Jedro

Tožena stranka je ob ves čas enakem obsegu dela in enakih normativih sprva zaposlila dodatno delavko za isto delo kot ga je opravljala tožeča stranka, nato pa tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da ne dosega normativa. Takšen razlog ne predstavlja resnega in utemeljenega odpovednega razloga v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 7. 1. 2016 tožeči stranki, je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 od 22. 1. 2016 dalje za poln delovni čas, jo od 22. 1. 2016 dalje prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za poln delovni čas in ji za čas od 22. 1. 2016 dalje obračunati razliko v bruto plači do polne plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh."

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.137,87 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 nezakonita in se razveljavi; da se pogodba o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 šteje za razvezano in se ohrani v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 od 22. 1. 2016 dalje do ponovnega nastopa dela po tej pogodbi, jo prijaviti v obvezna zavarovanja za poln delovni čas in ji obračunati ter izplačati razliko v plači do polne plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je šlo v konkretnem primeru za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ni sporno, da so bile pri toženi stranki od 1. 1. 2015 do 1. 7. 2015 zaposlene tri delavke, tožeča stranka in A. A. za poln delovni čas, B. B. pa do 1. 7. 2015 za polovični delovni čas, od tega datuma dalje pa za polni delovni čas. Kvadratura prostorov, ki jih je bilo potrebno čistiti, se ni spreminjala, prav tako se v letu 2015 ni spreminjala cena čiščenja. Slednja se je znižala šele 1. 2. 2016, pa še to zgolj za 2 centa po kvadratnem metru oz. skupno za 170,16 EUR letno. V letu 2015 se torej niso spreminjale niti ekonomske razmere, niti dejanske razmere glede potreb po delu treh delavk skupaj. Če bi bila cena čiščenja pomembna, potem ne bi prišlo s 1. 7. 2015 do povečanja zaposlitev na 3 polne delavke. Takrat se dejansko ni zgodilo nič takšnega, kar bi upravičevalo zaposlitev B. B. iz polovičnega v polni delovni čas. Ker je tožena stranka brez vsakršnega razloga 1. 7. 2015 povečala zaposlitev iz 2,5 na 3 delavke ter nato zopet iz 3 na 2,5 delavke, vztraja, da je šlo za pripravljanje terena za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki brez vsebinsko utemeljenih razlogov.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Tožeča stranka je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu čistilke za nedoločen čas in poln delovni čas. Tožena stranka ji je 7. 1. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila v podpis novo pogodbo za nedoločen čas za isto delovno mesto, vendar s krajšim delovnim časom, ki jo je tožeča stranka podpisala.

8. Poleg tožeče stranke sta bili na delovnem mestu čistilke pri toženi stranki zaposleni še dve delavki, A. A. in B. B. Slednja je bila do 30. 6. 2015 zaposlena za krajši delovni čas, od 1. 7. 2015 dalje pa za poln delovni čas. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da se v letu 2015 ni spreminjala kvadratura prostorov, ki jih je bilo potrebno čistiti ter da tožena stranka ni pridobila nobenih novih naročnikov čiščenja, s čimer bi povečala obseg dela. Tožena stranka je torej kljub ves čas enakemu obsegu dela v juliju 2015 delavki B. B. spremenila zaposlitev iz krajšega na poln delovni čas, tožeči stranki pa v januarju 2016 obratno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji ponudila novo pogodbo za krajši delovni čas.

9. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je na podlagi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tudi konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca v 4. členu določa, da delovno razmerje delavcu preneha samo, če za to obstaja resen razlog. S tem so mišljeni tisti razlogi, ki po svoji vsebini in pomembnosti, tehtnosti oz. resnosti opravičujejo in utemeljujejo odpoved pogodbe s strani delodajalca.

10. Glede razlogov za spremembo delovnega časa tožeči stranki iz polnega na krajši delovni čas je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 navedla, da je po ponovnem preverjanju normativov, ki veljajo za opravljanje del čistilke v primerjavi z dejansko opravljenimi deli tožeče stranke ugotovila, da je polovica potrebe po opravljanju del tožeče stranke glede na dosedanjo pogodbo o zaposlitvi odpadla, ter da bo razpoložljiva dela lahko v prihodnje opravila v polovičnem delovnem času. Poleg tega je navedla, da je navedeno zmanjšanje potreb po delu delavke na področju čiščenja poslovnih prostorov zanjo že iz ekonomskega vidika neobhodno potrebno in utemeljeno.

11. Upoštevati je mogoče le tiste razloge, ki jih v odpovedi navede delodajalec. Razlogov v sodnem postopku ni mogoče širiti in dopolnjevati, zato ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki se nanašajo na spremembo cen čiščenja in znižanje prihodkov, ni mogoče upoštevati.1

12. Sklicevanje tožene stranke na ponovno preverjanje normativov, ki veljajo za delo čistilke, je ob upoštevanju zaposlitve B. B. v juliju 2015 neprepričljivo. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi se v spornem obdobju normativi kakorkoli spreminjali. Tožena stranka je torej ob ves čas enakem obsegu dela in enakih normativih sprva zaposlila dodatno delavko za isto delo kot ga je opravljala tožeča stranka, nato pa kmalu za tem tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da ne dosega normativa.

13. Takšen razlog ne predstavlja resnega in utemeljenega odpovednega razloga v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1. Drugih poslovnih razlogov, zaradi katerih naj bi prenehala potreba po delu tožeče stranke, tožena stranka ni niti zatrjevala. Tožena stranka tako ni dokazala obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki nezakonita.

14. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

15. Glede na spremenjen uspeh v postopku mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) stroški tožeče stranke znašajo: tožba 300 točk, pripravljalna vloga 225 točk, narok 300 točk, urnina 200 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, pritožba 375 točk, revizija 450 točk, materialni stroški 29,3 točke, skupaj 1.959,30 točk oz. 899,32 EUR, 22 % DDV 197,85 EUR ter kilometrina 40,70 EUR. Skupno mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.137,87 EUR.

1 Tudi sicer so bile te spremembe (kot jih je ugotovilo sodišče) minimalne in ne bi zadoščale za utemeljitev poslovnega razloga.