Jedro

Dogovora pravdnih strank, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseboval tako predmet kot ceno, rok plačila, plačilo avansa, izročitev nezasedenega dela nepremičnine v posest zaradi izvedbe temeljite adaptacije, nikakor ni mogoče opredeliti drugače kot ustno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj so se stranke ne le zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe (člen 26 ZOR), pač pa do pričetka spora v pretežnem delu tudi že izpolnile iz nje nastale obveznosti (plačilo avansa ter izročitev v posest razpoložljivih prostorov ter zemljišč zaradi izvedbe adaptacije). Zaradi tega, ker ni bila (še) pogodba sklenjena v pisni obliki, pa ji tudi ni mogoče odrekati veljavnosti (člen 73 ZOR) oziroma dejstvo, da stranke, ki so po ugotovitvah prvostopnega sodišča želele skleniti pogodbo še v pisni obliki, tega niso storile iz razloga, ker zapuščinski postopek, kjer sta nastopala toženca kot dediča, še ni bil končan (zaradi česar podatki o lastništvu nepremičnine še niso bili zanesljivo znani, prav tako pa ni bil možen zemljiškoknjižni prepis nepremičnine na ime obeh tožencev in posledično na tožničino ime), ne more sklenjeni pogodbi podeliti naravo zgolj predpogodbe po členu 45 ZOR. Da ni moglo iti zgolj za predpogodbo, ki je bila po prvostopnem sodišču v celoti izpolnjena, pa kaže tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nesporno ni bila sklenjena še ena, torej glavna pogodba, saj se, kot pravilno opozarjata pritožnika, predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR).

Pritožnika imata tudi prav, da nedokončanost zapuščinskega postopka ni pravni razlog, ki bi lahko preprečil veljavno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj lastninska upravičenja zapustnika preidejo na dediče že z njegovo smrtjo, poleg tega sta toženca v obravnavanem primeru podedovala prav toliko, kolikor sta prodala tožnici. Sicer pa tudi iz zapuščinskega spisa Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr.

št. I D 287/83 izhaja, da je bilo v času prodaje popolnoma jasno, kolikšen del nepremičnine bosta toženca v naravi dedovala.

Ob dejstvu razveze pogodbe se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s pritožbenim ugovorom, da do razveze predpogodbe (pogodbe) ni prišlo sporazumno, ker končno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila pogodba sporazumno razvezana ali pa jo je katera od strank razdrla, pač pa je v zvezi z odškodninskimi tožbenimi zahtevki oziroma terjatvami pravdnih strank za obravnavani primer pomembno to, da prvostopno sodišče pravilno ugotovi, katera od strank je povzročila (dokončno) neizpolnitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede obstoja terjatve tožnice v znesku 45.903,00 SIT z obrestmi (točka 2 izreka), glede obveznosti tožencev plačila zneska 45.903,00 SIT z obrestmi tožeči stranki (točka 5 izreka) ter glede odločitve o pravdnih stroških (točka 6 izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer pa se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstojita terjatvi tožnice do obeh tožencev v znesku tolarske protivrednosti 26.000,00 DEM z obrestmi ter v znesku 45.903,00 SIT z zamudnimi obrestmi, nadalje, da ne obstojita v pobot ugovarjani terjatvi tožencev do tožnice v znesku 1,644.437,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter v znesku 1,480.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, nakar je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 26.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi ter znesek 45.903,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Končno je še zavezalo toženca k nerazdelnemu plačilu tožničinih pravdnih stroškov v znesku 507.346,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta oba toženca, ki uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje.

