tem času K. ni nikoli živela z očetom; z njim je imela samo dva stika: enega pod nadzorom v letu 2003 in enega med hospitalizacijo.

_O tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi odtujitve od sina L._

24. Pritožbeno sodišče tudi tokrat izpostavlja, da je bil tožnikov sin L. ob vložitvi tožbe P 298/2001, 9. 10. 2001, star več kot 15 let; po tistem, ko se je z vložitvijo predloga za začasno odredbo 12. 3. 2003 tožnik22 začel aktivneje zavzemati za ureditev stikov, pa že skoraj 17 let. Stikov z očetom ni želel imeti, kar je ob razgovoru s sodnico 15. 5. 2002 tudi utemeljil. 25. To sodišče je v zadevi IV Cp 1240/2017 obrazložilo in svojo obrazložitev tukaj ponavlja: „Ko dopolnimo 18 let, roditeljska pravica preneha. To je trenutek, ko se sami odločamo, s kom, kdaj in na kakšen način se bomo ali ne bomo srečevali (v pravnem jeziku: imeli stike). Odraslega ni mogoče (pri)siliti v stike z nekom, pa naj bodo njegovi razlogi za odklanjanje stikov še tako nenavadni, nerazumni ali celo njemu samemu v škodo. Prisila odraslega v stike bi bila vsakomur gotovo povsem nepredstavljiva. Ko se otrok približuje polnoletnosti, se njegova zrelost in osebnostna drža vse bolj približujeta zrelosti in osebnostni drži odraslega. Pri domala vsakem že pred polnoletnostjo (pri nekaterih pa že precej pred njo) nastopi trenutek, ko sta zrelost in osebnostna drža takšni, da bi bilo siljenje v stike prav tako nepredstavljivo kot pri odraslih. Še več – bilo bi škodljivo; ne le akutno škodljivo za otroka oziroma mladostnika, ampak še za njegov odnos z osebo, s katero naj bi otrok imel stike, posledično pa tudi dolgoročno za osebnostni razvoj tega otroka (ali mladostnika).“

26. L. je bil v svojem šestnajstem letu starosti nedvomno na tisti stopnji osebnostne zrelosti, ko ga je bilo treba pri vprašanju dodelitve in stikov ne le poslušati, ampak tudi slišati.23 Medtem ko je pri mlajših otrocih vprašanje presoje o tem, ali je treba stike z enim od staršev vzpodbujati in vzdrževati ali ne, to predvsem naloga ustreznih organov, pa mora sodišče pri otrocih med njihovim odraščanjem in zorenjem, ko ti postanejo sposobni izraziti svoje stališče glede stikov s starši, nameniti dolžno pozornost njihovim stališčem in čustvom ter njihovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja.24

27. Odsotnost stikov oziroma družinskega življenja tožnika z L. je torej najprej posledica tožnikove odselitve iz družine in nato L. odločitve, ki jo je bila tožena stranka dolžna spoštovati, tudi če bi se izkazalo, da ima tožnik prav v svojem zatrjevanju, da je bil sin žrtev materinega odtujevanja. Vsakršni ukrepi za vzpostavitev stikov zoper L. voljo bi bili v njegovi starosti v njegovo škodo in ne bi bili dopustni. Čim je tako, državi ni mogoče očitati, da je povzročila tožnikove duševne bolečine zaradi posega v pravico do družinskega življenja s sinom.

_O odgovornosti države za ravnanje sodišč v zvezi z dodelitvijo K. in njenih stikih z očetom_

