Jedro

Tožnik je v skladu z določbo 17. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine med drugim tudi v primeru, če ni storil hujših kršitev njegovih obveznosti oziroma če je nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenega razloga. V tretjem odstavku 17. člena pogodbe je namreč določeno, da je tožnik do odpravnine upravičen v primeru, če ga skupščina družbenikov družbe pred potekom mandata razreši brez razloga. Glede na to, da so v prvem odstavku istega člena izrecno navedeni razlogi za predčasen odpoklic, v katerih tožnik ni upravičen do odpravnine (če huje krši svoje obveznosti ali če ni sposoben voditi poslov ali če mu skupščina družbe iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico), to nasprotno pomeni, da je v primeru neobstoja le - teh tožnik upravičen do odpravnine oziroma če gre za izrečeno nezaupnico, v kolikor je ta izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov.

V konkretnem primeru ni podan razlog za odpoklic po prvem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma je bila tožniku nezaupnica podana iz očitno neutemeljenih razlogov. To pa pomeni, da je bil tožnik pred potekom mandata odpoklican oziroma razrešen brez razloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 17. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati 31.416,00 EUR bruto odpravnine, od tega zneska za tožnika odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek odpravnine pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 28. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je še plačilo zneska 1.584,00 EUR odpravnine ter izplačilo celotnega prisojenega zneska odpravnine brez odvedbe davkov in prispevkov (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna plačati njegove stroške postopka v znesku 2.481,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni pravilno razlagalo 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, s katero sta stranki na podlagi takrat veljavnega 72. člena ZDR drugače uredili medsebojne pravice in obveznosti. Meni, da iz 17. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da v vseh primerih odpoklica direktorju pripada le plača in povračilo stroškov, ne pa tudi odpravnina. Iz sklepa z dne 27. 9. 2013 izhaja, da je tožena stranka kot edini ustanovitelj in družbenik družbe A., d. o. o. tožniku izrekla nezaupnico iz krivdnih razlogov in ga odpoklicala z mesta direktorja s takojšnjim učinkom. Na tej podlagi je tožniku veljavno in zakonito prenehalo delovno razmerje, kar je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku v zadevi opr. št. I Pd 1394/2016. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje v tej zadevi, je iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razumeti, da je bila tožniku nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov, saj razlogi za izgubo zaupanja ne izvirajo iz obdobja tožnikove zaposlitve pri A. d. o. o. Meni, da je sodišče zmotno razlagalo institut nezaupnice, saj je lahko vzrok za utemeljeno izgubo zaupanja tudi drugje kot le v krivdnem razlogu, ki po vsebini pomeni hujše kršenje obveznosti. Razlogi za izgubo zaupanja so lahko povezani tudi z razkritjem preteklih dejanj v zvezi z delom, lahko pa nimajo nobene povezave z delom. Če bi bilo nezaupnico mogoče izreči samo zaradi hujše kršitve obveznosti v času trajanja funkcije, bi bila nezaupnica kot samostojen razlog za odpoklic nepotrebna, saj je takšna kršitev že sama po sebi zadosten razlog. Pravilnost razlage, da za utemeljenost nezaupnice ni potrebna hujša kršitev obveznosti na konkretni funkciji potrjuje tudi 268. člen ZGD-1, ki za odpoklic člana uprave delniške družbe določa enake razloge kot prvi odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi. Opozarja, da nemška sodna praksa navaja tudi razloge, ki niso povezani z delom. Ker se je tožnik zavezal, da bo vodil posle družbe A. d. o. o. samostojno in na lastno odgovornost, slednje v delovnopravnem smislu predstavlja visoko stopnjo odgovornosti in pa tudi strogo presojo odgovornosti za opravljanje nalog, ki jih ima tožnik po ZGD-1 in ZDR-1. Poudarja, da so bile kršitve sicer res podane v času, ko je bil tožnik izvršni direktor v družbi B. d. d., vendar pa je ta družba odvisna družba tožene stranke. Nesorazmerno tveganje, ki ga