Jedro

Izguba pravice do odkupa stanovanja, zaradi izselitve v juliju 1991.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je od tožene stranke zahtevala, naj ji proda stanovanje št. 17 v II. nadstropju stanovanjskega objekta v Kranju proti plačilu kupnine v znesku 455.607,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je zmotna ugotovitev, da tožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice. Ni res, da bi v juliju 1991 nehala uporabljati stanovanje. Iz stanovanja je bila nasilno odstranjena, zaradi česar je vložila tožbo zaradi motenja posesti. V tej pravdi je uspela. Sodišči nižje stopnje bi morali upoštevati 6. mesečni rok neuporabe stanovanja po določbi 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ta rok še ne bi potekel, čeprav bi se štelo, da je stanovanje res zapustila v juliju 1991. Vendar pa je po tem datumu uporabljal stanovanje tožničin sin, tožnica pa je v stanovanju imela svoje stvari.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve o tem, da je tožnica sporno stanovanje prenehala uporabljati za zadovoljevanje stanovanjskih potreb v juliju 1991, da se je torej tedaj iz stanovanja izselila, ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizija pa v tej smeri prezre tudi ugotovitve, ki slede iz podatkov nepravdnega postopka, vodenega pri sodišču prve stopnje pod opr. št. N 73/92. Sodišče druge stopnje te ugotovitve pravilno šteje za odločujočo pravno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožničin izvenzakonski partner je namreč v tem nepravdnem postopku pravnomočno pridobil status osebe, ki ima po določbah Stanovanjskega zakona za sporno stanovanje pravico skleniti najemno pogodbo. Za isto stanovanje tožnica tako - in ne glede na izčrpne dejanske ugotovitve, po katerih je stanovanjsko pravico izgubila ob izselitvi v juliju 1991 - ne more istočasno utemeljeno zahtevati še sklenitev kupoprodajne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Vse ostalo pravilnost tega stališča le potrjuje.

Za presojo tožničinega upravičenja do nakupa je po povedanem pravno neodločilen status njenega sina v stanovanju. Poleg tega rezultat citiranega nepravdnega postopka sam po sebi potrjuje pravilnost pravnega sklepanja, da je tožnica izgubila stanovanjsko pravico ob izselitvi v juliju 1991: šlo je namreč za izselitev in ne morda za posledice časovno opredeljene neuporabe stanovanja po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti. Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.