28. Tožnik ne trdi, da bi katerikoli od sodnikov v spornih postopkih namerno odločil v nasprotju s sodno prakso. Posamezna ravnanja sodnikov in njihove materialno pravne (ali procesne) odločitve pa po prepričanju višjega sodišča tudi niso bile takšne, da bi jim bilo mogoče očitati kvalificirano stopnjo napačnosti, v očitnem nasprotju z zakoni ali profesionalnimi standardi sodniške službe. Kratko povedano: za sodišče prve stopnje je bila ob prvem, drugem in tretjemu sojenju odločilna skrb, kako bi na K. razvoj (ta je bil tedaj ugoden) vplivala sprememba, ki jo je tudi izvedenec B. B. v mnenju z 8. 1. 2004 odsvetoval.25 Prednost je torej (ne da bi si zatiskalo oči pred materinim vplivom nanjo) dalo dekličini izraženi volji, v skrbi, da bi neupoštevanje njene volje škodilo njenemu zdravju in razvoju, za kar je imelo tako dejansko26 kot pravno podlago.27 Za Vrhovno sodišče (in kasnejše odločitve sodišč nižjih stopenj) je bila v situaciji materinega nedvomnega odtujevanja deklice odločilna dolgoročna in objektivizirana presoja otrokovih koristi28, za kar je ravno tako imelo dejansko29 kot pravno podlago. Stališča sodišč so bila vselej skrbno argumentirana, pretehtana, niso bila v očitnem nasprotju z zakoni, sodno prakso ali profesionalnimi standardi sodniške službe. Razlogi, ki so botrovali razveljavitvam odločb, niso bili takšni, da bi omogočali zaključek o grobih napakah nižjih sodišč oziroma kvalificirani napačnosti. Pritožbeni očitek o prepozni postavitvi izvedenca30 v prvem sojenju je, upoštevaje vsebino procesnega gradiva v predhodnih fazah postopka ter tožnikovo dotedanje procesno ravnanje31, neutemeljen. Enako velja za pritožbeni očitek o “neupoštevanju“ mnenja izvedenca ob drugem sojenju sodišča prve stopnje - mnenje izvedenca namreč ni dokaz, ki bi bil nadrejen drugim dokazom32, odločitev sodišča, ki ni sledila izvedenčevemu predlogu, ni kvalificirano napačna. Razlogi sodišča prve stopnje v 36., 37., 43., 44. in 45. točki obrazložitve o tožnikovih očitkih protipravnega ravnanja, so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema.33

29. V okviru tožnikovih (sicer posplošenih) očitkov o premajhni aktivnosti sodišč, se odpira še dilema odreditve (družinske) terapije34. O tej je bilo (z vidika vzpostavitve K. stikov z očetom) govora že v prvem izvedenskem mnenju izvedenca B. B., a nikdar ni bila “odrejena“. V sodni praksi tistega časa (in vse do uveljavitve Družinskega zakonika 15. 4. 2019) je bilo enotno sprejeto stališče, da materialno pravo odreditve terapije (staršema, otrokom ali vsem skupaj) ni omogočalo. Vsekakor pa ni bilo nobene sodne odločbe, s katero bi bilo ugodeno predlogu za (prisilno) udeležbo v družinski terapiji ali bi bila udeležba v takšni terapiji (z začasno odredbo) naložena po uradni dolžnosti.35,36 S sklicevanjem na to, da je v koliziji dveh enakovrednih pravic treba presoditi, kateri dati prednost, saj nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, je bila sicer zavzeta tudi razlaga, da je ZZZDR dopuščal takšno napotitev, saj je določal, da stiki zagotavljajo predvsem otrokovo korist in da mora tisti, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike, ter si hkrati prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim staršem (106. člen ZZZDR), kar bi bilo mogoče razumeti tudi tako, da mora aktivno sodelovati v postopkih, s katerimi se zasledujejo očitne koristi otroka, med katere spada (družinska) terapija, s katero je mogoče odpraviti vzroke za prekinitev stikov in olajšati njihovo ponovno vzpostavitev.37 Konkretne odločbe, ki bi udejanila takšno stališče, pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ni bilo. “Pasivnost“ sodišč, ki v primeru tožnikove družine niso z odreditvijo terapije poskusila premoščati dekličinega odklanjanja stikov, torej ni predstavljala očitnega nasprotja z zakoni, sodno prakso ali profesionalnimi standardi sodniške službe.

