Jedro

Tožena stranka je pravilno ocenila pridobljene informacije, da judovska skupnost, kljub manjšim konfliktom, do katerih prihaja, ni ogrožena do takšne mere, da bi dosegala standarde pregona iz 1A. člena Ženevske konvencije.

Tožnika ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom upravni zadevi tožeče stranke združila v en postopek in odločila, da se prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrneta.

2. V obrazložitvi povzema razloge, s katerimi sta utemeljila svoji prošnji za mednarodno zaščito. Tožnika sta Juda, leta 2003, ko sta skupaj s prijatelji izstopila iz sinagoge, sta slišala antisemitska gesla in žalitve. Pri tem je A.A. zadel kamen in je utrpel poškodbe glave. V začetku leta 2004, ko se je B.B. vračal iz sinagoge s svojim prijateljem in imel na glavi kapo z javrejskimi trakovi, so ga napadli štirje mladi fantje in od njega zahtevali, naj pokrivalo sname. V izvorni državi sta imela trgovino na tržnici, lastnik je bil B.B. Na tržnici je delovala kriminalna skupina, ki je nadzorovala celotno poslovanje tržnice. Od njiju so zahtevali mesečno plačilo, tako imenovano „varščino“. Prvi dogodek na tržnici se je zgodil 2. 8. 2006, in sicer na praznik VDV (Dan desantno vojaške vojske ali Dan obmejnih policistov), ko so pripadniki VDV na tržnici poškodovali njuno trgovino. Drugi dogodek se je zgodil 30. 8. 2010, ker kriminalni skupini nista hoteli plačevati zahtevanega denarja za zaščito in je le-ta v njuno trgovino podtaknila ogenj. Dogodek sta prijavila policiji, vendar so policisti zasmehovali B.B., ker je Jud. Priporočili so jima, naj poravnavata denar za varščino. Ugotavlja, da sta tožnika v postopku predložila članke z internetnih strani, ki jih v odločbi povzema. Tožnika je tudi povabila na osebni razgovor, njune izjave v svoji obrazložitvi obširno povzema.

3. Na podlagi njunih izjav, ki sta jih prosilca za mednarodno zaščito navedla ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 9. 9. 2006, pri osebnih razgovorih in na podlagi njunih lastnoročnih izjav, je tožena stranka ugotovila, da sta prosilca za mednarodno zaščito zaprosila zaradi svoje judovske narodnosti in veroizpovedi ter nadlegovanja s strani predstavnikov kriminalne združbe, ker nista hotela plačati tako imenovane „varščine“. V skladu z napotilom obeh sodišč v prvem postopku, tožena stranka je namreč odločala v ponovnem postopku, njune izjave ocenjuje kot zadovoljive, šteje jih za verodostojne.

4. V nadaljevanju pojasnjuje, katere informacije o izvorni državi je v postopku pridobila. Na podlagi pridobljenih splošnih pridobljenih informacij ugotavlja, da je splošno stanje Judov v Volgogradu dobro in da v vsakdanjem življenju prihaja le do manjših konfliktov, ki so pogostejši pred volitvami. Ne more slediti navedbam tožnikov, da v Volgogradu oziroma v ruski družbi vlada protižidovsko razpoloženje, ki ni sankcionirano. Judovska skupnost se v Volgogradu povezuje z organi za notranje zadeve ter lokalnimi organi oblasti. Prav tako pa judovska skupnost uživa odlične odnose z lokalnim prebivalstvom. Zaključuje, da so mednacionalni in medverski odnosi v Ruski federaciji dobri. Zato ne more slediti navedbam tožnikov, da sta imela v času šolanja težave zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi, saj judovska skupnost v Volgogradu nudi kvalitetno judovsko vzgojo na osnovnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja. Sklicuje se tudi na predavanje glavnega ruskega rabina C.C. in zaključuje, da ne more slediti navedbam B.B., da se njegov položaj oziroma položaj človeka njegovega sloja ne more primerjati s položajem državnega uradnika ali kakšnega Juda, ki zaseda visok položaj, saj glede na informacije v Ruski federaciji, družbeni položaj nima zveze z družbenim položajem Judov ter prakticiranjem judovske vere. Tožena stranka tudi ugotavlja, da sta izjavila, da sta nadlegovanja sicer večkrat prijavila policij, vendar gre za zgolj verbalne delikte, saj sta prosilca navedla en fizični napad na A.A. in dva na B.B., ko sta zapuščala sinagogo oziroma, ko je B.B. nosil judovsko pokrivalo.