je tožnik prevzel na družbi B. d. d. pa vpliva na poslovanje tožene stranke, saj se te družbe v finančnem smislu pri pokrivanju izgub konsolidirajo. Med strankama je že pravnomočno končan delovni spor pod opr. št. I Pd 1394/2016. Meni, da zato isto sodišče glede istega vprašanja, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, ne bi smelo zavzeti nasprotnega stališča. Obe sodišči sta pritrdili stališču tožene stranke, da očitane kršitve, ki jih je tožnik storil v odvisni družbi B. d. d. predstavljajo kršitve zavez, ki jih je tožnik prevzel po pogodbi o zaposlitvi z B. d. d., ki pa so vsebinsko povsem enake, kot jih je imel tožnik po individualni pogodbi o zaposlitvi z A. d. o. o. Stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi navedli tudi, da je imel tožnik pred tem sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi pri B. d. d. in da se za določanje pravic in ugodnosti tožnika, ki so vezane na trajanje njegove zaposlitve pri delodajalcu v delovno dobo všteva tudi trajanje njegove zaposlitve v družbi B. d. d. in njenih pravnih predhodnicah ali povezanih družbah. A. d. o. o. kot tožnikovega delodajalca tudi v delovnopravnem smislu ni mogoče šteti kot popolnoma neodvisno in nepovezano družbo. Napačen je zaključek sodišča, da je bila nezaupnica tožniku izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov zgolj zato, ker krivdni razlogi niso nastali v obdobju tožnikove zaposlitve. Sodišče pa tega zaključka v sodbi ne utemelji, saj utemeljenosti krivdnih razlogov v postopku ni presojalo. Če bi bil tožnik upravičen do odpravnine na podlagi odpoklica iz očitno neutemeljenih razlogov, bi morali biti razlogi že na prvi pogled neutemeljeni. Tožena stranka je v postopku dokazala, da so razlogi za izgubo zaupanja in odpoklic utemeljeni in je tudi razumno pričakovati, da družbenica družbe, potem, ko se je seznanila z razlogi za odpoklic, takšnega zastopnika družbe noče več imeti. Napačni so tudi razlogi sodišča v zvezi z višino odpravnine. Tožena stranka je namreč ugovarjala višini odpravnine že s tem, ko je obrazložila, zakaj tožnik do nje ni upravičen. Odpravnina predstavlja nadomestilo, ki je po vsebini odškodnina direktorju, če bi bil ta odpoklican brez utemeljenega razloga pred koncem mandata. Če bi do odpoklica brez utemeljenega razloga prišlo manj kot šest mesecev pred potekom mandata, bi tožniku pripadala nižja odpravnina. Glede na to, da bi tožnikov mandat v vsakem primeru potekel 2. 10. 2013 z izbrisom družbe A. d. o. o., odpoklican pa je bil le 6 dni pred navedenim datumom, mu pripada sorazmerno nižja odpravnina, in sicer za 6 dni do prenehanja mandata.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožniku nezaupnica iz krivdnih razlogov izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o tožnikovi upravičenosti do izplačila odpravnine, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri družbi A. d. o. o. zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 1. 2012 na delovnem mestu direktor za čas od 6. 1. 2012 do izteka mandata 19. 3. 2014. S sklepom z dne 27. 9. 2013 je družba C. d. d. kot edini družbenik družbe A. d. o. o. tožniku kot direktorju družbe A. d. o. o. izrekla nezaupnico iz krivdnih razlogov in ga s takojšnjim učinkom odpoklicala z mesta poslovodje - direktorja. Tožniku je še istega dne 27. 9. 2017 podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom brez odpovednega roka. V odpovedi je tožniku očitala, da je bil od začetka seznanjen z načinom zavarovanja za obveznost kreditojemalca D. d. d. in z obveznostmi prenosne borznoposredniške družbe E. (v nadaljevanju: družba E.), vendar pa kot član poslovodstva E. ni poskrbel za to, da bi bile dejanske obveznosti E., izhajajoče iz tripartitne pogodbe v zvezi z zavarovalno pogodbo, evidentirane v informacijskem sistemu E. pri trgovalnem računu družbe F., četudi bi morale biti, niti ni tega razkril B. d. d. kot prevzemni družbi, ki je upoštevaje univerzalno sukcesijo vstopila v navedene pogodbe. Tožniku je bilo nadalje očitano, da ni poskrbel za ustrezno evidentiranje teh obveznosti v informacijskem sistemu B. d. d., ob tem, da je bil tudi v B. d. d. do 6. 1. 