Jedro

Tožena stranka se je odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacijo dela in pravilnost ter primernost odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se šteje nova pogodba o zaposlitvi za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek, je pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka podala dne 7. 1. 2016 in njeno razveljavitev; da se pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko šteje za razvezano in se ohrani v veljavi pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 1. 1. 2004; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 od 22. 1. 2016 dalje do ponovnega nastopa dela po tej pogodbi, jo od 22. 1. 2016 dalje prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje za polni delovni čas, ji za čas od 22. 1. 2016 do ponovnega nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 obračunati razliko v bruto plači do polne plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače ter ji izplačati tako dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na njen transakcijski račun v 8 dneh (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dejanska situacija zelo preprosta, vendar jo je sodišče prve stopnje spregledalo. Do 1. 7. 2015 je imela tožena stranka na delovnem mestu čistilka zaposlene tri delavke, od katerih je bila ena zaposlena za polovični delovni čas, drugi dve pa za polnega (tudi tožnica). Po 1. 7. 2015 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, je imela tožena stranka zaposlene iste delavke za polni delovni čas. V tem obdobju so čistile površino od 3400 do 3600 m2. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnici pa ima še vedno zaposlene tri delavke, ki čistijo enako površino vendar dve za polni delovni čas, tožnica pa za polovičnega. Tak odvzem in prenos delovnika ni organizacijski razlog, saj gre dejansko za zlorabo instituta poslovne odpovedi za dosego cilja in lahko predstavlja tudi preprosto kaznovanje delavca. Z izjemo šestih mesecev, ko je tožena stranka trpela pol plače več, je tako ekonomsko kot tudi organizacijsko situacija nespremenjena. Tako nas šestmesečno obdobje ne sme preslepiti. Stanje se dejansko ni nič spremenilo, zato toženkino šestmesečno toleriranje prekadriranosti ne more pretrgati kontinuitete stanja. Tako so razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove za polovični delovni čas tožnici navidezni in je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ponudilo pravno varstvo zlorabi instituta poslovne odpovedi, saj fiktivnosti razlogov in nezakonitosti takšne zlorabe ni razpoznalo, kar pa je zmotna uporaba materialnega prava. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno dokazno ocenilo izpoved prokurista tožene stranke, ki ni resnicoljuben, kar je v svojih vlogah tožnica večkrat poudarila. Priča A.A. (pa tudi tožnica) je jasno zanikala njegovo izpoved o tem, da so delavke sedele, podaljševale odmore oziroma so z delom začele kasneje. Zato se tožnica v pritožbi sprašuje ali drži njegova izpoved, da so se stranke nad tožnico pritoževale. Do resnice bi sodišče lahko prišlo le, če bi zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožnica.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, vendar pa tožena stranka tožnici ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, saj ji je bila ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi za polovični delovni čas in ne za polni delovni čas.

6. Tožena stranka je imela v spornem obdobju zaposlene tri čistilke za polni delovni čas. Obseg opravljenih storitev čiščenja, ki ga je opravljala tožena stranka se z leti ni spremenil, znižalo pa se je plačilo za opravljene storitve. Če je namreč hotela tožena stranka pridobiti oziroma obdržati posel, se je morala na javni razpis prijaviti z nižjo ceno. Tako je za povsem enak obseg dela svojih zaposlenih prejemala nižje plačilo, kar izkazuje utemeljen ekonomski razlog. Zaradi tega se je tožena stranka odločila, da bo čiščenje iste kvadrature opravila z manj zaposlenimi in sicer tako, da ohrani zaposlitev vsem trem čistilkam, vendar delo razporedi tako, da ena dela krajši delovni čas od polnega.

7. Prokurist tožene stranke je izbiro, katera delavka bo prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, opravil med zaposlenimi delavkami. Od teh treh je čistilka A.A. sodila v kategorijo starejših delavcev, zato njej tožena stranka ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. B.B. je sama privolila v opravljanje dela s krajšim delovnim časom, vendar pa njej tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Direktor C., kjer je poslovne prostore čistila B.B., je toženi stranki zagrozil s prekinitvijo vsakega poslovnega sodelovanja, v kolikor B.B. ne bo več v celoti čistila njenih poslovnih prostorov. Iz tega razloga je bila potem izbrana tožnica.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dejansko obstajal utemeljen poslovni razlog. Odgovorilo je na navedbe tožeče stranke o tem, da si je tožena stranka s tem, ko je od 1. 7. 2015 za nedoločen čas zaposlila delavko B.B., ki je že pred tem delala pri toženi stranki, pripravljala teren za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka se je namreč kot delodajalec odločila za drugačno organizacijo oziroma način dela glede na ekonomsko situacijo (zmanjšanje plačil za isti obseg dela) tako, da je obstoječi obseg dela razporedila v krajši delovni čas. Iz načina razporeditve dela ne izhaja, da bi za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali osebni razlogi ali da bi bila izbira tožnice diskriminatorna. Pravilno se sodišče prve stopnje ni spuščalo v način poslovanja, organizacije dela in pravilnosti ter primernosti odločitev delodajalca. Ugotavljalo je le, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici skladno z določbami 1., 2. in 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS. št. 21/2013) odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Razlogi torej niso bili navidezni, kot to navaja tožnica v pritožbi, sodišče prve stopnje pa fiktivnosti odpovednih razlogov in zlorabe instituta poslovne odpovedi tudi ni moglo razpoznati, saj to v dokaznem postopku ni bilo zagotovljeno. Tako je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 in da se šteje pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2016 za razvezano ter reintegracijski in reparacijski zahtevek po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 od 22. 1. 2016 dalje, je tako pravilna.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.