30. A vseeno - sodno odločanje o dodelitvi K. in njenih stikih z očetom je bilo, kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje (le v drugem materialno pravnem kontekstu), preveč dolgotrajno. Pritožbeno sodišče sicer izpostavlja, da je bila zadeva z več vidikov zapletena, najbolj zaradi materinega nesodelovanja in K. izrazitega odklanjanja stikov z očetom, ki je bilo prisotno že ob začetku sodnega postopka; nato pa tudi vsebinsko - ves čas se je izrazito ostro postavljalo vprašanje, ali slediti dekličini jasno izraženi in izjemno trdni volji, ki pa je bila oblikovana pod materinim vplivom (za katerega je bilo jasno, da ni ugoden) ali odločiti v nasprotju z njo, a tudi s tem (enako kot z dopustitvijo materinega vpliva na K. odnos do očeta) tvegati povzročitev škode za duševni razvoj, na kar je izvedenec B. B. opozoril v dopolnitvi mnenja 8. 1. 2004. Procesna dejanja na vsaki posamezni stopnji sojenja so bila ob upoštevanju vseh okoliščin opravljena precej hitro, na kar kaže že to, da je sojenje na vsaki od stopenj potekalo (povprečno) nekaj več kot osem mesecev. A celokupno gledano je bilo odločanje vsekakor predolgo - trajalo je od K. vstopa v šolo, pa skoraj do njene polnoletnosti. Dolgotrajnost je (od razlogov, ki bi jih morala obvladati sodišča) povzročilo sojenje na preštevilnih stopnjah in tudi ponavljanje dokazov z (istimi in tudi vedno drugimi) izvedenci.38 V situaciji, ko so sodišča vedela, da mati stike med deklico in očetom preprečuje39 in jo od očeta odtujuje40, bi morala biti pri sojenju bolj ažurna.

31. Pritožbeno sodišče izpostavlja še en aspekt postopkov, ki so tekli v zvezi z K., ki bi terjal dodatno skrb sodišč - zelo očitno je bilo materino popolno nesodelovanje z vsemi institucijami in z izvedenci. Mati (s tem, ko ni pristala na preglede pri izvedencih) ni omogočila ocene svojih starševskih kapacitet. Ta ocena je bila sicer nato opravljena posredno, skozi oceno njenih ravnanj41, a je pozno dobila epilog v drugačni odločitvi o zaupanju K. v vzgojo in varstvo. Materina neprimerna ravnanja (odtujevanje deklice, nesodelovanje v postopkih) in celo kazniva dejanja, so tako dosegla svoj namen, toženi stranki pa tega ni uspelo preprečiti.

32. Rezultat vseh postopkov skupaj je bil torej kljub velikemu trudu sodišč vseh stopenj, da bi bila sprejeta pravilna odločitev, da bi slišala K. in zavarovala njene koristi, nedvomno v nasprotju z usmeritvami 3. odstavka 53. člena Ustave, 8. člena EKČP ter določbami 4. člena, 5.a člena, 6. in 10. člena ZZZDR. Tako dolgotrajno odločanje o dodelitvi deklice in njenih stikih z očetom ob vednosti sodišč, da mati deklico od očeta odtujuje, in ob hkratni nemožnosti sodišča, da bi materine starševske zmožnosti preverilo z izvedencem, zato predstavlja ravnanje sodišč, ki je v očitnem nasprotju z usmeritvami 3. odstavka 53. člena Ustave, 8. člena EKČP ter določbami 4. člena, 5.a člena, 6. in 10. člena ZZZDR.Gre za protipraven poseg v tožnikovo pravico do družinskega življenja.