2012 član poslovodstva. Očitano mu je bilo tudi, da je kot izvršni direktor družbe B. d. d., podpisoval neresnično stanje portfelja družbe F. pri B. d. d., ki je bilo posredovano banki. Z lažnim prikazovanjem stanja portfelja F. pa je spravil banko v zmoto in jo pustil v zmoti, s čimer je bila ta zapeljana, da je v škodo svojega premoženja podaljšala rok zapadlosti družbi D. d. o. o., čeprav kredit ni bil ustrezno zavarovan.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 25. 10. 2013 na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 27. 9. 2013 in plačilo odpravnine v višini 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom opr. št. V Pg 4947/2013 z dne 9. 12. 2014 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku v zvezi s plačilom odpravnine in je zato po pravnomočnosti tega sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo v nadaljnji postopek prvostopenjskemu sodišču. Tožnik je tožbo, na podlagi katere je tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v zvezi z zahtevki za ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 27. 9. 2013) umaknil. V drugem individualnem delovnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1394/2016, pa je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te odpovedi in da še vedno traja tudi od 27. 9. 2013 do dneva izdaje odločbe, reparacijo in izplačilo 42.000,00 EUR denarnega povračila namesto reintegracije. S sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1394/2016 z dne 25. 1. 2017 je bila tožba zavržena.

9. V tem individualnem delovnem sporu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o izplačilu odpravnine zaradi predčasnega odpoklica oziroma razrešitve direktorja pred potekom mandata, pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izrekla nezaupnico iz očitno neutemeljenih razlogov, zato je bil tožnik pred potekom mandata direktorja tožene stranke razrešen oziroma odpoklican brez razloga in mu posledično pripada odpravnina, določena v tretjem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 1. 2012. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičenosti tožnika do odpravnine pravilno izhajalo iz 17. člena sklenjene pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 1. 2012 (A5). V prvem odstavku te določbe sta pogodbeni stranki določili, da lahko družba enostransko odpokliče direktorja in odpove to pogodbo s pisnim obvestilom in brez odpovednega roka v primeru, če direktor huje krši svoje obveznosti ali če ni sposoben voditi poslov ali če mu skupščina družbe iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico, razen v kolikor je ta izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. V primeru takšnega odpoklica direktorju pripadajo plače, nadomestila plače in drugi prejemki ter stroški po tej pogodbi, ki so dospeli v plačilo do njenega prenehanja, ne pa tudi odpravnina. V tretjem odstavku 17. člena sta pogodbeni stranki nadalje dogovorili, da odpravnina pripada direktorju v primeru, če ga skupščina družbenikov družbe pred potekom mandata razreši brez razloga, in sicer v višini šestkratnika osnovne bruto plače, ki zapade v plačilo z dnem sprejetja sklepa skupščine o razrešitvi direktorja. V takem primeru ta pogodba preneha. Če pa je navedeni sklep skupščine sprejet v manj kot šest mesecev pred potekom mandata direktorja, direktorju pripada sorazmerno nižja odpravnina.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik v skladu s citirano določbo 17. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine med drugim tudi v primeru, če ni storil hujših kršitev njegovih obveznosti oziroma če je nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenega razloga. V tretjem odstavku 17. člena pogodbe je namreč jasno določeno, da je tožnik do odpravnine upravičen v primeru, če ga skupščina družbenikov družbe pred potekom mandata razreši brez razloga. Glede na to, da so v prvem odstavku istega člena izrecno navedeni razlogi za predčasen odpoklic, v katerih tožnik ni upravičen do odpravnine (če huje krši svoje obveznosti ali če ni sposoben voditi poslov ali če mu skupščina družbe iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico), to nasprotno pomeni, da je v primeru neobstoja le - teh tožnik upravičen do odpravnine oziroma če gre za izrečeno nezaupnico, v kolikor je ta izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo 17. člena pogodbe o zaposlitvi, je neutemeljeno.