5. Sklicuje se na določbo 20. člena Zakona o kazenskem postopku Ruske federacije, kjer je določeno, da kazenske zadeve po 130. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije, ki ureja žalitve, veljajo za kazenske zadeve zasebnega pregona in se sprožijo na podlagi prijave žrtve ali njenega pravnega zastopnika ter se zaključijo s spravo med žrtvijo in obdolžencem. Na podlagi 4. odstavka istega člena pa je mogoče, da postopek sproži tožilec kot tudi preiskovalec s soglasjem tožilca, in sicer v kazenski zadevi za vsa kazniva dejanja, omenjena v 2. in 3. odstavku, tudi v odsotnosti žrtvine prijave, če je bilo dano kaznivo dejanje storjeno zoper osebo, ki je nepreskrbljena ali ni zmožna uveljavljati svojih lastnih pravic, ki ji pripadajo iz katerihkoli drugih razlogov. Na podlagi navedenega zaključuje, da bi morala tožnika sama sprožiti zasebno tožbo proti storilcem, zato meni, da so neutemeljeni očitki, da policija v njunem primeru ni ukrepala.

6. Sklicuje se tudi na izjavo gospe Č.Č., po poklicu pravnice in vodje občinskega Judovskega centra. Na izrecno vprašanje, ali judovski center nudi pomoč Judom, ki so bili deležni fizičnega nasilja ali poškodovanja lastnine, da prijavijo zadevo na policijo in ali spremlja nadaljnji postopek in rezultat postopka, je predstavnica centra navedla, da vsekakor. Policija namreč izda potrdilo o prijavi, če ga znajo pravilno izdati, vendar v večini primerov tega ne zanjo. Pristojni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da se prosilca v konkretnem primeru ne moreta uspešno sklicevati na odsotnost zaščite izvorne države pred nadlegovanji in napadi, katerih žrtev naj bi bila kot Juda. Morala bi vedeti, da morata sama vložiti tožbo zoper storilce.

7. Na podlagi njunih izjav, da sta preganjana zaradi nadlegovanja s strani pripadnikov kriminalne združbe, ker sta Juda, tožena stranka ugotavlja, da so imeli težave s pripadniki kriminala tudi drugi lastniki trgovin na tržnici ne glede na narodno pripadnost. Njune težave torej nimajo nobene podlage v njuni narodnosti.

8. V zvezi z dogodkoma, ki naj bi se zgodila v zvezi z njuno trgovino dne 2. 8. 2006 in 31. 8. 2006, na podlagi splošno znanih dejstev ugotavlja, da Ruska vlada ukrepa tako proti skorumpiranosti, kot proti mafiji, tako v vladnih strukturah, kot tudi v resornih ministrstvih in na nivoju celotne družbe. Nadalje v zvezi s temi dogodki ugotavlja, da težav s kriminalnimi združbami ni mogoče povezati z njuno narodnostjo, saj sta sama navedla, da so imeli težave tudi drugi trgovci ne glede na narodnost, poleg tega je policija prijavo B.B. sprejela.