Po prepričanju pritožbe iz sodbe ni razvidno, kaj so tožbene trditve, kaj trditve iz odgovora na tožbo in kaj zaključki sodišča, ki jih je sodišče uvrstilo že kar med navedbe strank (3. in 4. stran razlogov sodbe). V tem delu zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). V primeru, da na 3. strani navedeni razlogi predstavljajo zaključke sodišča (in ne trditev pravdnih strank), je podano nasprotje med zaključki sodišča in trditvami tožeče stranke same. Na tej strani namreč sodišče zaključuje, "da ni resnična trditev pooblaščencev obeh tožencev glede obstoja ustne kupoprodajne pogodbe", ker je ta trditev "ne le v nasprotju z izpovedbo tožnice, temveč tudi v nasprotju z izpovedbo obeh tožencev". Tak zaključek sodišča pa je protispisen. Tožnica je namreč dne 30.1.1998 predložila sodišču vlogo, v kateri je sama povsem jasno in izrecno navedla, kako se je v mesecu aprilu 1991 dogovorila s tožencema o nakupu nepremičnine in sicer glede predmeta nakupa, glede cene, kako jima je izročila v avgustu 1991 del kupnine v znesku 26.000,00 DEM, nadalje, da je ključe hiše tožencema izročila "misleč, da je to samo začasno", ter da je v mesecu marcu 1993 želela nadaljevati z adaptacijskimi deli in da je bila hiša kasneje prodana dražje, kot je bila dogovorjena kupnina z njo. Vse navedene trditve tožnice same, po prepričanju pritožbe brez dvoma potrjujejo trditve tožene stranke, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna prodajna pogodba, ki je imela vse elemente prodajne pogodbe. Zato zaključek sodišča, da je šlo v resnici le za "ustno predpogodbo", kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedbe tožnice, ni v skladu s tožničinimi trditvami in je tedaj protispisen. Tudi zato je podana bistvena kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nadalje tudi povzetek izpovedbe priče A. Ž. na 5. strani razlogov sodbe v zvezi z obveščenostjo tožeče stranke s pravnim stanjem prodane hiše, ni v skladu z izpovedbo te priče. Tudi navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Nadalje očita prvostopnemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ko le-to zaključi, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena ustna predpogodba, ki je bila v celoti izpolnjena in je zato pravno veljavna. Tak zaključek je v nasprotju z že navedenimi trditvami tožnice o sklenitvi prodajne pogodbe, pa tudi v materialnem pravu nima podlage. Po določbah ZOR-a je predpogodba pogodba, s katero se stranki dogovorita, da bosta sklenili pogodbo in se torej predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene pogodba. Pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ustna predpogodba realizirana, je zato nesmiselen in je posledica pravne konstrukcije sodišča prve stopnje. Dogovor pravdnih strank, ki je vseboval predmet, ceno, prodajne in plačilne pogoje itd., je zato mogoče opredeliti le kot sklenjeno pravo prodajno pogodbo. Tudi sklicevanje sodišča na nedokončanost zapuščinskega postopka je pravno napačno, sklep o dedovanju je namreč le deklaratorne narave in po določbah Zakona o dedovanju preidejo lastninska upravičenja na dediče že s smrtjo zapustnika, zaradi česar pravnomočnost sklepa o dedovanju sploh ni odločilna v obravnavani zadevi. Sicer pa je bila tožeča stranka, ki se ukvarja s prometom z nepremičninami, ob sklenitvi prodajne pogodbe seznanjena s tem, da zapuščinski postopek še ni končan. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi prišlo do sporazumne razveze omenjene predpogodbe. Ker tožeča stranka ni izpolnila pogodbenih obveznosti, je tožena stranka potem, ko je prišla tožeča v dolžniško zamudo in ko je dala toženi stranki jasno vedeti, da preostanka dogovorjene kupnine ne namerava plačati, nepremičnino lahko prodala drugemu kupcu.

