Jedro

Predlog za obnovo postopka, ki se je pravnomočno končal s sodbo na podlagi pripoznave, temelji lahko le na razlogih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave iz 1., 2., 3., 6. (zaradi zmote, sile - grožnje ali zvijače - prevare, ki pomenijo kaznivo dejanje v zakonu naštetih oseb) in 7. točke 421. člena ZPP/77. Nikakor pa ni dovoljen obnovitveni razlog, ki temelji na novih dejstvih ali novih dokazih iz 9. točke 421. člena ZPP/77.

Izrek

evizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 5.7.1991 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, po kateri je morala tožena stranka plačati tožeči 520.620,00 din z obrestmi po konformni obrestni meri Narodne banke, zvišani za 20% od 25.4.1989 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške po enaki obrestni meri. Sodba je postala pravnomočna 5.8.1991. Dne 18.11.1991 je tožena stranka vložila predlog za obnovo postopka iz razlogov po 5. in 9. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Dne 8.7.1998 je sodišče prve stopnje po opravljenem postopku odločilo, da se dovoli obnova postopka; da se sodba na podlagi pripoznave razveljavi; da se tožbeni zahtevek za plačilo 520.620,00 SIT z obrestmi od 25.4.1989 zavrne; da se zaradi umika tožbe v ostalem postopek ustavi; da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Menilo je sicer, da obnovitveni razlog po 5. točki 421. člena ZPP/77 ni podan, ker vloga stranke ni listina. Pač pa je sledilo trditvam tožene stranke, da je šele po pravnomočnosti sodbe ugotovila, da je imel tožnik že pred nesrečo težave s hrbtenico in artrozo, in je tako šele naknadno izvedela za nova dejstva.

Glavnični zahtevek je zavrnilo, ker je bil tožniku že izplačan.

Tožeči stranki zato tudi ne gre obrestni zahtevek, saj obresti za negmotno škodo tečejo šele od sodbe dalje.

Na pritožbo tožeče stranke je višje sodišče to odločbo razveljavilo in predlog za obnovo postopka zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov na prvi in drugi stopnji. Zavzelo je stališče, da v primeru pripoznavne sodbe z obnovo postopka ni mogoče doseči širšega preizkusa kot s pritožbo, z njo pa je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter kadar je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali zaradi sile in zvijače. Obnova iz razlogov po 5. točki 421. člena ZPP/77 pa bi bila dopustna, če pomeni povzročitev zmote, sile ali zvijače kaznivo dejanje, za kar pa v tem primeru ne gre.

Proti tej odločbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da pripoznave sploh ni bilo in še posebej ne za obresti. V zvezi s tem je sodišče kršilo pravni red. Obravnavana pripoznavna sodba je posledica absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 354. člena ZPP/77), na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti v vseh fazah postopka. Dolžnost sodišč je, da sodijo po ustavi in zakonih.

Tožeča stranka opozarja, da govori revizija le o nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno, sicer pa postopek ni bil kršen, saj je višje sodišče ugotovilo, da ne obstajajo nova dejstva in novi dokazi, ki bi kazali na to, da je moč obnovo dovoliti.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče. Pri sodbi na podlagi pripoznave (331. člen ZPP/77) je podlaga sodbe pripoznava, ne pa morebitno materialnopravno razmerje med strankama. Takšna sodba je torej ločena od materialnopravne podlage. Slednja temelji na dejanskih okoliščinah. Le-te torej po dani pripoznavi niso več relavantne. V obrazložitvi takšne sodbe se navedejo le razlogi, ki opravičujejo njeno izdajo, kar pomeni, da v obrazložitvi ni potrebno navajati ne pravne ne dejanske podlage (peti odstavek 338. člena ZPP/77). Takšne sodbe zato tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 353. člena ZPP/77). Temu sledeč tudi ni mogoče predlagati obnove postopka iz pravkar opisanih dveh razlogov. Če bi bilo to dovoljeno, bi bil izničen procesni institut sodbe na podlagi pripoznave, ko bi tožena stranka s tem izrednim pravnim sredstvom izsilila obravnavanje dejanskih vprašanj, ki jih ni obravnavalo prvo sodišče in v primeru pritožbe tudi ne drugo. Predlog za obnovo postopka, ki se je pravnomočno končal s sodbo na podlagi pripoznave, temelji lahko le na razlogih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave iz 1., 2., 3., 6. (zaradi zmote, sile - grožnje ali zvijače - prevare, ki pomenijo kaznivo dejanje v zakonu naštetih oseb) in 7. točke 421. člena ZPP/77. Nikakor pa ni dovoljen obnovitveni razlog, ki temelji na novih dejstvih ali novih dokazih iz 9. točke 421. člena ZPP/77. Tožena stranka je svoj predlog za obnovo postopka gradila prav na slednjem razlogu (tistega iz 5. točke 421. člena ZPP/77 revizija ne omenja več). Sodišče druge stopnje je tako pravilno odločilo, ko je predlog za obnovo postopka zavrnilo. Pri tem ni, kot to neutemeljeno očita revizija, potrdilo hudih kršitev določb pravdnega postopka in materialnega prava, saj se ob tem izrednem pravnem sredstvu niti ni smelo spuščati v presojo morebitnih procesnih kršitev. Vprašanja, ali je bila pripoznava dana ali ne, kakšen pomen naj bi imelo dejstvo, da je tožeča stranka "prerekala" višino zahtevka, in da obresti v odgovoru na tožbo ni omenila ipd. - bi bila lahko predmet sodnega preizkusa, če bi jih tožena stranka uveljavljala v pritožbi ali državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti (če bi toženka dala pobudo za takšno zahtevo). Ne more pa jih načenjati z obnovo postopka, ker to izredno pravno sredstvo ni temu namenjeno. Ne drži niti revizijska trditev, da mora sodišče na kršitve postopka paziti po uradni dolžnosti v vseh fazah postopka. Zakon namreč določa, v kateri fazi postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na kakšno taksativno našteto kršitev postopka, pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in uporabo materialnega prava. V postopku za obnovo postopka sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na nobeno pomanjkljivost. Ni res, da bi bila toženi stranki zaradi kršitev postopka zožena možnost izpodbijanja sodbe. Lahko bi se udeležila naroka za glavno obravnavo in tam bi razčistila stvari, če bi že takrat imela pomisleke, kot jih ima zdaj po pravnomočno končani zadevi. Lahko bi vložila pritožbo, pa je ni. Rešitve za svoje neodgovorno pravdanje pač ne sme iskati v obnovi postopka in se v njej sklicevati na kršitev pravnega reda in na pravičnost. Neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (393. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).

Tožeči stranki stroškov za odgovor na revizijo ni bilo mogoče prisoditi. Stroškov za takšen odgovor, ki ni niti zadel bistva stvari, ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov, samo takšni pa se lahko prisodijo (prvi odstavek 155. člena ZPP/77).