9. Informacije o izvorni državi so bile posredovane tožnikoma po pooblaščencu D.D., ki je na predložene informacije odgovoril in podal svoje mnenje. Tožena stranka zaključuje, da na podlagi mnenj s strani pooblaščenca v zvezi z mednarodnimi poročili ugotavlja, da sta podala zelo pavšalne navedbe oziroma sta izrazila očitno negativno stališče do vseh navedb v poročilih, ki se ne skladajo z njunimi mnenji o položaju Judov v izvorni državi prosilcev, ne da bi k informacijam, ki jih je pristojni organ pridobil iz različnih, tako vladnih kot nevladnih virov, tako s strani judovske skupnosti v Volgogradu, kjer sta prosilca živela, priložila morebitne objektivne informacije, ki informacijam, ki jih je pristojni organ pridobil, nasprotujejo. Tožena stranka informacije sprejema kot objektivne, saj tožnika v postopku nista uspela izkazati nasprotnega.

10. V zvezi s poročili, ki sta jih predložila, ugotavlja, da ksenofobijo in nacionalno nestrpnost v Ruski federaciji širijo radikalni nacionalisti. Iz poročil pa ne izhaja, da bi se katerikoli dogodek zgodil v Volgogradu. Navedeno potrjujejo tudi navedbe Judovskega centra v Volgogradu, gospe Č.Č. Tudi posnetki na CD-ju in USB ključku niso konkretno vezani na njun primer, ker prikazujeta splošne razmere v Ruski federaciji.

11. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke ni mogoče zaključiti, da sta bila tožnika v izvorni državi preganjana zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi. Vsa dejanja po mnenju pristojnega organa ne dosegajo preganjanja, opredeljenega v 26. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

12. V postopku tudi nista izkazala, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj in verbalnega nadlegovanja, ki naj bi ga bila deležna v izvorni državi, ni mogoče vrednotiti kot tako hudo kršitev človekovih pravic, da bi za posledico lahko imelo katerega od elementov resne škode. Pri tem ugotavlja, da državni organi, kot tudi lokalni organi, ne diskriminirajo Judov zaradi njihove narodnosti, ko si le-ti urejajo zadeve pred njihovimi organi.

13. Tožnika sta vložila tožbo, v kateri menita, da tožena stranka ni upoštevala napotil sodišča glede upoštevanja ZMZ, zlasti 26. člena. Na napačni podlagi pa je tožena stranka izpeljala napačne ugotovitve, ki jih v tožbi obširno pojasnjujeta. Opozarjata tudi na neskladnost uporabljenega 26. člena ZMZ v Ženevsko konvencijo in predlagata njegovo ustavnokonformno interpretacijo, sicer subsidiarno predlog za presojo ustavnosti po 156. členu Ustave. Po njunem mnenju pa je odločba nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni določila paricijskega roka za zapustitev države.

14. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v spisu in zaslišalo prvotožnika B.B. Tožnik je med drugim pojasnil, da je lastnik trgovine, ki je bila tarča napada, trgovino je imel v lasti približno pol leta. Trgovina je prinašala dohodek, od katerega sta z bratom lahko solidno živela. Povedal je, da so bile trgovine pretežno v lasti Slovanov, nekaj pa je bilo tudi izjem. Celo življenje se je čutil ogroženega zaradi svojega porekla, napadi so se odražali v obliki groženj, verbalnega in fizičnega nasilja. K temu je pripomoglo tudi to, da ima prednike, ki izvirajo iz Azerbajdžana, zato tudi ima kavkaške poteze. Glede napadov se je sicer obračal na policijo, vendar ta ne spoštuje napisanih zakonov in ne funkcionira tako, kakor v Republiki Sloveniji. Stikov z domovino nima več, tam nima niti sorodnikov niti prijateljev. Ob odhodu iz domovine sta z bratom hitela, zato s seboj nista vzela nobenih dokumentov, ki bi se nanašali na lastništvo trgovine in druge okoliščine v zvezi z njo. Glede dogodka, ko je bila trgovina tarča napadov na dan VDV je povedal, da ob dogodku ni bil prisoten on sam, temveč je bil prisoten njegov brat. Povedal je, da je VDV praznik komandosov, praznuje se po celi Rusiji. Pripadniki hodijo po ulicah v večjih skupinah, če vidijo človeka zunanjosti kakor je on sam, ga pretepejo. Na vprašanje. kako so ti ljudje vedeli, da je napadena trgovina njegova last, je povedal, da verjetno tako, da so izvedeli, da je lastnik trgovine, ker so živeli blizu njega in ga poznajo, druga možnost pa je, da zaradi njegove zunanjosti. Dogodek, ko je bila trgovina požgana, se je zgodil ponoči, zato ni bil prisoten. Kdo točno je zanetil požar ne ve, predvideva pa, da se je to zgodilo zaradi njegove narodnosti, poleg tega pa je v Rusiji splošna kriminaliteta. Zahtevali so denar, vendar tega denarja ni nikoli plačal, niti ne ve, koliko bi moral plačati. Slišal je, da so zahtevali denar tudi od drugih lastnikov trgovin, vendar sam tega ni videl. Na vprašanje, kako bi bilo, če bi se vrnil v domovino, je dejal, da na to ne more odgovoriti, da ne ve kako bi bilo, meni pa, da se v Rusiji nič ne spremeni. O stanju v domovini je seznanjen preko sredstev javnega obveščanja. Povedal je tudi, da se ni nikdar obrnil na pomoč na Center judovske skupnosti, ker je menil, da vodstvo judovske skupnosti nima ničesar z „navadnimi smrtniki“. Težav pri izobraževanju ni imel, bil je zaposlen na črpališču, vendar ne kot inženir, za kar se je tudi izobrazil. 15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče je o tožbi odločalo v ponovnem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 13/2012 z dne 9. 2. 2012. V zadevi je razpisalo narok za glavno obravnavo in zaslišalo prvotožnika B.B. Sprejelo je sklep, da se glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na A.A., njegovo zaslišanje ne opravi. Presodilo je tudi, da zaslišanje A.A. ni potrebno iz razloga, ker gre za dogodke, ki se nanašajo na oba tožnika. Poleg tega je bil A.A. o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, že zaslišan v upravnem postopku, ni pa v ponovljenem postopku navedel, o katerih okoliščinah bi na glavni obravnavi lahko izpovedal. 17. V skladu z drugim odstavkom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječe na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imel običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). V 28. členu ZMZ je določeno, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi. Resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka je pravilno in dovolj utemeljeno pojasnila, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite.

18. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika in po ponovni preučitvi vseh izvedenih dokazov v upravnem postopku presodilo, da se lahko strinja z razlogi izpodbijane odločbe, v kateri je pojasnjeno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Teh razlogov sodišče zato ponovno ne navaja in se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče pripominja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da sta tožnika prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljevala z navedbami glede njune judovske narodnosti in veroizpovedi ter nadlegovanje s strani predstavnikov kriminalne združbe, z razlogom, ker nista hotela plačati varščine. Preučila je tudi splošne informacije o izvorni državi, tudi o Volgogradu, od koder tožnika prihajata in jih po presoji sodišča pravilno ocenila. Pravilna je tudi ocena tožene stranke, da okoliščine, ki so tožnika privedle do zapustitve izvorne države, ne dosegajo preganjanja, ki bi zadostil pogojem, določenih v 26. členu ZMZ. Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo namreč biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti ali predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek). Drugi odstavek določa dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije, ki so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Pravilnost odločitve pa je po presoji sodišča potrdil tudi zaslišani B.B., ki je sicer izpovedal, da se že celo življenje čuti ogroženega zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi, vendar tudi na zaslišanju ni izpovedal tako konkretnih okoliščin, da bi vsa nadlegovanja, ki jih je bil oziroma sta jih bila z bratom deležna, ustrezala standardu iz 1 A člena Ženevske konvencije. Napada na trgovino na dan VDV, ki je bil po navedbah tožnika tudi razlog za zapustitev izvorne države, tožnika policiji nista niti prijavila. Požig trgovine sta sicer prijavila, vendar menita, da policija ni ustrezno ukrepala. Dokazov o tem nista predložila, se pa njuna izjava ne sklada z informacijami o stanju v njuni izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, na katero presojo se sodišče sklicuje. Kot rečeno, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila pridobljene informacije, in sicer, da judovska skupnost, kljub manjšim konfliktom, do katerih prihaja, ni ogrožena do takšne mere, da bi dosegala standarde pregona iz 1A. člena Ženevske konvencije. Pravilnost odločitve tožene stranke po presoji sodišče tožnika nista uspela izpodbiti s predloženimi dokazi. Po presoji sodišča je pravilna ocena tožene stranke, da iz predloženih poročil (priloženih s strani tožnikov) ne izhaja, da so se dogodki, ki bi lahko vplivali na odločitev tožene stranke, zgodili v Volvogradu, od koder tožnika izhajata in kamor naj bi se vrnila. Ni pa nepomembno, kar iz upravnega spisa izhaja, da Judovski center v Volgogradu nudi tudi pravno pomoč, vendar se tožnika nanjo nista obrnila. B.B. je sicer izjavil, da te pomoči niti ne bi bil kot navaden državljan deležen, kar pa ni izkazal z ustreznimi dokazi.