Napačna je tudi odločitev sodišča glede ugoditve plačilu za znesek 45.903,00 SIT s pp, saj v razlogih ni navedeno v čem naj bi bila "opustitev notifikacijske dolžnosti tožene stranke", zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sicer pa je tožeča stranka prostore adaptirala zase, za svoj namen in svoj račun, saj je denar vlagala v nepremičnino, ki jo je kupila. Dejstvo, da je kasneje od sklenjene pogodbe odstopila, ne more biti v škodo tožene stranke, ki od izvedene adaptacije ni imela nobene koristi. Poleg tega pa je terjatev iz tega naslova tudi zastarana, saj je bilo plačilo zahtevano šele z vlogo z dne 6.10.1997, krepko po poteku najdaljšega zastaralnega roka ZOR-a, ki je pričel teči takoj po izvršenih adaptacijskih delih. Račun št. 175/93 z dne 31.12.1993 pa je bil izdan naknadno in za odločitev sploh ni odločilnega pomena. Neutemeljeno sta zavrnjena tudi pobotna ugovora tožene stranke, sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 219. člena ZOR je pravno napačno, saj je tožena stranka od tožeče zahtevala plačilo odškodnine, ker v času, ko so bili prostori predmet sklenjene prodajne pogodbe, teh prostorov sama ni mogla uporabljati, niti jih ni mogla oddati v uporabo drugim osebam. Koliko znaša izguba na dohodku iz tega naslova, je razvidno iz priloženega izvedeniškega mnenja. Nadalje je tožnica zaradi nedokončane adaptacije zmanjšala vrednost hiše kar za 45 %, kot ugotavlja izvedenec, zato je nelogičen zaključek sodišča, da toženca nista utrpela nobene škode. Škodo predstavlja ugotovljeno poslabšanje stvari, ki je posledica ravnanja tožeče stranke. Tudi zaključki sodišča, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve škode zato, ker naj bi hišo prodala novemu kupcu celo po višji ceni kot tožnici, ne vzdržijo resnega preizkusa.

Višja cena je bila le posledica spremenjenih razmer na trgu nepremičnin.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor aktivne legitimacije.

Sklicevanje na cesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena šele po vloženi tožbi, pravno ni pravilno, saj se z naknadno "cesijsko izjavo" v začetku zgrešene aktivne legitimacije ne da popraviti. V zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke sodišče pravno zmotno pojasnjuje institut darilne pogodbe, precej po svoje pa si je razložilo tudi izpovedbo T. A., pri tem pa prezrlo, da je njena mati povsem jasno in določno izpovedala, da ji je znesek 26.000,00 DEM podarila. Zaključek sodišča prve stopnje, da T. A. ni vedela, zakaj naj bi prejela od matere 26.000,00 DEM, je zato prav neverjeten.

Tožeča stranka je na pritožbo polemično odgovorila, pri čemer pritrjuje v celoti prvostopni sodbi ter predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Po preteku pritožbenega roka sta toženi stranki osebno poslali še dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ne obravnava, saj bi to pomenilo nezakonito podaljševanje pretečenega pritožbenega roka.

Pritožba je delno utemeljena.

Za razliko od pritožnikov pritožbeno sodišče ni imelo nobenih težav pri razumevanju sodbenih razlogov in zaključkov, zaradi česar jo je lahko preizkusilo in torej uveljavljani pritožbeni razlog po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP/77) ni podan. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo naslednje uveljavljane kršitve in sicer protispisnosti sodbenih zaključkov, uveljavljanih v okviru istega, že navedenega pritožbenega razloga. S tem, ko je prvostopno sodišče zapisalo, "da ni resnična trditev pooblaščencev obeh tožencev glede obstoja ustne kupoprodajne pogodbe, ker je ta trditev ne le v nasprotju z izpovedbo tožnice, temveč tudi v nasprotju z izpovedbo obeh tožencev", pa čeprav po prepričanju toženih strank iz same tožničine izpovedbe izhaja nasprotno, torej, da je bila ustna kupoprodajna pogodba sklenjena, niti ni moglo storiti kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (nejasnost oziroma nasprotje sodbenih razlogov ter protispisnost razlogov), saj predstavlja citirani zaključek sodišča rezultat dokazne ocene izpovedbe tožnice, pa tudi obeh tožencev glede dejstev sklepanja ali nesklepanja kupoprodajne pogodbe. Tudi, če bi bila ta dokazna ocena zmotna, je seveda ni mogoče uveljavljati v okviru uveljavljane kršitve pravil pravdnega postopka. O njej pa bo govora v nadaljevanju. Enaka obrazložitev velja glede ocene priče Ž. ter na tej oceni temelječega sklepanja sodišča o tem, da tožnica ni bila seznanjena s tem, kakšne pravice imajo Ž. na skupnih prostorih in na zemljišču ob hiši. Kot že rečeno, dokazne ocene ni mogoče izpodbijati v okviru uveljavljanega procesnega pritožbenega razloga.

Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo tudi nobenih drugih, uradno upoštevnih kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (drugi odstavek 365. člena ZPP/77).

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s pravnim zaključkom pritožnika, da so pravdne stranke ustno sklenile kupoprodajno pogodbo in ne le predpogodbo, kot tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravno zmotno meni sodišče prve stopnje. Dogovora pravdnih strank, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseboval tako predmet kot ceno, rok plačila, plačilo avansa, izročitev nezasedenega dela nepremičnine v posest zaradi izvedbe temeljite adaptacije, nikakor ni mogoče opredeliti drugače kot ustno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj so se stranke ne le zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe (člen 26 ZOR), pač pa do pričetka spora v pretežnem delu tudi že izpolnile iz nje nastale obveznosti (plačilo avansa ter izročitev v posest razpoložljivih prostorov ter zemljišč zaradi izvedbe adaptacije). Zaradi tega, ker ni bila (še) pogodba sklenjena v pisni obliki, pa ji tudi ni mogoče odrekati veljavnosti (člen 73 ZOR) oziroma dejstvo, da stranke, ki so po ugotovitvah prvostopnega sodišča želele skleniti pogodbo še v pisni obliki, tega niso storile iz razloga, ker zapuščinski postopek, kjer sta nastopala toženca kot dediča, še ni bil končan (zaradi česar podatki o lastništvu nepremičnine še niso bili zanesljivo znani, prav tako pa ni bil možen zemljiškoknjižni prepis nepremičnine na ime obeh tožencev in posledično na tožničino ime), ne more sklenjeni pogodbi podeliti naravo zgolj predpogodbe po členu 45 ZOR. Da ni moglo iti zgolj za predpogodbo, ki je bila po prvostopnem sodišču v celoti izpolnjena, pa kaže tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nesporno ni bila sklenjena še ena, torej glavna pogodba, saj se, kot pravilno opozarjata pritožnika, predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR).

Pritožnika imata tudi prav, da nedokončanost zapuščinskega postopka ni pravni razlog, ki bi lahko preprečil veljavno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj lastninska upravičenja zapustnika preidejo na dediče že z njegovo smrtjo, poleg tega sta toženca v obravnavanem primeru podedovala prav toliko, kolikor sta prodala tožnici. Sicer pa tudi iz zapuščinskega spisa Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr. št. I D 287/83 izhaja, da je bilo v času prodaje popolnoma jasno, kolikšen del nepremičnine bosta toženca v naravi dedovala.

Nadaljnje dejstvo, ki med strankama ni sporno, je, da je bila sklenjena pogodba razvezana (na tem mestu prvostopno sodišče seveda govori o razvezi sklenjene predpogodbe iz razloga, ker stranke niso sklenile glavne pogodbe) pred njeno dokončno izpolnitvijo, pri čemer nobena stranka (sodno) dokončne izpolnitve pogodbe ni zahtevala in je bil predmet pogodbe tudi s strani tožencev kot prodajalcev prodan naslednjemu kupcu. Ob dejstvu razveze pogodbe se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s pritožbenim ugovorom, da do razveze predpogodbe (pogodbe) ni prišlo sporazumno, ker končno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila pogodba sporazumno razvezana ali pa jo je katera od strank razdrla, pač pa je v zvezi z odškodninskimi tožbenimi zahtevki oziroma terjatvami pravdnih strank za obravnavani primer pomembno to, da prvostopno sodišče pravilno ugotovi, katera od strank je povzročila (dokončno) neizpolnitev pogodbe.