33. ESČP v številnih odločbah poudarja, da je potek časa v zadevah, ki se tičejo dodelitve in otrokovih stikov, tisti, ki povzroči, da mora sodišče nazadnje odločiti “de facto“. To sodišče je ob prejšnjem odločanju na podlagi izpovedi izvedenca F. F. v tem postopku, menilo, da so bile okoliščine, ki so terjale takšno “de facto“ odločitev sodišč, podane že v času prvega odločanja sodišča prve stopnje o K. dodelitvi.42 A Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 171/2018 opozorilo, da izvedenci, ki so podajali mnenja v letih 2005, 2006 in 2007, niso menili tako. Dogodki v letu 2008 (K. hospitalizacija in neuspeh namestitve pri tožniku ali vzpostavitve stikov z njim po odvzemu materi v letu 2008) pa tudi ne morejo biti pokazatelj tega, kako (ne)uspešen bi bil aktiven poskus vzpostavitve stikov ali (začasne) izločitve deklice iz materinega okolja prej, pred časom, ko je dosegla adolescenco. Enako velja za prvo mnenje izvedenca B. B. (ki je bilo, zato ker je bilo prvo43, za to sodišče odločilno ob prejšnjem odločanju o pritožbah), saj je na mestu opozorilo Vrhovnega sodišča RS, da so mu kasnejša izvedenska mnenja nasprotovala. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik z dovolj visoko stopnjo prepričanja44 izkazal, da bi hitrejše in bolj aktivno ravnanje sodišč lahko omogočilo ponovno vzpostavitev odnosa z K., izkazal je torej vzročno zvezo med dolgotrajnostjo sodnega postopka oziroma postopkov in škodo, ki mu je nastala.

34. Da tožnik zaradi porušenega odnosa s hčerko duševno trpi, pritožbeno sodišče ni dvomilo že ob prejšnjem odločanju in ne dvomi niti sedaj. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik psihično zelo trpel zaradi negotovosti, ali bo kdaj prišel do stika s hčerko45, da je imel zato psihične težave, čemur tožena stranka niti ni izrecno ugovarjala. Res si je ustvaril novo družino, kar izpostavlja tožena stranka, a si je še vsa leta (kasneje celo z večjo intenzivnostjo kot v začetku) prizadeval za vzpostavitev odnosa s K. in torej nova družina odnosa z njo ni nadomestila. Ker je višje sodišče tokrat ugotovilo tudi vzročno zvezo med dolgotrajnostjo postopka in tožnikovim trpljenjem, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku plačati 8.000 EUR odškodnine, le da ne na podlagi določb ZVPSBNO, ampak zaradi posega v družinsko življenje.

35. Takšna odškodnina ustrezno upošteva pomen prizadete dobrine in se ustrezno umešča med odškodnine za primerljive posege. V zadevi II Ips 14/2016 je bila očetu dveh otrok, pri katerih je toženka s psihičnimi vplivi vzbudila tak odpor do očeta, da stike z njim (četudi so sodno urejeni) kategorično in ponižujoče odklanjata, prisojena odškodnina 3.000 EUR; v zadevi II Ips 53/2006 je bila tožniku prisojena odškodnina 8.500 EUR zaradi tri leta trajajoče kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja; v zadevi Eberhard proti Sloveniji je bila prisojena odškodnina 7.500 EUR, v zadevi S. I. proti Sloveniji 4.000 EUR, v zadevi K. proti Sloveniji 6.000 EUR in v zadevi A. V. proti Sloveniji 20.000 EUR.46

