Jedro

Na območju, iz katerega prihajata tožnika, res prihaja do antisemitskih izgredov, ki pa so redki, oblasti pa nanje tudi hitro reagirajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-269/2006/92 (1232-08) z dne 13. 6. 2011, s katero je tožena stranka odločila, da se prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrneta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po ponovni preučitvi vseh izvedenih dokazov strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Okoliščine, ki so tožnika privedle do zapustitve izvorne države, ne dosegajo preganjanja, ki bi zadostilo pogojem iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka je pravilno ocenila informacijo o izvorni državi, pravilnosti odločitve tožene stranke pa po presoji sodišča prve stopnje tožnika nista uspela izpodbiti s predloženimi dokazi. Po presoji sodišča prve stopnje tožnika tudi ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite.

3. Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajata, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 13/2012 z dne 9. 2. 2012. Izpodbijana sodba ne vsebuje argumentirane pravne presoje in se ogne odgovorom na skoraj vse tožbene ugovore. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi, ki pa ne vsebuje utemeljitve, kakršno bi morala imeti. Ugotovitve tožene stranke niso ugotovljene s stopnjo zanesljivosti, kot zahteva ustaljena sodna praksa. Analizirata, razlagata ter opozarjata na protislovja v posameznih navedbah tožene stranke v njeni odločbi. Opozarjata na neskladnost 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo in predlagata ustavno konformno interpretacijo. Odločba tožene stranke je nezakonita tudi zaradi nedoločitve paricijskega roka. Tako črtanje 20. člena ZMZ kot sedanja vsebina prvega odstavka 76. člena ZMZ sta ustavno sporna. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo v ponovljenem (sodnem) postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 13/2012 z dne 9. 2. 2012. Z navedenim sklepom je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1296/2011-6 z dne 28. 10. 2011 (in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek), s katero je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-269/2006/92 (1232-08) z dne 13. 6. 2011 (s katero je bila zahteva tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje, po opravljeni glavni obravnavi, z v tem pritožbenem postopku izpodbijano sodbo, tožbo pravilno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, odgovorilo pa je tudi glede bistvenih elementov za presojo utemeljenosti prošnje za priznanje mednarodne zaščite na tožbene ugovore. Odločba tožene stranke je sicer res nesistematična, vendar so njeni zaključki, glede na izveden dokazni postopek, pravilni. Sodišču, če se z zaključki tožene stranke strinja, ni treba ponavljati presoje vseh izvedenih dokazov. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje v točki 18, sicer lapidarno, opredelilo do razlogov, ki sta jih tožnika navajala kot razloge za zapustitev izvorne države in tudi samo ugotovilo, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni.

8. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, je po presoji Vrhovnega sodišča razloge tožnikov za zapustitev izvorne države treba razvrstiti v dve kategoriji: 1. na nadlegovanja zaradi njune judovske narodnosti in veroizpovedi in 2. na konflikte na tržnici v Volgogradu, kjer sta imela svojo trgovino.

9. Tožnika ne zatrjujeta, da sta preganjana s strani države oziroma oblastvenih institucij v smislu 1. in 2. alineje 24. člena ZMZ, pač pa naj bi bili subjekti preganjanja oziroma resne škode nedržavni elementi. Ti so na podlagi 3. alineje 24. člena ZMZ lahko subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih dveh alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