12. Sodišče prve stopnje je iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnega razloga (in jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obrazložitev sklepa o odpoklicu), ugotovilo, da tožena stranka tožniku očita protipravna ravnanja, ki naj bi jih storil v času, ko je bil član uprave družbe E. d. d. in nato kot izvršni direktor družbe B. d. d. Iz tožnikove izpovedi namreč izhaja, da je bil pred zaposlitvijo pri A. d. o. o. v obdobju od 2000 do 2010 član uprave v družbi E. d. d., od 19. 3. 2010 do konca leta 2011 pa je bil izvršni direktor v družbi B. d. d. Vsi očitki tožniku, s katerimi je tožena stranka utemeljila nezaupnico iz krivdnega razloga in s tem predčasno razrešitev oziroma odpoklic tožnika z delovnega mesta direktorja, izhajajo iz obdobja pred zaposlitvijo tožnika pri družbi A. d. o. o. V zvezi z opravljanjem funkcije direktorja A. d. o. o., za kar je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa tožena stranka tožniku ne očita nobenega nepravilnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je razlog iz prvega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi podan le v primeru, če bi bilo tožniku očitano protipravno ravnanje v času, ko je bil direktor družbe A. d. o. o. in v zvezi z opravljanjem te funkcije. Okoliščina, da so omenjene družbe medsebojno povezane, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vpliva na drugačno presojo. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je A. d. o. o. še vedno pravno samostojna družba.

13. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan razlog za odpoklic po prvem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma da je bila tožniku nezaupnica podana iz očitno neutemeljenih razlogov. To pa pomeni, da je bil tožnik pred potekom mandata odpoklican oziroma razrešen brez razloga, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 17. člena pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi pri drugačnem stališču je neutemeljeno.

14. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bilo o istem vprašanju že pravnomočno odločeno v zadevi pod opr. št. I Pd 1394/2016. V tem sporu, ki se je končal z zavrženjem tožbe, je bila predmet presoje zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravica do odpravnine pa je po pogodbi o zaposlitvi vezana na predčasni odpoklic oziroma razrešitev tožnika z mesta direktorja. Tožbo, na podlagi katere je tekel postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v zvezi z zahtevki za ugotovitev ničnosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 27. 9. 2013) pa je tožnik umaknil. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi sicer tožnik ni bil dolžan posebej izpodbijati sklepa o odpoklicu, temveč je nezakonitost razlogov za odpoklic lahko uveljavljal v konkretnem sporu v zvezi z zahtevkom za odpravnino zaradi neutemeljenega odpoklica, kot je bila določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Enako stališče je namreč VSRS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016. 15. Pravilno je sodišče prve stopnje pri določitvi višine odpravnine izhajalo iz tretjega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri tožniku pripada odpravnina v višini šestkratnika osnovne bruto plače. V 8. členu pogodbe o zaposlitvi je dogovorjeno, da tožniku pripada osnovna bruto plača v višini 5.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev, da je upravičen do odpravnine v višini šestkratnika celotne osnovne bruto plače 5.500,00 EUR, torej ne glede na izpolnjenost pogojev iz Pravilnika o variabilnem nagrajevanju zaposlenih v družbi. Dejstvo, da je tožena stranka nasprotovala plačilu odpravnine že po temelju, pa ne pomeni, da je argumentirano nasprotovala vtoževani višini odpravnine, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče namreč ne sme izven trditvene podlage tožene stranke preizkušati pravilnosti vtoževane odpravnine. Nenazadnje pa tožena stranka tudi v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi bila višina odpravnine napačno določena, razen tega, da vztraja, da tožniku pripada nižja odpravnina (zgolj za 6 dni), ker bi mu v vsakem primeru mandat prenehal 2. 10. 2013, ko je družba A. d. o. o. prenehala obstajati. Takšno stališče tožene stranke pa ni pravilno. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo sorazmerni del odpravnine v višini 31.416,00 EUR glede na to, da je bil sklep skupščine sprejet manj kot šest mesecev pred potekom mandata direktorja, kot je to določeno v zadnjem stavku tretjega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je pravilno upoštevalo, da sta stranki v 2. členu pogodbe o zaposlitvi iztek mandata opredelili z dnem 19. 3. 2014. Dejstvo, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi C. (A4) pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja razloga, zaradi katerega tožnik ne bi bil upravičen do odpravnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).