36. Pritožba tožnika, ki se zavzema za odmero višje odškodnine, pa ni utemeljena in jo je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo ter sodbo v zavrnilnem delu potrdilo. Kot je bilo že pojasnjeno, ni utemeljen uveljavljani tožbeni zahtevek za škodo, ki mu je nastala zaradi ravnanja tretjih (ne tožene stranke), za škodo, ki je potrditvah tožnika nastala otrokoma, in za ravnanje države v zvezi z dodelitvijo in stiki tožnikovega sina L. Kar se tiče škode, ki je tožniku nastala zaradi odtujitve od hčerke K., pa pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitve izvedencev, da je do odtujevanja prihajalo že zelo zgodaj, očitno tudi, ko je družina še živela skupaj47, da je tožnik kljub temu vložil tožbo48 skoraj eno leto po odselitvi, še 10 mesecev pa je trajalo, da je bilo sodišče seznanjeno z odsotnostjo stikov. V takšni situaciji Okrožno sodišče v Murski Soboti ni imelo dejanske podlage za oblastno poseganje v družinsko življenje tožnikove družine (vse dokler ni prejelo predloga za začasno odredbo s pojasnilom, da se stiki prostovoljno ne izvajajo). Če je bilo stanje takšno, da bi kak poseg terjalo (kar to sodišče tožniku sicer lahko verjame na podlagi ex post analize dogodkov), sodišče za to ni vedelo, nasprotno, obveščeno je bilo o tožnikovi želji po ponovni združitvi družine in preložitvi sodne obravnave. Sodišče ne more in ni dolžno bdeti po uradni dolžnosti nad izvrševanjem sodne poravnave o stikih, če prizadeta oseba vsaj ne sporoči, da se stiki ne izvršujejo. Takšno ravnanje je skladno z izhodiščem, da pravica do spoštovanja družinskega življenja vključuje najprej pravico, da te pustijo samega (negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja), da torej lahko javna oblast poseže le, če je to določeno z zakonom in nujno ter le toliko, kolikor je nujno. Pritožnik je bil torej v zgodnjih in odločilnih fazah postopkov, ko je bila možnost ponovne izgradnje odnosa s K. nedvomno večja kot kasneje, pasiven, predlagano začasno odredbo je umaknil, za izvršitev se ni odločil, s čimer je tudi sam nedvomno prispeval k neugodnemu zaključku postopkov. Višja odškodnina bi zato podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

_Še o pritožbenih navedbah tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških_

37. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na podlagi primarnega kriterija. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da v tej zadevi ni okoliščin, ki bi terjale, da sodišče tožniku naloži povrnitev dela stroškov tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je razumna in življenjsko sprejemljiva, toženkin matematični izračun tožnikovega uspeha pa jo zreducira zgolj na rezultat natančnih matematičnih operacij, kar v zadevah, kot je obravnavana, niti ni mogoče in ne predstavlja okoliščine, ki bi terjala drugačno odločitev o pravdnih stroških.

_Sklepno_

38. S temi razlogi je odgovorjeno na pravno odločilne navedbe obeh pritožb in odgovorov nanju (1. odstavek 360. člena ZPP). Razlogi teh vlog so sicer še mnogo bolj obsežni, ponavljajoči se, v nekaterih delih gre za prepise predhodnih vlog obeh pravdnih strank, a odgovarjanje na te navedbe ne bi dalo odgovorov na pravno pomembna vprašanja, zato se višje sodišče do njih ne opredeljuje.

39. Višje sodišče nazadnje utemeljuje še svojo odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka: rezultat obeh je neuspeh obeh pravdnih strank s pritožbama. Obe sta imeli še stroške z odgovori na pravna sredstva. Odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, je po prepričanju višjega sodišča pravilna tudi za stroške instančnih postopkov.