10. Antisemitska dejanja, ki sta jih tožnika navedla kot razloge za zapustitev izvorne države, predvsem ob upoštevanju pridobljenih informacij o položaju judovske skupnosti v Rusiji in posebej na območju Volgograda, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso take narave in tako ponavljajoča, da bi bilo na njihovi podlagi tožnikoma mogoče priznati status beguncev. Oba dogodka (leta 2003, ko sta ob izstopu iz sinagoge slišala antisemitska gesla in je N. I. zadel kamen in leta 2004, ko so štirje fantje od S. I. zahtevali, da sname kapo z judovskimi trakovi, ter dogodki, ki se predvsem nanašajo na antisemitsko nadlegovanje njunega očeta) sicer predstavljajo določen poseg v njune temeljne človekove pravice, vendar tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ne dosegajo stopnje preganjanja v smislu 26. člena ZMZ oziroma 1A. člena Ženevske konvencije. Pri presoji, ali so bila ta dejanja take intenzivnosti in tako pogosta, da imata tožnika lahko utemeljen strah pred preganjanjem, ni nepomembno dejstvo, da se neposredno po navedenih dogodkih očitno nista čutila tako ogrožena, da bi odšla iz države zaradi mednarodne zaščite, pa tudi pomoči pri judovskih organizacijah v Volgogradu nista niti skušala poiskati, čeprav bi jo, kot izhaja iz navedb J. J., vodje Občinskega judovskega centra v Volgogradu, lahko dobila. Iz nadaljnjih navedb omenjene vodje judovskega centra tudi izhaja, da antisemitski incidenti v Volgogradu so, vendar jih ni veliko, policija in oblast pa nanje takoj reagirata (kar je pomembna okoliščina tudi za presojo pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite). Da oblast v primeru antisemitskih incidentov reagira, navsezadnje izhaja tudi iz informacije (ene izmed), ki sta jo predložila tožnika (napad na židovsko šolo v mestu Volgograd), in iz katere izhaja, da navedeni incident preiskuje preiskovalna skupina, ki jo sestavljajo sodelavci policije in tožilstva ter da je bilo odrejeno varovanje židovskih javnih organizacij ter sinagoge v Volgogradu. Sodišče prve stopnje je sicer res (v točki 18) napačno navedlo, da se nobeno od s strani tožnikov predloženih poročil ne nanaša na dogodke v Volgogradu (poleg zgoraj navedenega je med informacijami, ki sta jih predložila tožnika omenjen še napad na sinagogo v Volgogradu, v katerem so bila razbita stekla na sinagogi, v notranjosti pa uničen svečnik), vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve.

11. Navedene dogodke tožnika sicer dojemata kot preganjanje in z njimi utemeljujeta svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, vendar po mnenju Vrhovnega sodišča objektivno ne izpolnjujejo (dogodki) pogojev iz prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tako stališče ima podlago v pridobljenih informacijah iz izvorne države tožnikov glede statusa Judov v tej državi. Iz informacij izhaja, da sicer res prihaja do napadov na Jude (ki so delno organizirane narave, delno pa plod izpadov posameznikov), vendar jih skušajo oblasti ob pomoči lokalnih judovskih skupnosti preganjati in sankcionirati. Navedbe tožnikov, da takšne informacije temeljijo samo na izjavah elitističnih judovskih krogov, pa nimajo nikakršne podlage v dokumentaciji, ki sta jo sama predložila.

12. V zvezi z napadi na tržnici sta tožnika navajala dva dogodka, in sicer napad (na njuno trgovino) na praznik VDV (Dan desantno vojaške vojske ali Dan obmejnih policistov) dne 2. 8. 2006 in napad kriminalne združbe dne 30. 8. 2006 (požig trgovine), do katerega pa naj bi prišlo zaradi neplačevanja zahtevanega denarja za zaščito. Prvega dogodka tožnika niti nista prijavila na policiji, drugi dogodek pa sta prijavila, vendar policija po njunem mnenju ni reagirala tako, kot bi morala.

13. Oba dogodka po presoji Vrhovnega sodišča nista povezana niti z njuno judovsko veroizpovedjo in prav tako ne z njunim, kot navajata sama, neslovanskim (neruskim) videzom zaradi neslovanskega izvora, čeprav tožnika zatrjujeta drugače. Na podlagi njunih izjav v upravnem postopku in zaslišanja tožnika S. I. na glavni obravnavi ni mogoče z določeno stopnjo gotovosti zaključiti, da sta bila napada izvedena zaradi njune judovske narodnosti oziroma neruskega izvora. S. I. je na glavni obravnavi dne 18. 5. 2012 po oceni Vrhovnega sodišča zelo kratko in pavšalno pojasnil oba dogodka na tržnici in domnevne vzroke za oba napada. Po mnenju Vrhovnega sodišča gre namreč pri obeh primerih za kriminalna dejanja, ki bi bila verjetno v Sloveniji drugače obravnavana in sankcionirana, vendar pa je glede na pridobljene informacije nemogoče trditi, da pristojni organi, v primeru ustreznih prijav žrtev in tudi njihovega angažiranja, ne reagirajo. Iz predloženih informacij res izhaja, da so osebe neruskega videza in izvora bolj ogrožene in večkrat žrtve nacionalističnih skupin in posameznikov, ne izhaja pa iz teh informacij, da bi bili kot žrtve drugače obravnavani ali da pristojni organi takih dogodkov sploh ne bi hoteli obravnavati.