Kar se tiče vrnitve avansa oziroma delnega plačila kupnine v tolarski protivrednosti 26.000,00 DEM z obrestmi, kateremu sicer pritožba ne ugovarja, je njegova ugoditev pravilno utemeljena v členu 132 ZOR, ki obravnava učinke razdrte pogodbe in ki v drugem odstavku določa, da če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami, pa je sicer prvostopno sodišče tožnici utemeljeno prisodilo tudi znesek 45.903,00 SIT kot povračilo stroškov za adaptacijska dela. Kot je bilo že pojasnjeno, je prvostopno sodišče pravilno dokazno zaključilo, česar nasprotna zgolj pavšalna pritožbena zatrjevanja ne morejo omajati, da je obstoj konflikta s stanovalci I. nadstropja onemogočil nadaljnjo izvedbo začete adaptacije, pri čemer tožnica gotovo ni bila v celoti in natančno seznanjena s tem, kakšne pravice imajo Židani na skupnih prostorih in na zemljišču ob hiši, zlasti v pogledu pralnice, drvarnice in vrta in v kolikor bi toženca tovrstne informacije tožnici dala že pred sklenitvijo predpogodbe, bi že sam zdrav razum in logika narekovala, da tožnica odkloni takšno predpogodbo.

Ugotovilo je torej, da je neizpolnitev pogodbe zakrivila tožena stranka (drugi odstavek 262. člena ZOR). Glede na navedeni zaključek je popolnoma jasno, da je prvostopno sodišče (ki je plačilo zneska 45.903,00 SIT utemeljilo v členu 268 ZOR) z "opustitvijo notifikacijske dolžnosti tožene stranke" brez dvoma imelo v mislih navedeno zamolčanje pravega posestnega stanja v prodani hiši. Člen 268 ZOR namreč določa, da je pogodbena stranka dolžna drugo stranko obvestiti o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, sicer je odgovorna za škodo, ki jo pretrpi druga stranka zato, ker ni bila pravočasno obveščena. Pritožnika torej nimata prav, ko trdita, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi prvostopno sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker sta toženi stranki povzročili prekinitev adaptacije, ne moreta uspeti s pritožbenim ugovorom, da dejstvo, da je tožnica kasneje od sklenjene pogodbe odstopila, ne more biti v škodo tožene stranke, ki od adaptacij, ki jih je izvedla tožeča stranka, ni imela prav nobene koristi.

Glede na to pa, da sta toženca šele v pritožbi obrazloženo ugovarjala zastaranju terjatve, v prvostopni sodbi pa (seveda) niso ugotovljena dejstva, ki bi bila potrebna za odločitev glede zatrjevanega zastaranja, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo glede zneska 45.903,00 SIT s pp razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370/3 ZPP/77).

V novem sojenju naj prvostopno sodišče ugotovi, kdaj je pričel zastaralni rok teči, kolikšen je in ali je pretekel, preden je imela tožnica pravico terjati izpolnitev te obveznosti (člen 360 in 361 ZOR). V ta namen bo potrebno ugotoviti, kdaj je prišlo do razveze pogodbe oziroma kdaj je postalo dokončno jasno, da se pričete adaptacije ne da nadaljevati in končno, kdaj je tožnica opravljena gradbena dela končala.

Nadalje se po prepričanju pritožbenega sodišča toženca neutemeljeno pritožujeta zoper ugotovitev sodišča o neobstoju njunih v pobot ugovarjanih terjatev. Kar se tiče terjatve iz naslova neuporabe oziroma nezmožnosti dajati v najem prodane prostore, je treba pojasniti, da četudi bi šlo za odškodninsko terjatev, kot sedaj zatrjujeta v pritožbi, čeprav sta v navedbah v zvezi z ugovorom pobota govorila o prikrajšanju iz tega naslova (kar kaže na uporabo člena 210 ZOR oziroma člena 219 ZOR, na katerem prvostopno sodišče pravno utemelji svojo odločitev), s to svojo terjatvijo ne moreta uspeti, ker je razlog za prenehanje pogodbe na njuni strani. Pa tudi, če bi bil temelj za uveljavljanje te terjatve podan, z njo ne bi mogla uspeti, saj po prepričanju pritožbenega sodišča za plačilo škode iz obravnavanega naslova ne zadostuje samo dejstvo, da določene stvari ne moreš uporabljati ali dajati v najem, v kolikor je dokazano, tako kot je zanesljivo v obravnavanem postopku, da tega namena nisi imel. Škoda jima torej niti ni mogla nastati.