1 Navedba na 2. strani tožbe. 2 Tožnikova hči jo je tudi uveljavljala. 3 Strah za drugega ni pravno priznana škoda. 4 Navedbe v VII. točki tožbe na list. št. 20 v spisu. 5 Tako tudi: Dunja Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave; Podjetje in delo, 18. 10. 1999. 6 Odločbe II Ips 90/2016, II Ips 79/2014 in druge. 7 Tako na primer odločba II Ips 36/2018. 8 Sodbe ESČP Eberhard in M. proti Sloveniji z 12. 1. 2009, Monroy proti Romuniji in Bolgariji s 5. 4. 2005, Gobec proti Sloveniji s 3. 10. 2013... 9 Prim. sodbi ESČP Stasik proti Poljski s 6. 10. 2015 in Boştină proti Romuniji z 22. 3. 2016. 10 K. B. in drugi proti Hrvaški s 14. 3. 2017, Aneva in drugi proti Bolgariji s 6. 4. 2017 in tudi A.V. proti Sloveniji z 9. 4. 2019 ter Pisică proti Moldaviji z 29. 10. 2019. 11 Sodba ESČP C. proti Finski z 9. 8. 2006, V. D in drugi proti Rusiji z 9. 4. 2019. 12 Prim. 66. točka obrazložitve sodbe ESČP Pisică proti Moldaviji z 29. 10. 2019 in tam citirane predhodne odločbe ESČP. 13 Strasbourg Observers: K. B. and Others v Croatia: the Court's first steps to tackle parental alienation: https://strasbourgobservers.com/2017/04/25/k-b-and-others-v-croatia-the-courts-first-steps-to-tackle-parental-alienation/ 14 Prim. razloge v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Pritožbeno sodišče dodaja, da v lapidarni tožbi, v kateri je tožnik predlagal, naj se mu otroka dodelita v vzgojo in varstvo, o tem, kje otroka bivata in o tem, ali imata stike s tožnikom, ni nobenih trditev. Na otroka se nanašata dva stavka, na dodelitev v vzgojo in varstvo eden: „Tožnik zahteva, da sodišče dodeli otroka v vzgojo in varstvo njemu, kajti le on bo sposoben za otroka skrbeti, tako da bo otrokoma nudil vse potrebno za nemoten razvoj in šolanje.“ 16 Njegove trditve v tem postopku tem trditvam nekoliko nasprotujejo. 17 Takšna odločitev je bila oprta na izvedensko mnenje izvedenca B. B. s 15. 4. 2003 z dopolnitvijo z 8. 1. 2004. 18 Po podatkih spisa so postopki tekli po obtožnih aktih Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti Kt 777/05, Kt 262/06, Kt 553/06, Kt 612/06, Kt 739/06, Kt 312/07, Kt 347/07, Kt 458/07, Kt 505/07, Kt 641/07 in Kt 598/08. 19 Proti tožniku je lažno pričala, da naj bi videla spolno zlorabo, za katero ga je ovadila njena sestra; da naj bi v razveznem postopku zato, da bi dosegel dodelitev otrok njemu, izpovedal, da je neumna in nesposobna skrbeti za otroka; krivo pa ga je ovadila, izmikanja plačevanja preživnine, jemanja podkupnine za izdajo soglasja (bil je elektro-inšpektor), hude telesne poškodbe (njo naj bi porinil po stopnicah), več spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let in kršitve spolne nedotakljivosti (v januarju 2001 naj bi hčer večkrat vzel v naročje, pri čemer naj bi mu morala sedeti na spolovilu). 20 Zlonamerno je preprečevala očetu stike s hčerjo. 21 Opustila je skrb za hčerino zdravje, ko jo je samovoljno odpeljala z bolnice, kjer je bila hospitalizirana, čeprav je bilo strokovno mnenje zdravnika, da hospitalno zdravljenje nujno potrebuje, naslednji dan pa jo je izpostavila posegu zdravstvene službe ob prisotnosti policije in novinarja. Poleg tega hčere ni pustila v šolo od 20. 12. 2007 do 16. 1. 2008, skupaj 53 ur, da bi preprečila očetu odpeljati hčer skladno s pravnomočno sodbo. 22 Po vložitvi tožbe brez navedb o otrocih in po njegovem predlogu za preložitev naroka zaradi možne ponovne vzpostavitve življenjske skupnosti. 23 V sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani se v tej (in tudi nižji) starosti otrokovi želji priznava odločilen pomen, prim.: IV Cp 3826/2010 (upoštevanje želje šestnajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 239/2015 (upoštevanje želje šestnajstletnega dekleta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu), IV Cp 1932/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega fanta glede dodelitve očetu in obsega stikov z materjo), IV Cp 1678/2015 (upoštevanje želje petnajstletnega dekleta in trinajstletnega fanta glede dodelitve v vzgojo in varstvo očetu ter obsega stikov z materjo). 