14. Plačevanje „varščine“ je zelo razširjena oblika kriminalne dejavnosti skoraj povsod po svetu in zoper njo niso imune tudi najbolj razvite države, boj proti takim oblikam kriminala pa je možen samo z odločnim ravnanjem prizadetih, seveda ob pomoči pristojnih organov. Čeprav tožnika trdita, da ob prijavi požiga njune trgovine policija ni hotela ustrezno reagirati, pa na podlagi pridobljenih informacij ni mogoče zaključiti, da na splošno policija in drugi pristojni organi v Ruski federaciji takih dogodkov ne skušajo raziskati in sankcionirati.

15. Tožnika v primeru navedenih dveh napadov po mnenju Vrhovnega sodišča nista bila ogrožena zaradi judovske veroizpovedi oziroma narodnosti ali zaradi neruskega videza, ampak je šlo v obeh primerih napadov na njuno trgovino za kriminalna dejanja bivših in sedanjih vojakov oziroma kriminalne skupine, nadlegovanju katere so bili podvrženi (po izjavah tožnikov) vsi prodajalci na tržnici. Tudi angažiranost tožnikov glede varstva in zaščite ter pregona storilcev pri pristojnih organih po presoji Vrhovnega sodišča ni bila na primerni ravni, ne glede na to, da je verjeti tožnikoma, da je toleranca pristojnih organov do takšnih izpadov verjetno res bistveno višja kot v Sloveniji.

16. Navedena dejanja po mnenju Vrhovnega sodišča niso imela vzroka v njuni judovski narodnosti oziroma veroizpovedi in tudi ne v neslovanskem videzu (kot posledica njunega neslovanskega izvora) in jih ni mogoče šteti za preganjanje v smislu drugega odstavka 2. člena v povezavi s 26. členom ZMZ.

17. Vrhovno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje (in tožene stranke) glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v smislu določb 28. člena ZMZ oziroma varstva na podlagi 3. člena Mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi navedb tožnikov in pridobljenih informacij ni mogoče zaključiti, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. Tožnika niti nista zatrjevala možnosti nastanka škode na podlagi prve alineje (smrtna kazen ali usmrtitev) oziroma tretje alineje (resna in individualna grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada) 28. člena ZMZ. Glede dejanj, ki bi lahko tožnikoma grozila v smislu druge alineje navedenega člena (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi), pa je bil prvi tožnik na glavni obravnavi zelo neprepričljiv, nejasen in pavšalen. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu z dne 9. 2. 2012 sicer res navedlo, da bo »pred ponovno odločitvijo o tožbi treba zadevo razčistiti tudi z vidika vprašanja, ali so pri tožnikih podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite«, vendar je glede na izveden dokazni postopek in posebej ob upoštevanju vsebine navedb prvega tožnika na glavni obravnavi ter odsotnosti kakršnihkoli dokaznih predlogov s strani tožnikov v zvezi s to obliko zaščite, odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

18. V zvezi s pritožbenimi očitki prvostopenjskemu sodišču glede pomanjkljive analize dejanskega stanja (informacije, pridobljene s strani tožene stranke in informacije, predložene s strani tožnikov) pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje dne 18. 5. 2012 opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika S. I. Navedeni tožnik je po oceni Vrhovnega sodišča (kot je bilo navedeno že v prejšnjem odstavku) podal zelo posplošene navedbe glede okoliščin, zaradi katerih je prosil za priznanje mednarodne zaščite. Niti tožnik niti njegov pooblaščenec nista imela nobenih dokaznih predlogov in tudi sama nista skušala razčistiti (po pritožbenih navedbah spornih) informacij. To seveda ne odvezuje sodišča prve stopnje, da v skladu z ZUS-1 preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in da odgovori na tožbene navedbe, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča, na primeren in zakonsko dopusten način tudi storilo.

19. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, ki se nanaša na (ne)obrazloženost tožbenega ugovora v zvezi z nedoločitvijo paricijskega roka. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, se je Vrhovno sodišče glede (po mnenju tožnikov neustavne) določbe prvega odstavka 76. člena ZMZ že opredelilo v sodbi I Up 495/2011 (in tudi zadevah I Up 225/2011 in I Up 425/2011) in ugotovilo, da niso utemeljeni ugovori, da bi morala tožena stranka v izreku odločbe o mednarodni zaščiti določiti rok za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je torej presodilo, da ne gre za neustavno določbo, temu je očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje, zato ni bilo nikakršne podlage za dodatno obrazložitev ali ustavno presojo navedene določbe ZMZ. Če se tožnika s tem stališčem ne strinjata, pa to ne zavezuje sodišča k dodatni obrazložitvi svojega stališča ali spreminjanju le tega.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, na podlagi 76. člena ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.