Kar pa se tiče terjatve iz naslova škode zaradi nedokončane adaptacije, ki predstavlja poslabšanje nepremičnine, je tudi v zvezi z njo treba povedati, da kot že rečeno, te škode ni zakrivila tožeča stranka, katera je kupila nepremičnino zato, da jo bo adaptirala in da jo bo imela v uporabi njena hčerka, pač pa sta, kot že obrazloženo, prekinitev adaptacije s svojim ravnanjem povzročila toženca. Pa tudi, če bi bila njuna terjatev po temelju utemeljena, torej da bi uspela s trditvijo, da je prekinitev adaptacije in prenehanje pogodbe povzročila tožeča stranka, do odškodnine iz obravnavanega naslova ne bi bila upravičena, ker prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da ker je bilo novemu kupcu popolnoma vseeno, ali je pritlično stanovanje v stanju prekinjene adaptacije ali v prvotnem stanju, od novega kupca M., toženca v nobenem primeru ne bi mogla iztržiti višje kupnine, kot sta dejansko jo, pri čemer sta iztržila po ugotovitvah prvostopnega sodišča celo za 31,48 % višjo kupnino, kot je bila prvotno dogovorjena s tožnico.

Kar pa se tiče ugovora aktivne legitimacije, ki bi ga sicer tožena stranka morala uveljavljati kot temeljno pravno zmotno ugotovljeno dejstvo, je po prepričanju pritožbenega sodišča ta ugovor neutemeljen. V zvezi s tem ugovorom je potrebno pritožnikoma pojasniti, da se prvostopno sodišče ne sklicuje na nobeno cesijsko pogodbo, ki naj bi bila sklenjena šele po vložitvi tožbe, zaradi česar pritožbeno sodišče pritožbenih navedb o zgrešeni aktivni legitimaciji zaradi naknadne "cesijske izjave" ne obravnava. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki sugerirajo, da ker je mati tožnica hčerki kot obdarjenki podarila 26.000,00 DEM, tožnica ni sopogodbenica oziroma aktivno legitimirana v tej pravdni zadevi, je treba povedati, da je do soglasja volj, torej do sklenitve dogovora, brez najmanjšega dvoma prišlo izključno med strankami te pravdne zadeve. Edino tožnica, ki ni pooblaščenka svoje hčere, je sodelovala pri sklepanju dogovora in pri njegovi delni realizaciji, saj je bila ona tista, ki se je dogovorila glede predmeta in cene, rokov plačila, katera je plačala avans in tudi prejela ter končno vrnila ključ nepremičnine. V kolikor pa je tožnica, ki ni pravna strokovnjakinja, zaslišana kot stranka izjavila, da je izročeni znesek avansa štela kot darilo svoji hčerki, to njene legitimacije za sklenitev pogodbe ne more ovreči. Dejstvo je namreč, da je bila nepremičnina kupljena za tožničino hčerko, za njene stanovanjske potrebe, vendar hči kot pogodbena stranka ni nastopala, pač pa mati, pri čemer se ti dve, kot ugotavlja prvostopno sodišče, glede bodočega lastniškega stanja glede predmeta predpogodbe (pogodbe) sploh nista dogovarjali in o tem ni bil sklenjen nikakršen dogovor.

Ker je v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih torej prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je v teh delih pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je sodba delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 166. člena ZPP/77 razveljavilo tudi stroškovno odločitev.

Glede na to pa, ker odgovor na pritožbo tožnice ni doprinesel k lažji in hitrejši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, stroški te vloge torej niso potrebni pravdni stroški po prvem odstavku 155. člena ZPP/77, zaradi česar jih nosi sama tožeča stranka.