24 Sodba ESČP Plaza proti Poljski s 25. 1. 2011 in druge. 25 Ob tem je opozoril tudi na neugodno ločitev od brata. 26 Že omenjeno mnenje izvedenca B. B. 27 Prim. stališča starejše prakse ESČP, predstavljena v 20. točki obrazložitve zgoraj. 28 Prim. stališča novejše prakse ESČP, predstavljena v 20. točki obrazložitve zgoraj. 29 Ugotovitve izvedencev o odtujevanju. 30 Izvedba tega dokaza ni nujna v vseh postopkih za razvezo zakonske zveze, zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine. 31 Povzeto zgoraj. 32 Dokazni oceni sodišča prve stopnje (str. 5 do 7. sodbe s 26. 8. 2005) pa ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti, grobih napak ali očitno napačne uporabe materialnega prava. 33 To, da otroka nista bila nemudoma dodeljena v vzgojo in varstvo tožniku ali pa oddana v rejništvo, ni bilo posledica ravnanja sodišč, ki bi očitno nasprotovalo materialnemu pravu ali profesionalnimi standardom sodniške službe. Vsak tak ukrep sodišče izreče le, če je otroku v korist (da bi v primeru K. bil, ne kaže prav nobeden od izvedenih dokazov; številni kažejo, da bi bilo nasprotno), ne pa v zavarovanje pravic roditelja ali zaradi kaznovanja drugega roditelja. Pritožbeno stališče, da je bilo najkasneje julija 2003 ob izdaji druge začasne odredbe več kot očitno, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določbe 6. odstavka 106. člena ZZZDR, je očitno neutemeljeno. Določba 6. odstavka 106. člena ZZZDR namreč velja šele od 1. 5. 2004, sodišče prve stopnje bi jo torej lahko uporabilo šele ob drugem sojenju. 34 Prim. sodba ESČP A. V. proti Sloveniji z 9. 4. 2019. 35 Pritožbeno sodišče ob skrbni in obsežni analizi dolgoletne sodne prakse ni našlo odločbe, ki bi temu stališču nasprotovala. 36 Prevladovalo je mnenje, da bi se s takšno odločbo nedopustno poseglo v osebnostne pravice posameznika, v njegovo ustavno pravico, da samostojno odloča o udeležbi v procesu zdravljenja oziroma psihološke terapije in da le zakon lahko dopusti posege v takšne pravice (prim. sklep VSL IV Cp 4043/2011). Obenem je bilo sodstvo soočeno s stališči stroke, da je “neprostovoljna terapija“ v nasprotju z medicinsko etiko in ne more biti uspešna. 37 Odločba VSL, navedena v prejšnji opombi. 38 Mnenja je podalo kar šest različnih izvedencev psihološke stroke. 39 Center za socialno delo je o tem prvič poročal deset mesecev po začetku postopka in nato kontinuirano; tudi tožnik je na to opozarjal. 40 Večkrat je bila tudi obsojena za različna s tem povezana kazniva dejanja. 41 Izvedenec D. D. v mnenju z 18. 3. 2005 ugotavlja, da je pri materi zelo verjetno podana osebnostna motnja egocentričnega ali mogoče mejnega tipa, da je nesposobna razumeti potrebe otrok, se ne zna vživljati v njihove tegobe, svoje travme pa izživlja preko njihovega razrahljanega čustvovanja; že samo sistematično odtujevanje otrok od očeta kaže na tako vrsto osebnosti, ki dela s premislekom v škodo otrok, kar vse postavlja pod vprašaj njeno sposobnost vzgoje. 42 Ki mu glede na vse okoliščine primera (obrazložene zgoraj, pa tudi v nadaljevanju obrazložitve) ni mogoče očitati, da je trajal predolgo. 43 Pa je že kazalo zelo visoko stopnjo odtujenosti deklice od očeta in opozarjalo na težavnost in potencialno škodljivost spremembe družinske postavitve za K. duševni razvoj. 44 Zahtevati višji dokazni standard pa bi bilo prestrogo, saj bi bil nedosegljiv. 45 49. in 51. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 46 V zadevah drugih držav članic pa, na primer 10.000 EUR (C. proti Finski), 12.000 EUR (Pisica proti Moldaviji), 12.500 EUR (K. B. in drugi proti Hrvaški). 47 Škoda je torej tožniku začela nastajati precej pred tem, ko bi lahko sodišče kakorkoli ukrepalo, sam pa bi lahko ukrepal, a ni. 48 Brez navedb o tem, kako je z otrokom.