Jedro

Pravico do odkupa stanovanja ima tista oseba, ki je bila imetnik stanovanjske pravice na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti prodajno pogodbo, s katero ji bo prodala stanovanje št. 17 v 2. nadstropju stanovanjskega objekta J. P. 3 v Kranju proti plačilu kupnine 455.607,00 SIT v 60 dneh, ker bo sicer tako pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 69.046,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice, kar je bilo nesporno ugotovljeno. Tožnica stanovanjske pravice ni izgubila, saj od izselitve do uveljavitve Stanovanjskega zakona ni pretekl 6-mesečni rok, kot ga določa 58. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih. Prvo sodišče odločitev nepravilno opira na 57. člen Stanovanjskega zakona, saj se s to določbo ne posega v pravico do odkupa stanovanja. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da ji je toženec nasilno onemogočil uporabo stanovanja. V tej zvezi je vložila motenjsko tožbo in z njo tudi uspela. Tožnica sedaj res živi drugje, nikakor pa zaradi tega ni izgubila pravice do odkupa stanovanja. Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Odločilnega pomena v obravnavani zadevi je odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991) imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zmotno je tožničino stališče v pritožbi, da naj bi bilo to vprašanje v postopku pred prvim sodiščem ugotovljeno kot nesporno. Kot nesporno je bilo ugotovljeno le to, da je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ugotovljeno pa je tudi bilo, da je to pravico izgubila. Kot je bilo ugotovljeno v nepravdnem postopku N 73/92 in tudi v tem pravdnem postopku, se je tožnica iz spornega stanovanja izselila v mesecu juliju 1991 in tedaj tudi prenehala uporabljati stanovanje. Dejstvo je, kot je bilo ugotovljeno v obeh navedenih postopkih, da tožnica od meseca julija 1991 dalje, ko se je poročila in odšla v Avstrijo, spornega stanovanja ne uporablja več za zadovljevanje svojih stanovanjskih potreb. Prav to dejstvo je tista okoliščina, zaradi katere je tožnica izgubila imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato je zmotno njeno stališče, ko meni, da bi moralo v smislu 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih preteči 6 mesecev, da bi izgubila imetništvo stanovanjske pravice. Ta pravica ji je prenehala z njeno izselitvijo v mesecu juliju 1991, pri čemer pa ni pomembno, če je v stanovanju pustila še kakšen svoj predmet in da je zaradi tega kasneje uspela z posestno pravdo. Ker je torej tožnica po poroki in odhodu v Avstrijo prenehala uporabljati stanovanje za zadovoljevanje stanovanjskih potreb tako svojih kot tudi potreb iz na novo ustvarjene družine, je s tem tudi izgubila status imetnika stanovanjske pravice. Iz teh razlogov je zato prvo sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ko je njen tožbeni zahtevek za odkup stanovanja zavrnilo. Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi ni uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je zato bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.