19. Po presoji sodišča pa je tožena stranka tudi pravilno presodila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite. Pravilno je ocenila, da tožnika nista izkazala, da bi jima ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj in verbalnega nadlegovanja, ki naj bi ga bila deležna v izvorni državi, ni mogoče ovrednotiti kot tako hudo kršitev človekovih pravic, da bi za posledico lahko imelo katerega od elementov resne škode. Tudi tožnik na zaslišanju ni prepričljivo izpovedal, da bi jima ob vrnitvi v domovino pretila resna škoda, na vprašanje, kaj bi se mu zgodilo ob vrnitvi in ali bi lahko ponovno odprl in imel svojo trgovino je odgovoril, da na to ne zna odgovoriti in ne ve kako bi bilo, če bi se v domovino vrnila. Povedal je sicer, da se v Rusiji nič ne spremeni, kar je izvedel na podlagi sredstev javnega obveščanja, vendar po presoji sodišča s tem ni izkazal, da bi izpolnjevala pogoje za pridobitev subsidiarne zaščite.

20. Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče je v ponovnem postopku, na podlagi zaslišanja B.B. in po ponovni presoji zadeve ugotovilo, da se je tožena stranka do vseh s strani tožnikov zatrjevanih preganjanj opredelila v zadostni meri, podala pa tudi pravilno oceno o pridobljenih informacijah. Z njimi je tožnika seznanila in jima dala možnost, da se o tem izjasnita. Kot že povedano tudi po presoji sodišča tožnika z izjavami glede pridobljenih informacij, ter s predložitvijo dokazov, nista uspela izpodbiti pravilnosti odločitve tožene stranke. Sodišče glede na razloge v sodbi zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenih dejstev naredila napačne sklepe. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je 26. člen ZMZ v nasprotju z Ženevsko konvencijo o beguncih. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zadevi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009, s katero je med drugim zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ v obrazložitvi odločbe navedlo, da so očitki pobudnikov, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z ŽK, neutemeljeni. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti izpostavljen preganjanju. Ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da sta vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, preganjanje v smislu ŽK o beguncih. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da prosilec za mednarodno zaščito lahko izpolni pogoj za pridobitev statusa begunca. Sodišče meni, da tožena stranka določb 26. člena ZMZ ni uporabila in razlagala v nasprotju z navedenimi stališči Ustavnega sodišča. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede nedoločitve paricijskega roka. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 245/2011 z dne 25. 5. 2011 zapisalo, da ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in se ne strinja z razlogom za ugoditev tožbi, da bi morala tožena stranka v izreku negativne odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo. To pomeni, da odločba tožene stranke zaradi nedoločitve paricijskega roka za zapustitev Republike Slovenije ni nezakonita.

21. Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.